Jožica Gričar, raziskovalka, ki drevesa opazuje z očmi forenzičarke
#101
V poletnem buhtenju narave ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Naravo razume kot prostor neposrednega kroženja med nastajanjem in umiranjem.
Ob smrti se po ljudskem verovanju čas ustavi in izginejo pa tudi odsevi, da se duša lahko varno poslovi, živim pa se za trenutek povrne občutek reda v svetu, ki se je pravkar zamajal.
O »majhnih skupnostnih čudežih« na Gorenjskem, normalizaciji pogovora o odhajanju in spoznanju, da nam čas, preživet ob umirajočem, ne jemlje energije, temveč nas energetsko napolni.
Eno leto po poginih psov v Bohinjskem jezeru novi primeri nevroloških obolenj, raziskovalci pa so potrdili tudi, da so v vzorcu gošče našli cianobakterije iz rodov s toksičnim potencialom. Ti izsledki razgaljajo vrzeli v sistemskem nadzoru kopalnih voda.
Kaj se dogaja v telesu umirajočega v zadnjih mesecih, tednih, trenutkih pred smrtjo. In zakaj je koristno, da smo o tem poleg svojcev seznanjeni vsi.