Jani Kramar se je bal smrti, zato jo je šel spoznat
#102
Predsednik območnega odbora društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino že trinajst let sedi ob posteljah umirajočih in njihovim svojcem pomaga spregovoriti o tistem, o čemer najraje molčimo ali premlevamo v sebi.
Na pogovornem večeru cikla Ljubljana moje mladosti smo tokrat gostili anglistko, slovenistko in bibliotekarko Angeliko Hribar, potomko rodbin Hribar in Šumi, ki je otroštvo preživela v zahtevnem obdobju povojne Ljubljane, danes pa v rodbinskih kronikah ohranja spomin na ljubljanske meščanske in podjetniške rodbine.
Zakaj naši predniki vode, s katero so umili pokojnika, niso preprosto zavrgli, ampak so jo skrbno odnesli proč od hiše, in kaj bi se po njihovem verovanju zgodilo, če bi se razlila?
V ljudski zavesti so odpre oči pomenile nevarnost. Verjeli so, da mrlič »špega« po hiši in med svojci išče nove žrtve, ki bi jih potegnil s seboj v onostranstvo.
Ob smrti se po ljudskem verovanju čas ustavi in izginejo pa tudi odsevi, da se duša lahko varno poslovi, živim pa se za trenutek povrne občutek reda v svetu, ki se je pravkar zamajal.
#102 Predsednik območnega odbora društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino že trinajst let sedi ob posteljah umirajočih in njihovim svojcem pomaga spregovoriti o tistem, o čemer najraje molčimo ali premlevamo v sebi.