Tone Hočevar: V tebi mora biti ta drža, da ne poklekneš, da ne počepneš, da se ne plaziš
Tone Hočevar. Foto: Matej Povše
Novinar, dopisnik, urednik, tudi snemalec, če je treba, v vsakem primeru pa izjemen poznavalec delov sveta, v katerih je služboval: težko je izbrati pravi vrstni red, saj v sebi uteleša lastnosti tako rekoč vseh različic novinarskega udejstvovanja. In vse - enako dobro. Kaj dobro, s presežki.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Njegova kariera, ki jo je v slogu napetih političnih dram popisal v knjigi Skušnjave (izdala jo je založba Sodobnost), ni le zgodba o izjemni novinarski poti, ki jo je Hočevar prehodil. Je tudi doživet oris novejše zgodovine. Hočevar pogosto pravi, da ga je vihar dogodkov posrkal vase, a da je imel tudi nekaj sreče: ko je v ključnih trenutkih spoznal prave ljudi.
A sreča na prizorišču krvavih diktatur in političnih spletk vendarle ni dovolj. Treba je tudi vedeti, kako ravnati in kaj storiti, kajti skušnjave so bile - velike. Te, tako Hočevar, ki je v Latinski Ameriki preživel 12 let, pozneje pa še 16 let v Rimu, ostajajo danes zelo podobne, čeprav se je od časov hladne vojne marsikaj spremenilo.
Kar se je zelo očitno spremenilo, je zagotovo to, da je fizično breme, ki ga s seboj nosi novinar poročevalec, danes neprimerno manjše, kot je bilo nekoč. Vi ste morali z ekipo skrbeti za 160 kilogramov filma: 40 kilogramov na osebo, po 20 v vsaki roki, zraven še za drugo opremo in prtljago ...
Drug svet, drugi časi, drugi običaji. Zdaj bi bilo kaj takšnega nepojmljivo. Vzameš majhen fotoaparat in lahko z njim posnameš film. Takrat pa smo poleg filmskih trakov s seboj nosili še magnetofon, težek 19 kilogramov, kamero, težko 17 kilogramov, pa baterije in še manjšo rezervno kamero, ki je bila težja od današnjih najtežjih. S seboj smo imeli tudi za skoraj pol leta prtljage. Zdaj tega ne bi počel nihče več in tudi nihče na tem svetu ti ne bo plačal, da se boš tako dolgo 'potepal' okoli.
“In jaz gledam v smeri k pijančku, ki je vstopil. Bil je Peter II. Karađorđević. Naš nesojeni kralj.”
To je bil čas, ko je jugoslovanska radiotelevizija snemala dokumentarne filme po svetu in takrat je ekipa slovenske televizije za pol leta odšla v Latinsko Ameriko. Je bil izbor tega dela sveta naključje?
Po mojem sem se jaz toliko grebel zanjo! Si pa moral znati špansko in takrat je bilo malo novinarjev, ki so znali špansko. Mi smo se že leta 1973 kar dobro znašli, ko smo obravnavali Latinsko Ameriko. Zgodil se je udar v Čilu in takrat so iz mene kar naenkrat naredili skoraj strokovnjaka za Latinsko Ameriko. Špansko sem znal ravno toliko, da sem se lahko v studiu za silo pogovarjal, ampak v resnici sem tedaj grozno trpel.
Takrat ste bili šele na začetku novinarske poti.
Ja, star sem bil 26, 27 let. Ampak saj smo biti takrat vsi mladi; če se prav spomnim, sem bil drugi najstarejši v redakciji, samo Jure Pengov je bil starejši od mene, malo pozneje še Luka Škoberne, skoraj moj vrstnik.
Pol soletja
Pol stoletja je minilo, odkar se je Tone Hočevar odločil, da bo postal novinar. Pa potem ni bil le novinar, kadar je bilo treba, je bil snemalec, sicer pa televizijski voditelj, avtor dokumentarcev, urednik, bil je urednik poola tiskovnih agencij neuvrščenih držav, pa sodelavec Tanjuga, RTV Slovenija in Dela, za katera je dolga leta poročal kot dopisnik.
Najbolj podrobno nas je kot dopisnik seznanjal o dogajanju v Mehiki, na Kubi, v Italiji in Vatikanu. Spremljal je tudi viharne čase povsod v Latinski Ameriki, in ko je naposled padla železna zaveza, še iz držav vzhodne Evrope.
O poti, ki jo je prehodil, in ljudeh, ki so mu na njej prišli naproti, je lani napisal tudi knjigo Skušnjave.
Čez ocean vas je sicer peljalo delo, kaj pa vas je prav posebej gnalo? Iznajdljivost, radovednost, odkrivanje sveta, iskanje zgodb?
Ah, firbčen sem bil že kot otrok, saj drugače ne gre. Že po prvem letniku fakultete sem kupil enosmerno vozovnico za vlak in odpotoval v Pariz, skoraj brez denarja, brez vsega. A sem se znašel. Takrat sem začel pisati, ker je bilo to obdobje, ko je Pariz ravno postajal zanimiv, sledilo pa mu je še bolj zanimivo obdobje 1968-1969.
V Parizu sem moral delati, da sem se preživel, in ob tem se mimogrede česa naučiš in spoznaš zanimive ljudi. Tako mi je nekega dne v prodajalni parfumov, kjer sem delal kot študent, lastnica rekla: ‘No vidiš, to je pa tvoj kralj.’ In jaz gledam v smeri k pijančku, ki je vstopil. Bil je Peter II. Karađorđević. Naš nesojeni kralj.
Znali ste francosko, špansko pa ste se začeli učiti razmeroma pozno.
Zelo nam je šlo vsem na jetra, meni pa še posebej, da Federica Garcie Lorce nisem mogel brati v originalu. Radi smo poslušali tudi španskega dramatika Fernanda Arrabala Terána, ki pa je po treh glažih le še špansko govoril. Če ga nisi razumel, si se moral jezika naučiti. In španščina je lep jezik ...
Upoštevati je treba, da smo bili kot mulci tudi vsi navdušeni nad dogajanjem na Kubi po letu 1959. Za nas je bila to nekakšna revolucionarna romantika. Veliko pozneje sem odkril še njeno drugo plat. Spoznal sem Ernesta Guevara Lyncha, očeta Cheja Guevare, ki mi je rekel: ‘Sin mi je uničil življenje!’
Imel je ladjedelnico in sin mu je preprečil delati. Ob vse ga je spravil. Nekega dne sem ga v Havani videl stati v vrsti za gnil krompir. Z ženo Bojano sva ga pozdravila, on pa je začel jokati. Rekel je: ‘Tako me je sram, da me vidita tu.’ Odvrnil sem, da mu ni treba prav nič jokati. Povedal je, da se tako grozno počuti, ker stoji v vrsti za gnil krompir. Pripomnil sem: ‘Ja, saj vsi čakajo.’ ‘No,‘ je dodal, ‘saj to je tragedija.‘
Najprej smo bili navdušeni nad Latinsko Ameriko in zlasti Kubo, a je nismo zares poznali. Zdelo se nam je neverjetno, da se je nekdo uprl Američanom. Tudi o Fidelu Castru nismo vedeli veliko, niti tega ne, da je bil jezuitski študent in da je tudi ostal jezuitski učenec, le da si je nadel drugo barvo.
Živeli ste v delu sveta, o katerem so informacije do nas kvečjemu selektivno curljale. O tem, kako živijo ljudje in kakšne so njihove navade, ste potem lahko ugotavljali kar na poti.
Veliko smo brali, časnikov, revij in knjig pa ni bilo mogoče najti tako lahko kot zdaj. Časopisov ni bilo v vsakem kiosku. Kakšnega si dobil v Trstu, kakšnega tudi v Ljubljani. Pomagalo je predvsem, če si imel radio s kratkimi valovi, a jih je bilo zelo težko dobiti, dragi so bili taki sprejemniki za študentarijo in mlade novinarje. Če si ga imel, pa si lahko poslušal BBC in francoske postaje.
“Kot mulci smo bili vsi navdušeni nad dogajanjem na Kubi po letu 1959. Za nas je bila to nekakšna revolucionarna romantika. Veliko pozneje sem odkril še njeno drugo plat.”
Kako drugače je bilo takrat novinarju dobivati informacije, pa potem iz njih še ustvarjati dobre zgodbe?
Preden smo začeli snemati dokumentarni film v Latinski Ameriki, sem šel najprej sam na pot, približno dva tedna pred drugo ekipo. Želel sem si pripraviti teren, da se lažje vpeljemo, poslali pa so me tudi poročat o ministrski konferenci neuvrščenih. Pristal sem v Limi in začel spoznavati novi svet.
Imeti moraš tudi srečo. Do mene je pristopil najimenitnejši Slovenec v Limi in rekel: ‘Živijo, si ti Peretov, a ne? Tvojega strica Jožeta sošolec sem bil in majolike tvoje mame imam doma sredi mize.’ Takrat sploh nisem vedel, da tam živi Boris Bitenc, še manj, da je tako pomemben in mogočen.
Bitenc je bil takrat največji proizvajalec ribje moke na svetu: 60-odstotni delež je imel na trgu. Tako vpliven je bil, da sem vsako jutro z njim in s katerim od perujskih ministrov pil kavo. Imel sem torej precej sreče, da sem tako padel v vodo in plaval naprej.
V knjigi večkrat poudarite, kako dolgočasno vam je bilo spremljati konference in se udeleževati sprejemov, protokolov …
Pod soncem ni nič bolj dolgočasnega, ampak druge izbire nimaš. Saj danes konference niso nič drugačne. Ne znam si predstavljati, da bi moral spremljati delovanje EU v Bruslju, tam bi kar umrl od dolgega časa. Nismo vsi novinarji enaki, nekateri svoje delo v Bruslju imenitno opravijo. Jaz nisem za konference …"
Njegova pogosta “poza” na srečanju neuvrščenih. Foto: osebni arhiv
Konference morda niso bile vznemirljive, je bil pa čas zelo turbulenten. In Latinska Amerika je bila takrat še na prepihu hladne vojne.
Seveda, v tistem obdobju so imeli pogosto državne udare. Predvsem pa je bil to čas hladne vojne, ko je bila Kuba rusko orodje in so Kubanci za vsako kapljo nafte Rusom plačali s kapljo krvi v Afriki in nenehno poskušali s prevrati v Latinski Ameriki. Cheja Guevare se je Fidel Castro znebil zato, da ga - komaj obvladljivega - ni imel več na Kubi. Zato je šel naprej v Afriko, od koder so ga nagnali, potem pa je postal upornik v drugih državah Latinske Amerike. Tragično je končal v Boliviji, kjer ni imel niti podpore domače komunistične partije. Izdali so ga prav vsi.
Marsikdo bi dvakrat premislil o tem, ali bi stopal v stik z gverilskimi skupinami in uporniki. Vi ste bili neposredno navzoči ob več državnih udarih, najprej v Peruju, potem v Boliviji, v Srednji Ameriki pa večkrat. V Gvatemali so vas ugrabili, četudi zaradi vaše lastne varnosti. Kaj vam je takrat švigalo v mislih?
Hja, veste, kako je to: kdor reče, da ga ni bilo nikoli strah, laže ali pa je malo nor. Seveda te je strah, ampak ne toliko, da si ne bi upal nikamor ali da bi bežal drugam. Če te ni pa prav nič strah, gotovo ne boš prišel več domov, saj ne boš razmišljal o tem, da moraš biti previden.
Ste imeli vseeno kdaj resne pomisleke? Ste se kdaj vprašali, kaj sploh še počnem tu?
Ne, ne, kaj takšnega bi kvečjemu pomislil, če bi moral sedeti v ljubljanski pisarni. Takrat na kaj takšnega nisem nikdar pomislil. Morda me je pozneje kdaj prešinila misel, češ, to je bilo malo bolj noro, in sem se spraševal: ‘Zakaj sem pa v tole rinil?!’ Ampak nisem pa zbežal kam drugam. V takšnih okoliščinah moraš biti tudi zelo dobro fizično pripravljen, to pa vsekakor. Če ne zdržiš fizično, ostani raje doma, saj se sicer ne moreš potepati po amazonski džungli ali po Andih.
V amazonskem pragozdu leta 1975, ko se je perujska vlada podala v iskanje nafte. Foto: osebni arhiv
Ta previdna norost vas je pripeljala do stikov z zanimivimi ljudmi.
Veste, kako sem prišel v amazonsko džunglo? Tako, da me je Božo Mašanovič, kolega z Dela, ki je poročal s konference neuvrščenih, prosil, ali bi mu lahko prevajal intervju z ministrom za nafto v Peruju, ker je minister govoril le špansko. Božova vprašanja so bila strokovna, odgovori generala pa daleč od tega. Kako tudi ne bi bili! Minister je bil komaj en teden, od udara naprej. O številkah, ki jih je Božo poznal zelo podrobno, naftne teme je res obvladal, minister ni vedel nič.
Da sem ministra malo sprostil in tudi sam potipal, kaj je zanimivega, sem ga začel spraševati bolj splošne stvari, tako, iz radovednosti. O iskanju nafte v amazonskem pragozdu recimo. In kako zelo zadovoljen je postal! Takoj zatem mi je že ponudil, da nas odpeljejo v džunglo. ‘Jaz vam bom vse plačal, vse organiziral, samo pojdite tja.’ In smo šli v džunglo.
Bi danes ocenili, da so bile takšne ad hoc pustolovščine tudi brezglave? Kako dobro ste se zavedali nevarnosti, ko so bile neposredno ob vas?
Kje smo bili in čemu smo bili izpostavljeni, smo ugotovili post festum. Ko smo se vrnili iz džungle, so nam v Limi pripravili veliko zabavo. S snemalcem Jocem Žnidaršičem sva utrujeno sedela v kotu. Ministra, ki nam je plačal drago potovanje z letalom, vodnim letalom, helikopterjem in čolni, sva vprašala, kaj tako slavijo. Hitro sva razumela, ko je rekel, da so v džunglo poslali že več snemalnih ekip, a bili smo prva, ki se je od tam tudi vrnila. Takrat sva tudi midva vodo zamenjala za opojno pijačo in se lotila njihovega koktajla pisco sour.
Sicer pa sem imel vedno zaveznike, ki so pazili name: v Salvadorju je bil to škof Oscar Arnulfo Romero y Galdámez, ki je vsem zabičal, da morajo name paziti. Ob strani so mi, ko je bilo treba v resnih trenutkih prevratov, stali tudi nune, pisatelji, diplomati.
Države, iz katerih je poročal
Mehika, Kuba, Peru, Bolivija, Gvatemala, Salvador, Honduras, Panama, Nikaragva, Venezuela, Ekvador, Mozambik, Južna Afrika, Zambija, Zimbabve, Tunizija, Romunija, Gruzija, Češka, Slovaška, Madžarska, Bolgarija, Severna Koreja, Poljska, Nemčija, Izrael, Italija, Vatikan
Kakšna pa je bila vaša strategija, da vas kakšna resna skušnjava ni zapeljala?
Z vsemi se poskušaš vedno pogovarjati enako: s tistimi zgoraj in s tistimi spodaj. Nikoli ni bilo nobenega hujšega problema. Vse je v redu, če se le ne priklanjaš tistemu nad seboj in če ne gledaš zviška tistega, ki je nižje. Da pa te ne odnese na drugo stran, moraš s takim odnosom do ljudi okrog sebe priti že od doma. V sebi moraš nositi to držo, da ne poklekneš, da ne počepneš, da se ne plaziš. Domača vzgoja je ključna, tega te ne naučijo v šoli ali v službi.
Tone Hočevar kot predsednik Združenja tujih dopisnikov vodi pogovor z mehiškim predsednikom Joséjem Lópezom Portillom. Foto: osebni arhiv
Koliko je bilo zvijanja rok in pritiskov, da bi vas kdo premamil za udbovske ali podobne ovaduške naloge? Najbrž ni bilo tako zelo malo novinarjev, ki so imeli dvojne vloge. Ste bili presenečeni, ko ste izvedeli, kdo se je znašel na drugi strani?
Poskusi so bili, seveda so bili, ampak če se ne prepustiš, niso dolgo sitni. Vsaj pri meni niso bili. Te, ki so igrali dvojno vlogo, si hitro spoznal: videvaš jih, ampak ne na terenu, med ljudmi, temveč v tiskovnem središču ali v hotelih. Postopajo naokrog, sprašujejo ljudi, povsod so zraven, ko se dogaja kaj vsaj na videz prelomnega. Praktično vsi režimi na svetu počnejo enako, ne glede na barvo. V Mehiki so rekli la cia la mia la tua o qualquiera ... Cia, moja, tvoja ali pa katerakoli druga.
Nekoč me je obiskal novinar, bil je Jugoslovan, najprej sem celo malo pomislil na to, da ne bi bil novinar, saj ga prej nisem srečeval. Bil je zelo urejen gospod, izobražen, širokih obzorij. Prišel je v naš novinarski klub v Mehiki, kjer smo klepetali, in začel je podrobneje spraševati. Če bi bil vsaj tiho, ne bi takoj posumili, kdo je in kaj je. Spraševal je, kot bi bil la cia la mia la tua ... Irski kolega mu je takoj zabrusil, da ni novinar. Kasneje sem v Beogradu preveril, ali je domneva pravilna, in so seveda potrdili, da drži.
Ko sem zaključil dopisniško delo v Mehiki, preden sem šel na Kubo, sem bil direktor poola tiskovnih agencij neuvrščenih držav. V ekipo me je pripeljal dolgoletni direktor Tanjuga Pero Ivačić.
“No, tu imaš tole. Čitaj! Čitaj! Tam imaš vedro. Če ti bo slabo ...”
Ivačić takrat ni bil več generalni direktor Tanjuga. Živel pa je v Beogradu in vas takrat povabil, da bi vodili pool.
To je bilo v Beogradu leta 1981. Ko sem prišel, da bi prevzel delo, sem Ivačića spraševal o vsem, kar sem vedel in prebral o njem. Češki gospodarski minister Ota Šik, ki je po prihodu Rusov leta 1968 zbežal v Jugoslavijo, je v svoji knjigi zapisal, da ga je pravzaprav rešil dopisnik Tanjuga Pero Ivačić, ki je bil znan kot polkovnik jugoslovanske Udbe, eden od nekdanjih šefov Udbe. Pa sem rekel: ‘Pero, nekaj bi rad vprašal. Če se vam zdi, da je kaj narobe, bom pač odšel, ampak moram vprašati. Je res tisto, kar piše Ota Šik? Da ste polkovnik Udbe?’ Pa mi je odvrnil: ‘Polkovniških činov ni več.’ Nič več ni rekel, le to, da se bova naslednjega jutra o tem pogovarjala naprej.
Ko sem zjutraj prišel, je pred mojo pisarno stal miličnik, resen je bil kot hudič. V pisarni pa so me čakale škatle papirja. Ob njih je sedel Pero. ‘No, tu imaš tole. Čitaj! Čitaj! Tam imaš vedro. Če ti bo slabo ... Če boš karkoli rabil, potrkaj in policaju naroči, da ti bo šel iskat, noter in ven ne sme nihče, je še pojasnil. In sem začel brati. Pretresljivo je bilo, grozno in resnično ga ni hudiča, ki bi te po tistem branju pripravil do tega, da bi s komerkoli sodeloval, komurkoli karkoli zaupal. Jaz tistega jutra nisem bral starih dosjejev, ampak takšne od prejšnjega tedna, bila so poročila nekaterih mojih kolegov Udbi. Imeli so šifrirana imena, a Pero mi je z navadnim svinčnikom na vsak papir izpisal pravo ime. Da boš vedel, s kom imaš opraviti, je rekel. Nisem mogel vsega prebrati, bilo je grozno. Ovajanje vsega in vsakogar.
So vas pretresla tudi imena, ki jih je razkril?
Absolutno, čisto vsako me je pretreslo, razen morda dveh, za katera mi je že prej bilo jasno, kam sodita. Toda pri ostalih, ki so bili resni novinarji … Bruhal ravno nisem, nisem pa mogel prebrati do konca. Predčasno sem prosil, da pokličejo Pera. Imel sem dovolj.
Kaj pa po slovenski osamosvojitvi: je nadzor nad novinarji kar izpuhtel, so vas še kaj nadlegovali?
Ne, ne, le enkrat sem enkrat čisto po naključju odkril, da me je blago nadzoroval eden od pesjanarskih prijateljev, torej kolegov, s katerimi smo se družili, ker smo imeli pse. In o tem nisem vedel nič. Ko je bil že zdavnaj v pokoju, mi je sam povedal ... Na Kubi sem bil pa zelo pod nadzorom, kubanskim.
Med sandinisti v Masayi. Foto: osebni arhiv
Kako ste s tem živeli? V vaš družinski dom so podtaknili mikrofone in vaše stene so nenehno imela ušesa.
Ne smeš se vznemirjati, briga te ... Malo paziš, da ne rečeš česa takšnega, kar bi dalo oblasti povod, da te izžene, ampak saj sem bil tako ali tako nenehno na njihovem seznamu za izgon. Jugoslovanski ambasador je celo z njimi sodeloval, in ko je šlo zares, sva se usekala. Vseeno mi je uspelo ostati na Kubi.
Vseskozi ste delovali v okoljih, kjer so vladali posebni režimi. Glede nadzora se tudi Vatikan ne razlikuje kaj veliko od Kube.
Ja, Italija ima izjemno dobro kontrolo nad dopisniki, že po prvi vojni so vzpostavili sistem združenja tujih dopisnikov, ki ga nadzorujejo, vodijo in pretežno tudi plačujejo. Vatikan pa ima dober obrambni zid, boljše obveščevalne službe od Vatikana verjetno nima nihče. Imajo kapilarni sistem: nadzor od najmanjše župnije do vrha. To shemo malo razbija zdajšnji papež, ampak ko njega ne bo več, bo verjetno spet vse po starem, tako da dolgoročno zelo verjetno ne bo povzročil revolucionarnih sprememb.
Kako pa ste med srečanji s političnimi in cerkvenimi dostojanstveniki v vatikanskem kraljestvu ali drugje ločevali seme od plev, kaj je dejstvo in kaj neresnica?
Iz Vatikana ni težko poročati, samo izvedeti ni mogoče skoraj ničesar. Na Kubi si podobno težko kot v Vatikanu karkoli izvedel, ampak v Vatikanu si stanoval zunaj sistema, v Italiji, onkraj obzidja torej, in nisi bi odvisen od edine trgovine za tujce, dovoljenj za gibanje, slikanje in snemanje, za poročanje, tako kot je bilo na Kubi. V Vatikanu si odvisen samo od informacij, ki jih skrivajo, zunaj njega pa lahko povsem normalno živiš. Tudi skoraj vsi v Vatikanu zaposleni ljudje živijo zunaj obzidja, v Italiji.
Foto: osebni arhiv
Do informacij pa so vam marsikdaj pomagali tudi vaši psi. Sicer niso bili izurjeni detektivi, so vam pa omogočili priti v stik s kom, ki bi se sicer pred vami zaprl, če bi ga neposredno ogovorili.
Ja, kužki so bili vedno z nami in vedno jih je bilo več, nikoli le eden, in tudi zdaj jih imamo. Letos smo tri izgubili zaradi starosti, zdaj imamo še dva.V Mehiki smo imeli par tibetanskih španjelov, ko jih tu še nismo poznali, potem sem imel dobermanko, ki jo je za en teden pri meni pustil kolega iz Španije, pa je čez pol leta vprašal, ali lahko kar za stalno ostane pri nas. Imeli smo basetko, pa malega šnavcerja, ki je bil čez leta na Kubi glavna zvezda. Skratka, kužki so bili vedno zraven in vozili smo jih s seboj, z letalom, kamor smo pač šli. To je bil takrat strašno nenavadno, danes je že skoraj običajno.Jaz nisem imel psov zato, da bom kaj izvedel, kmalu pa sem se zavedel, da se mi vrata marsikdaj odpirajo tudi z njimi.
Ne le na Kubi, kjer ste celo ustanovili tamkajšnjo kinološko zvezo, tudi v Rimu.
Tudi, seveda. Tam sem se vsako jutro sprehodil čez park, v katerem se je redno sprehajal tudi vojni zločinec Erich Priebke, ki so ga imeli v hišnem priporu v naši četrti. Njega so zanimali psi, ne mi. Predvsem pa si moral do njega imeti distanco, ker so te Rimljani gledali postrani, če si bil z njim prijazen. Ne nazadnje je le bil vojni zločinec, ki je v Rimu pobil 334 talcev.
Novinarji danes vse manj pogovorov opravimo v živo, na terenu. Kaj po vašem s tem izgubimo oziroma za kaj so bralci zaradi tega prikrajšani? Zdi se, da je to udobje varljivo …
Zelo varljivo. Takrat drugih možnosti kot iti na teren ni bilo, sploh, če si delal za televizijo ali za tiskovno agencijo. Moral si ven in posneti žive ljudi. Je pa res, da me nikoli ni zanimal kdo, ki je bil portparol, piarovec, glasnik, ki ti nekaj želi prodati, bog ne daj. V Vatikanu imajo informativni urad, kjer točno veš, da je to, kar so v sporočilu za javnost pravkar napisali, le nekaj, kar ti želijo prodati. Torej nekaj, kar ni res. Pa si rečeš, no, pa pojdimo iskat resnico. Drugod ni dosti drugače. Sistem so si v Vatikanu sicer izmislili, na vzhodu so ga prekopirali, izpopolnili in posodobili pa so ga šele v ZDA. Zdajšnji nadzor medijev, tudi pri nas, je iz ameriške šole.
Foto: Matej Povše
Kako danes, ko niste več dopisnik, vse nas skupaj pa vodita duh interneta in instant žurnalizma, spremljate novinarsko delo in poročila iz Latinske Amerike, pa tudi iz Italije? Kako kakovostne informacije in zgodbe pridejo do nas?
Neposrednega poročanja je še komaj kaj, naši mediji skoraj nimajo več dopisnikov po svetu, celo na domačem podeželju ne več. Spet se – v mednarodnih merilih - bližamo situaciji iz preteklosti, ko so bili Američani edini, ki so imeli stalna dopisništva v vsaki prestolnici Latinske Amerike. In lahko so širili novice, kar jim je ustrezalo in česar so se spomnili, ker drugih ni bilo tam. Na vzhodu so nekoč za to poskrbeli Rusi, le bolj nerodni so bili od Američanov, vsak režim v njihovem osončju pa je skrbel še posebej zase.
V Mehiki je bilo malo drugače kot drugod na zahodni polobli, Američani so jih naučili obrti. Imeli smo veliko središče, Združenje tujih dopisnikov, v katerem je bilo 300 novinarjev od vsepovsod. Imel sem srečo, da sem bil celo predsednik združenja dopisnikov in sem lahko potem marsikje pogledal čez planke in skozi špranje v prostore, kamor sicer nismo imeli dostopa.
Tudi v Rimu ta čas ni več dosti drugače kot drugod v Evropi ali kjerkoli. Dopisnikov, takih za polni delovni čas, praktično ni več. Zdaj lahko gospodinja, soproga diplomata ali gospodarskega predstavnika poroča o dogajanju v Rimu. Sama je doma, mož je zaposlen. Lažje jo angažirajo, saj je za medijsko hišo cenejša kot pravi dopisnik. Podobno je z možmi v diplomaciji ali v mednarodnih organizacijah zaposlenih žensk. Dopisnike pa mediji raje potegnejo domov, v pisarno za računalnik, manj jih stanejo. Novodobni 'dopisniki' pošiljajo osnovne informacije, iz teh drobcev nastajajo cele zgodbe, ki jih po sistemu kopiraj in prilepi ustvarjajo mojstri pri računalniku, nekdanji pravi dopisniki.
Katere medije danes še redno spremljate? In kako veste, da jim lahko zaupate?
Še vedno berem Delo, čeprav tudi Delo ni več, kar je bilo. Raznašalec ga k nam prinese že ob štirih zjutraj, in ko pred sedmo kužke peljem na vrt, grem najprej po časopis in ga pregledam. Potem gremo s psi na Rašico … Dnevnik sem nekaj časa pozorno spremljal, zdaj ga morda premalo, Večer pregledam na spletu. V slaščičarni v Črnučah, kamor gremo na kavo, pogledam še Reporter. Vsaj pogledam, da vidim, kaj pišejo. Občasno prelistam tudi rumeni tisk. Po spletu sicer spremljam predvsem italijansko Repubblico, pa Corriere della Sera, francoski Le Monde, preberem tudi mehiške časopise, a ne več tako vneto kot nekoč. Kubanskih ne berem več, ker so res predaleč od resnice. Stike imam s kolegom, ki je bil 30, 40 let urednik edinega kubanskega časopisa Granma. Vem, da nima smisla brati, kar v njem piše. Tako nekako se zdi, kakor če bi kot suho resnico jemal tisto, kar ponudi vatikanski urad za informiranje ali pa katerokoli partijsko glasilo, kjerkoli na svetu, tudi pri nas.