Šola v naravi: na obisku pri čebelah

Foto: Matej Povše

Vsaj za pet Slovenij čebel živi nad Ljubljano. Za petino skrbi oziroma je z njimi v partnerskem odnosu strašno hudi urbani čebelar Gorazd Trušnovec.

In če smo pri številkah, midve sva jih obiskali 80 tisoč. Morda pa jih je bilo tudi 100 tisoč. Prav do zadnje se jih žal ne da prešteti.

Se da pa spremljati, kako nastajajo sadovi njihovega dela, Gorazdovega in čebeljega. Čebele hodijo na ljubljansko pašo, večinoma letijo proti Golovcu ali v Tivoli, spotoma se ustavijo na drevesih v središču mesta ali pa na balkonskem cvetju. Kjer naletijo na cvetni prah, tam si ustvarijo svoj rajon.

Tako kot so mesta talilni lonci za prebivalce, turiste in obiskovalce z vseh koncev, tako raznolika je tudi mestna paša za čebele. Zanimivi so jim kostanji, lipe, pa tudi novi rastlinski prišleki, kot je denimo akcija.

Kar naberejo, spravijo v svoj panj. Treba se je pač pripraviti na čas, ko hrane ne bo v izobilju. Malo so razočarane, ko jim jo Gorazd vzame in pretoči v steklene kozarce, ampak mu več kot očitno ne zamerijo. Vsaj kakšen pik, ki ga sam v družbi čebel kdaj pa kdaj dobi, ne nastane zaradi zamere.

Midve sva jih odnesli brez pikov. Brez pikov, a tudi z lončkom čisto pravega ljubljanskega medu.

Foto: Matej Povše