Urška Centa: Zid med različnimi svetovi včasih lažje predreš z gibom in zvokom kot z besedami

Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

Plesati je začela še pred vstopom v šolo, danes je ena najbolj prodornih plesnih ustvarjalk, ki ples združuje tudi z glasbo. Prav v tej kombinaciji jo v zadnjem času lahko zasledimo predvsem kot markantno plesalko in pevko v zasedbi Sentido project. Zamisel zanjo je razvijala, odkar se je vrnila iz Madrida, kjer je študirala flamenko, in se ob tem zelo aktivno vključevala v tamkajšnje kulturno dogajanje. "Večinoma sem preživljala čas na različnih jazzovskih dogodkih," se spominja Urška Centa, plesalka, koreografinja, pedagoginja, producentka ter avtorica številnih s plesom povezanih projektov.

Od leta 2017 živi v Sloveniji, kamor pa duha flamenka ne vnaša po principu "kopiraj in prilepi", temveč ga razvija v stiku z lokalnim. Pri tem ravno kulturno poreklo in tudi svojo fizično drugačnost čuti kot pomembna vira svoje ustvarjalnosti, kar pa je sporočilo, ki ga vliva tudi svojim učencem. Svoje znanje jim seveda prenaša s spoštovanjem do forme in zgodovine flamenka, a jih pri tem umika od zasledovanja stereotipov in kulturne apropriacije ter toliko bolj zbližuje z umetnostjo giba, ki iz flamenka izhaja, in tehniko nenehnega urjenja sebe v plesu.

Duh in dušo flamenka ste iz njegove Španije pripeljali k nam. Kako drugače se je tu ukvarjati s plesom?

"V Španiji sem veliko časa preživela v prostorih, kjer se je odvijala živa glasba, in v tem kulturnem kontekstu je bilo običajno, da je prisoten tudi ples, kjer je glasba - in obratno, da sta glasba oziroma zvok sestavni del plesa. Pri nas pa še vedno prevladuje razumevanje, da je plesalec nekoliko podrejen glasbi, torej da ga ta vodi, pri čemer imamo zelo jasno ločitev med disciplinama.

V flamenku je ples že sam po sebi glasben, kjer plesalci delujejo kot inštrumenti, ki skozi ples sooblikujejo glasbo in usmerjajo njen potek. Lepota flamenka je tudi ta, da je v svojem najbolj tradicionalnem postavu popolnoma improviziran, pogojen s trenutkom.

Plesalec ima tukaj ključno vlogo pri usmerjanju poteka glasbe, določanju strukturnih elementov in popolnoma podreja glasbo svoji volji, da doseže želeno energijo in koncipira bistvo odrskega pojava. Ta simbioza med vidnim in slišnim je izrazito opazna.

Po vrnitvi v Slovenijo sem to pogrešala in začela organizirati cikel dogodkov Noches de Tablao, večerov, ki v prevodu iz španščine pomenijo noči na plesnem podiju. Dogodki so pridobili kar veliko kontinuiteto; priredili smo vsaj en dogodek na mesec. Imela sem priložnost povabiti ljudi iz vse regije. Iz tega se je naposled rodila ideja za zasedbo Sentido project. Cikel je dejansko služil kot platforma za razvoj različnih, večinoma improviziranih projektov, ki sem jih prenesla iz teh dogodkov in jih razvila v plesne predstave, kjer sem se lotila temeljitega koreografiranja - ali avtorske koncertne dogodke za večje odre.

Znotraj tega projekta sem našla tudi sodelavce, tako da se je Sentido project razvijal in spreminjal oblike, odvisno od tega, kdo so bili tisti, ki so ga soustvarjali. Kljub temu je ostala osnovna ideja, da je projekt odprt in da so v njem dobrodošli gosti. V njem z avtorsko ustvarjalnostjo raziskujemo povezave med flamenkom, jazzom in svetovno glasbo, gibom ter umetnostjo performativnosti."

V kakšnem svetu se vselej znajdete, ko stopite na oder, ko se v vas usmerijo odrski žarometi, ko se razležejo prvi glasbeni takti?

"Sem dvojček po horoskopu, ne vem, ali vam to kaj veliko pove, vendar me vse zanima, vedno me vodi radovednost. V bistvu sem bolj naklonjena raznolikosti in ne želim omejiti svoje vloge na en sam žanr ali funkcijo - kot na primer biti le plesalka, koreografinja ali glasbena ustvarjalka. Moj interes se skozi raznolike projekte, med katerimi so nekateri izrazito glasbeni, drugi pa izrazito koreografski, nenehno spreminja.

V zasedbi Sentido project je moja vloga biti 'front woman', ki poje, pleše in komunicira s publiko. V drugih odrskih projektih, ki so bolj osredotočeni na ples, pa sem predvsem koreografinja in performerka. Zanima me torej interdisciplinarna in nekako neformatirana odrska umetnost, saj svojega telesa ne razumem zgolj kot plesnega, temveč kot inštrument, ki zajema tako vidne kot zvočne elemente.

Posledično se v različnih projektih različno lotimo zvočnosti. V plesu flamenka se na primer osredotočamo na uporabo telesa kot inštrumenta za perkusijo. V bolj v sodobni ples usmerjenih projektih se sprašujemo o zvočnosti telesa iz bolj oddaljene perspektive. V drugih projektih, ki so bolj vokalno naravnani, pa se lahko poglobimo v notni zapis ali neke popolnoma glasbene strukture. Vsak projekt omogoča širšo uporabo telesne perkusije, glasu, besed, diha in različnih možnosti ustvarjanja z lastnim gibom."

Ne glede na to, v kateri vlogi nastopite na odru, morate iz sebe marsikaj iztisniti, osredotočenost, čustva, gib. Kako lahko ali težko si ga je udomačiti, koliko sebe morate investirati v ta ples z njim?

"Vsak dober odrski nastop po mojem mnenju zahteva veliko mero ranljivosti, prisotnosti in povezanosti z ljudmi okoli sebe. To zahteva prehod na drugo raven zavedanja, kjer je potrebna spontanost, za katero je naloženega veliko znanja in discipliniranja izraznih orodij - in manj racionalnega razmišljanja.

Sama morda delujem malo drugače od nekaterih kolegov, saj imam redko priložnost izvajati en sam projekt zelo dolgo časa. Kot svobodna ustvarjalka v kulturi se v Sloveniji soočam s tem, da so ponovitve novo ustvarjenih neinstitucionalnih projektov zelo omejene, kar se razlikuje od recimo gledališč, kjer so odrski umetniki zaposleni. Kljub temu pa imamo z zasedbo Sentido project več rednih nastopov, ker gre ne nazadnje za band, ki nastopa predvsem na glasbenih festivalih v Sloveniji, kar omogoča daljšo izpostavljenost, preobražanje in rast znotraj enega samega projekta.

Delo v zasedbi mi daje priložnost, da kot 'front woman' komuniciram z občinstvom, kar je v drugih projektih morda manj običajno. Kljub vsemu je to dobrodošla situacija, saj omogoča drugačen stik s publiko, spuščanje treme ter sproščeno in prijetno izvajanje tudi v tej vlogi, ko ne gre za predstavo in je čisto dovolj, če sem nekakšen sproščeni jaz."

Flamenko je z vašim življenjem prepleten od vašega enajstega leta, a plesali ste že prej. Kakšne silnice so vas sicer vodile, da ste se že zgodaj v otroštvu lotili ustvarjanja s telesom, gibom?

"Začela sem plesati pri štirih letih. Imela sem, no, še vedno imam super starša, ki sta me vedno spodbujala, da razvijam svoje umetniške sposobnosti zunaj šolskega sistema. Bila sem spodbujena k temu, da se ukvarjam s plesom, glasbo, jeziki, športom in z drugimi dejavnostmi, s čimer sem razvijala kreativnost.

Ples je zame predstavljal celostno izkušnjo od samega začetka. Začela sem ga dojemati kot način življenja, kjer je raziskovanje, odkrivanje bivanja in zaznavanje stalno prisotno. Čeprav sem v nekem obdobju počela več različnih stvari, me je intuitivno vedno privlačil ples, ki mi je omogočal nenehno učenje.

Zelo resno sem se začela ukvarjati s plesom že v osnovni šoli, nato pa sem se odločila, da se po koncu gimnazije pridružim plesni skupini, ki se je posvečala avtorskemu flamenku. Kljub pomanjkanju izkušenj smo delovali kot kolektiv, si medsebojno pomagali, spodbujali kreativnost, razmišljali ter se učili drug od drugega. Če pogledam nazaj, je bilo to obdobje pomembno za moj umetniški razvoj, saj smo bili samoiniciativni v odsotnosti sistemskih možnosti. Če ni, je treba ustvariti sam, ta način delovanja me vodi še zdaj, zato vodim zavod za kulturo NEST, kjer se srečujem z raznolikimi ustvarjalci in delujem tudi kot producentka.

Moji kolegi so bili vsaj deset let starejši od mene in bila sem ravno na pragu odločitve, kaj študirati in kam usmeriti svoje življenje. Ker tako in tako ni obstajalo nič drugega kot želja po odru, sem se odločila, da se bom popolnoma posvetila plesu in gledališču, saj sta bili to področji, ki sta me najbolj navduševali in navdihovali."

Kako pa se je ravno flamenko zasadil v vas, glede na to, da ni močno zasidran pri nas?

"Plesati sem ga torej začela pri enajstih letih, od četrtega leta pa sem plesala sodobni ples. Sodobni ples, takrat imenovan izrazni ples, je bil moja prva strast, medtem ko je flamenko postal nekakšna fascinacija v mojem najstniškem obdobju.

Vstop v najstništvo je zaznamovalo potrebo po identifikaciji z nečim in flamenko je bil zame močan pretres. V tem obdobju sem se povsem posvetila flamenku, bila sem popolnoma potopljena v to energetsko radikalnost bivanja na odru in seveda drugačnost."

Takšna potopljenost vas je vodila tudi k temu, da ste v Madridu študirali kar na dveh akademijah. Zakaj?

"Ja, znanje sem pridobivala na dveh akademijah, pri čemer je bila najboljša ravno tista neformalna med njima. Na tej akademiji so še vedno poučevali profesorji, staroste, ki so bili pionirji odrske umetnosti flamenka. Ta je zdaj stara približno 130 let in nekateri od teh profesorjev so bili izjemno pomembni za njen razvoj. Imela sem se priložnost učiti od starejše generacije inovatorjev pa tudi od precej mlajših, ki so zdaj v svojem razcvetu. Nekateri profesorji so nas kar malo posvojili, med nami so se spletle pomembne vezi, ki so vodile marsikam - tudi zunaj akademskih zidov.

Druga fakulteta oziroma akademija, ki sem jo obiskovala, je bila bolj formalna in institucionalizirana. Tam sem dostopala tudi do veliko teoretičnega znanja, zgodovine, muzikologije. Ko sem se odločila vrniti v Slovenijo, sem ugotovila, da je sistem pri nas drugačen. Odločila sem se še za študij koreografije in sodobnega plesa v Ljubljani, a sem bila brez ustreznih prenosov kreditnih točk v položaju, kjer sem morala praktično začeti znova.

Čeprav sem imela priznane predmete, sem se ponovno soočila s celotnim procesom od začetka. In kljub prvotnim frustracijam sem ugotovila, da je bila ta izkušnja pomembna, saj mi je dala jasen vpogled v sceno doma in me spodbudila, da se bolj aktivno vključim v lokalno okolje."

V njem pa redko vidimo rdeče obleke, pahljače in folklorna oblačila. A tudi ta zožitev flamenka na vidne simbole je gotovo preveč poenostavljena, predvsem pa tudi nekoliko staromodna.

"Raziskovanje flamenka te hitro pripelje do spoznanja, da so naštete stvari le nekakšna najbolj osnovna predstava flamenka od zunaj, ki pa s samo prakso nima dosti skupnega. Gre pač za kozmetiko, ki je v svojem bistvu nepotrebna, saj flamenko lahko obstaja v vsakršni estetski predstavnosti - vse je stvar okusa. Skoraj vsak dan poučujem ples in že pri prvem stiku s flamenkom želim učencem predati sporočilo, da se pri meni ne bodo učili zasledovanja stereotipov in se šli kulturne apropriacije, temveč se bomo ukvarjali z umetnostjo giba, izhajajočo iz flamenka, in tehniko urjenja sebe v plesu. Seveda pa želim ob tem pojasniti zgodovinski kontekst, dati uvid v to, kaj delamo in zakaj je tako.

V letih bivanja v Španiji sem se soočila s tradicionalnimi normami in stražarji te umetniške zvrsti. Vprašanja, kdo je upravičen do izvajanja flamenka in kaj določa pravico do tega, so postala ključna - in doživljanje tega procesa spoznanj na svoji koži še vedno traja. Nisem se veliko družila s puristi in težkimi tradicionalisti, ampak sem bila obkrožena s širše mislečimi, iz česar je prišlo veliko pozitivnih izkušenj in priložnosti.

V študijskem obdobju sem se počasi pričela spraševati, kako se predstavljam v kontekstu flamenka in kako me vidijo drugi. Moja fizionomija, visoka in suha, bele polti v kulturnem kontekstu odstopa od običajnih pričakovanj. Pričela sem razmišljati o tem, kako daleč sem pripravljena poseči v tujo kulturo in hkrati ohranjati svojo edinstvenost ter kako to vpliva na mojo ustvarjalnost.

Tako sem prišla do točke, ko sem začutila, da sta moje kulturno poreklo in drugačnost vir moje ustvarjalnosti. Flamenko je pomemben del tega, kar delam, a verjamem, da sta moja umetniška in pedagoška pot širša od njega. In super se mi zdi imeti moč izbire, čeprav me ljudje večinoma poznajo kot plesalko flamenka. V kakšnem projektu se ga sploh ne dotaknem, saj izrazu služijo druga orodja. Raziskovanje in izražanje skozi sodobni, tako rekoč neformatirani flamenko, sodobni ples, multi žanrsko in interdisciplinarno govorico, sta postala načina, kako združujem svojo identiteto in umetniško pot v enoten izraz."

Sodelujete z mnogimi ustvarjalci, od Katje Šulc, Kukle in Zvezdane Novakovič, nedavno ste bili tudi na LJFW, ljubljanskem tednu mode. Kako izbirate projekte in sodelavce oziroma kaj vas povleče skupaj?

"Soustvarjalce izbiram zelo intuitivno, v iskanju nečesa novega in neznanega. Predvsem pa se rada odzovem povabilu ustvarjalcev, ki jih spoštujem, in tako sem pristala na povabilo Urške Draž, ki je z bratom Tomažem Dražem na ljubljanskem tednu mode slavila 30 let delovanja pletenin Draž. Imata izredno udobne, organske in meni osebno prelepe kreacije, ki so kot narejene za gib, saj vse, kar daš nase, objame telo in mu pusti, da se prosto giblje. V čast mi je bilo sodelovati z njima.

Kjer so si ljudje podobni, se ustvari plodovit energetski krogotok - in tako sta me oblekla tudi v mojih koreografijah Miniatura no. 9 in The Garden. Slednjo sem prejšnji teden premierno predstavila na festivalu sodobne umetnosti FIAC v mestu Leon v Mehiki - in med mano in občinstvom smo dobesedno razpletli Draževe niti."

Ko povezujete različne umetniške zvrsti in soustvarjalce, v kolikšni meri se ples lahko prilagaja vselej novim in raznolikim situacijam?

"Besede so kode oziroma pomeni, ki jih ne razume vsak. Z njimi ne moreš vedno predreti zidu, ki obstaja med različnimi svetovi, jeziki, kulturami. Gibu in zvoku pa je lažje, kajti njuna moč je abstrakcija, ki z nekaj iznajdljivosti, predvsem pa absolutne pristnosti, človeškosti, živalskosti nastopajočega, če želite, lahko predre vsak zid in pride do ljudi na drugi ravni doživljanja. Morda se sliši težko duhovno, a ko plešem, res verjamem v to, da je oder kanal do tistega onkraj razumevanja, tistega, kar je skupno vsem.

Izkušnja v Mehiki je bila prav zato tako lepa, kajti predstava, ki črpa iz gibalno-soničnega raziskovanja in za njo ne stoji velika ekipa scenskih, lučnih, dramaturških ustvarjalcev, je spravila na noge ves avditorij in odziv mehiškega občinstva je bil resnično lep. Je pa res, da pri oblikovanju dela vedno mislim na to, za kakšno občinstvo gre, in ne delam popolnoma mimo tega dejstva."

V Sloveniji zdaj delujete kot ustvarjalka, izvajalka, avtorica, producentka in še pedagoginja. Kako gladko se prepletajo vse vloge?

"V resnici je zame umetnost več kot le dobro izvajanje. Že med študijem sem čutila močno potrebo po avtorskem ustvarjanju, ki me je vodilo v raziskovanje lastnih projektov. Kljub rednim obiskom Slovenije sem bila na začetku bolj izvajalka v delih drugih, vendar se je v meni vztrajno prebujala želja po avtorskem delu.

Zaradi potrebe po več prostora in možnosti za razvoj lastnih projektov sem se odločila vrniti v Slovenijo. Zdaj sem aktivna kot ustvarjalka, producentka in pedagoginja. Poučujem flamenko ter gib in kompozicijo, pri čemer se pogosto srečujem z ljudmi, ki se plesu posvečajo bolj kot ljubitelji kot profesionalci. Poučevanje plesa v takšnem okolju mi prinaša izzive, zlasti ko se soočam s kulturno raznolikostjo in osebnimi izrazi učencev.

Pomembno mi je, da svoje znanje prenašam s spoštovanjem do forme in zgodovine, obenem pa želim omogočiti širše vpoglede in spodbujati ustvarjalnost. Tako svoje učence spodbujam, da se lotijo razvoja lastnih koreografij in eksperimentirajo z različnimi stili ter oblikami, saj verjamem, da je telo edinstven inštrument, ki ga lahko uporabimo na mnogo načinov in oblik. Poleg tega s kolektivom zavoda NEST tudi oblikujem program delavnic Research cycles, ki so namenjene profesionalcem in v katere vabimo super plesne pedagoge iz tujega in domačega okolja."

Kako pa se pogovorite s svojim telesom, da iz sebe spravi vaše sporočilo? Česa ga učite in kako ga premaknete, ko vas ne uboga, ali pa ko je enostavno utrujeno?

"V plesni dvorani, med procesom razmišljanja in ustvarjanja, se odvija veliko več kot le fizično izvajanje gibov. Zame je telo postalo nekaj več, je prostor, kjer se generira misel. Ob vstopu v trideseta leta sem doživela pomemben premik v dojemanju telesa in svoje minljivosti. To obdobje je prineslo spoznanje, da smo vsi minljivi, da nas marsikaj boli in se 'pokvari', vendar hkrati prinaša dragoceno zavedanje o prilagodljivosti lastnega telesa in njegovih zmožnosti.

Čeprav je telo podvrženo določenim spremembam in omejitvam, sem občutila veliko večje zadovoljstvo s svojim telesom. To zadovoljstvo izvira iz boljšega sprejemanja sebe in zaupanja v lastno telo. Premik v dojemanju je pripeljal do vpogleda v to, kaj telo lahko doseže, ter da bolj cenim trenutne zmožnosti. Staranje bo prineslo več izzivov, vendar sem se naučila spoštovani svoje telo, kakršno je zdaj, ter razumeti, kako ključna je disciplina.

V svojem plesnem izražanju se trudim vključiti več prepuščanja in zaupanja v proces ustvarjanja. To pomeni tudi večjo odprtost do doživljanja, ki izhaja iz lastnih izkušenj in občutij. Staranja ne vidim nujno kot omejitve, temveč odprtje vrat k bolj izkustvenemu dojemanju ustvarjalnega dela. Spoznanje, da sem, kar sem, in da lahko še naprej rastem ter izboljšujem svoje sposobnosti, je obogatilo moje umetniško izražanje.

V tem procesu sem se naučila tudi ceniti napake in pomanjkljivosti kot sestavni del umetniškega ustvarjanja. Zavedanje, da se lahko trudim biti boljša, vendar hkrati sprejemam svoje omejitve, mi daje neke vrste pogum, svobodo in zdravo norost, da se presežem, s tem pa zapustim enoznačne forme plesa in grem, kamor me je volja. To razumevanje se odraža tako v mojem plesu kot tudi v glasbi, kjer prehajam iz enoznačnosti ustaljenih oblik v izkustveno performativne elemente, ki izražajo bogastvo znanj in izkušenj, ki sem jih pridobila v tridesetih letih svojega življenja. In da ne bo zvenelo megalomansko - to počnem z neke vrste ponižnosti in vedoželjnosti, saj vem, da ne vem."

Pravite, da si dopustite narediti napako. Vam kljub temu kdaj kaj tudi vzame pogum, vzame veter iz jader?

"Na to ne morem odgovoriti povsem preprosto, ker je dejstvo, da sem perfekcionistka. In perfekcionizem je zame vedno predstavljal izziv. Trudim se razumeti, da je frustracija, ki izvira iz težnje po popolnosti, lahko tudi vir rasti in spoznanj. Čeprav imam jasno predstavo o tem, kaj želim doseči, se zavedam, da pot do tja ni vedno enostavna. Frustracije so del poti.

V preteklosti sem se pogosto znašla v stanju, kjer sem bila ob neuspehu nagnjena k samozapiranju in občutkom depresije. Vendar pa sem zdaj bolj odprta do spoznanja, da neuspeh ni konec, temveč priložnost za učenje. Pomembno je razumeti, da nihče ni popoln in da je sprejemanje lastnih pomanjkljivosti ključno za kakršnokoli rast.

Opazovanje stvari na odru, ki niso popolne, ampak so resnične in odprte, je postalo vir navdiha zame. Cenim izraznost in ranljivost ustvarjalcev, ki se upajo izpostaviti in pokažejo svojo avtentičnost. To me spodbuja, da je čas za spremembo - mislim, da smo nove generacije dolžne poskrbeti, da je na odru prostor za ranljivost in iskrenost in ne farso popolnosti, saj se ravno tu lahko skrivajo najmočnejši trenutki umetniškega izražanja."

Flamenko je izrazito strasten, zdi se, da ga živite, dihate noč in dan. Ali je kakšen kotiček vaše zasebnosti, ki ni povezan z njim?

"Verjamem, da bi me ljudje iz moje bližine ali moj partner morda opisali kot nekoga, ki nenehno dela. Poleg umetniškega ustvarjanja, ki sem ga že opisala, sem tudi vključena v produkcijo, imam svoj zavod in produciram druge uprizoritvene predstave. Sodelujem v različnih društvih in organizacijah. Čeprav se sliši, kot da sem vedno vpeta v kreativne procese, pa imam tudi druge stvari. Ampak: pisanje razpisov ali koordiniranje projektov verjetno ni nekaj, kar bi bilo zares sproščujoče, a ne?

Res je, da je življenje samozaposlenega ustvarjalca v kulturi dinamično, vendar je tudi izziv, saj ni zagotovljene socialne varnosti, kar pomeni, da je pogosto treba neprestano delati, da bi ohranili stabilnost. Čeprav se občasno lahko odpočijemo, so počitnice redke in bolj služijo okrevanju kot pa popolnemu sproščanju.

Razmišljanje o tem vprašanju mi je dalo misliti. Ne bi si želela, da bi bilo tako še vrsto let. Zato pa pravim, da hvala za vprašanje, bom premislila o tem."

Pogovor z Urško Centa je bil 25. novembra objavljen v prilogi V soboto, ki jo izdaja časnik Večer.

Podkastu z Urško Centa lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.

Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.

Klara ŠkrinjarDecember 26, 2023podkasti, podcast, Strašno hudi, Urška Centa, flamenko, ples