Zvone Černelič: Slovenija je že bila popolnoma ekološka. Zakaj tega ne bi zmogli še danes?
Zvone Černelič. Foto: Matej Povše
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Nič kaj prijetno leto za kmetovanje ni bilo. Zajetno škodo so povzročile avgustovske poplave, pred njimi so se izmenjavala neurja, toča, obilne padavine, v zgodnejših mesecih je občasno zoprno presenetila zmrzal. Jesen pa je, vsaj kot kaže zdaj, kmete le nekoliko razbremenila skrbi. V pogovoru s kmetom iz okolice Brežic, Zvonetom Černeličem, smo se pogovarjali o tem, kako sobivati z naravo in kako na inovativen način prispevati k razvoju kmetijstva, ki ne koristi le ljudem, temveč tudi varuje tla, okolje in je prijazno do živali.
Černeliču je bilo kmetovanje tako rekoč položeno v zibko. Odrasel je namreč na kmetiji in povsem razumljivo je bilo, da bo delo na njej nadaljeval. Po končani srednji kmetijski šoli si ni mogel predstavljal, da bi lahko počel kaj drugega. In tudi ni. Le da se je že kmalu po vstopu v odraslo dobo osamosvojil, z ženo kupil bližnjo kmetijo in 2,5 hektara zemljišč in začel, kot sam pravi, svojo zgodbo. "To, da nisem imel denarja, je bila prednost. Moral sem razmišljati, kako zadeve postaviti."
Ekološko kmetuje že 20 let, leta 2012 je ekološko prakso nadgradil z načeli biodinamike. A strupom je hrbet pokazal že veliko prej. Ko je bil star deset let, so na trg prišli herbicidi, traktorji, stroji ... in že takrat je razmišljal, da se nam bo tak način kmetovanja nekoč maščeval. Leta 2002 se je odločil, da jih ne bo več uporabljal. "Vse se začne pri zdravi zemlji," pravi.
Tako danes vodi kmetijo, ki se ukvarja predvsem s pridelavo zelenjave, jagod ter rejo živine. Hkrati vodi društvo za biološko-dinamično gospodarjenje Ajda Posavje. Za svoj izjemen prispevek k razvoju kmetovanja, ki varuje tla in okolje, je predlani prejel nagrado Evropske organizacije lastnikov zemljišč. Leto prej pa je bil nagrajen z nagrado evropske javnosti, Rural Inspiration Awards, ki jo podeljujeta Evropska komisija in Mreža za razvoj podeželja.
Ko se vam pocedijo sline: po čem s svojih vrtov najraje posežete?
Grem tja, kjer mi je najbližje, in pogledam, kaj si bom utrgal. Morda bo to jagoda, paradižnik, paprika ali kaj drugega, le krompirja ne.
Niste nič izbirčni.
Ne, ne, to pa ne.
Gojite tudi pridelke, ki vam po okusu mogoče manj ustrezajo? Kako se odločate, kaj bo raslo na vaših njivah?
Oh, zagotovo jih. Pri izboru se osredotočimo na povpraševanje na trgu. Ker redno obiskujem tržnico, poskušam slediti potrebam in željam kupcev. Naš najbolj priljubljen pridelek so jagode. Njihovo pridelavo smo začeli pred 31 leti in še vedno ostajajo na prvem mestu. Zato so me nekateri že poimenovali gospod Jagoda. Ne vem, ali mi ta izraz povsem ustreza ali ne, a vsekakor drži.
Kmetovati ste začeli na 2,5 hektarja.
Moja zgodba je bila precej težka in žalostna. Na domači kmetiji sem bil predviden za naslednika. Postavil in uredil sem že precej, vključno s hektar in pol sadovnjaka ter živino, ki smo jo nato povečali, hlev pa posodobili. A ni se izšlo vse po načrtih.
Kmalu po poroki se je pokazalo, da z ženo nisva na pravi poti, zato sva se odločila, da iščeva rešitev drugje. Hišo sva našla zelo blizu, le približno 400 metrov od naše družinske kmetije. Ob njej je bilo približno 2,5 hektarja zemlje. Prodajali so jo že približno deset let, vendar je ni nihče hotel kupiti.
Tako sva se odločila, da vzameva hišo v najem. Sprva sva morala odgovoriti na lastničino vprašanje, ali bova to kupila. Seveda sva jo želela, vendar se je postavilo vprašanje, s čim m in kako. Bila sva mlada in nisva imela veliko sredstev, saj je bil ves denar vložen v družinsko kmetijo. Po dveh letih najema sva končno uspela prepisati lastništvo.
To je zahtevalo kredite in pomoč dobrih ljudi, ki so naju podprli. Verjela sva, da morava to pot prehoditi, in do zdaj se zdi, da se je odločitev izkazala za pravilno. Ko sem kot mlad fant na tržnici v Zagrebu prodajal pridelke, sem se počutil kot največji revež, vendar bi danes brez težav nosil po dve košari v vsaki roki po glavni ulici Bruslja. Vendar to je sad mojega dela, tistega, kar sem pridelal na svoji zemlji, s ponosom in z vrednotami.
Zdaj obdelujete 47 hektarjev. Kako ste razvijali kmetijo v zadnjih 30 letih, še posebej v devetdesetih letih, ko je kmetijstvo šlo skozi velike preobrate?
Da, danes imamo osem hektarjev lastne zemlje, ki smo jo kupili, ter en hektar, ki smo ga podedovali od družinske kmetije. Poleg tega imamo še 39 hektarjev v najemu v desetih različnih vaseh. To najemno kmetijstvo se je začelo širiti predvsem v devetdesetih letih, ko sva se z ženo leta 1992 preselila na novo domačijo.
Takrat je razpadala Jugoslavija, z njo pa je razpadalo tudi kmetijstvo. Veliko kmetij je bilo zapuščenih in ljudje so zemljo oddajali v najem. Na začetku ni bilo častno zemljo vzeti od sosedov v najem, vendar se je situacija od takrat spremenila, saj so mnoge kmetije še vedno v propadu in postajajo manjše.
Tako se je najemna praksa širila. Spomnim se primera, ko sem prevzel nekaj zemlje, ki jo je bilo praktično nemogoče kupiti, vendar je vseeno uspelo. Ko 'teramo' krave čez cesto, se ljudje ustavljajo in nas z zanimanjem opazujejo. Pred časom sem tako srečal dve starejši gospe, ki sta mi povedali, da imajo doma v vasi na vzpetini približno 70 arov travnika, ki pa ga lahko večinoma pokosijo s traktorjem. Na začetku me to ni zanimalo, saj je bilo daleč od nas. Vendar sta me prepričevali, naj pridem na ogled, in na koncu sem se odzval povabilu.
Ko sem prišel tja, me je pritegnil studenec in živina, ki je potrebovala vodo za napajanje. Nazadnje se je razvila najemna praksa, ki je zajemala približno pet hektarjev zemlje.
Tako smo postopoma prehajali iz ene vasi v drugo, da bi ohranili pokrajino, saj so tudi vinogradi v teh hribih začeli propadati. Trenutno s sinom čistiva stare vinograde, jih podiramo in mulčimo, da ohranimo našo pokrajino kolikor toliko v dobrem stanju.
Uvod pa je bil težak, otroci so bili majhni, delala sta le z ženo, tako da sta se lahko zanesla le na štiri roke.
Žena je bila do letošnjega leta tudi zaposlena. Zdaj je upokojena, vendar imamo doma še vedno pomoč, saj ne moreva opraviti vsega dela samostojno. Saj veste, ko gre za vrtnarjenje, sploh pri zelenjavi, je potrebnih kar nekaj rok, da opraviš vse delo. In jagode, no, pri njih je še posebej veliko dela, saj jih je treba precej nabrati.
Tudi najin sin je bolj vpleten v delo na kmetiji, predvsem pri upravljanju traktorja. Skrbi za košnjo na približno 25 hektarjih zemlje, mulčenje in selitev živine. Res je, da se na naši kmetiji niti ni treba veliko ukvarjati z živino. Preprosto je, saj se živina pase. Žival ima pri sebi vse stroje, ki jih potrebuje: na voljo ima kosilnico, obračalnik, balirko, cisterno za gnojevko, trosilec za gnoj in prikolico za raztovarjanje bal. Vse to ima in zmore vse delo sama, brez naše pomoči. Tako je tudi najbolj učinkovito in ekonomično. Seveda pa moramo poskrbeti za zimske zaloge, saj je treba preživeti tiste štiri mesece. Brez tega bi naša ekonomika izgledala povsem drugače, bolj neperspektivno.
Zdaj smo že globoko v jeseni in v naši domišljij se ta letni čas vselej razraste za bujnega, kar bržkone pomeni, da imate tudi pri vas veliko dela. Kako zapolnjen je vaš dan?
Pri nas je situacija malo drugačna kot pri večini kmetov, zlasti kar zadeva spravilo pridelkov. Koruza in žita niso glavna kultura, čeprav imamo nekaj manjše površine z zasejano koruzo. V zadnjem času smo se odločili, da bomo začeli gojenje žit, da bi jih v prihodnosti tudi prodajali. Sicer pa se pri nas pridelki pobirajo vsak teden predvsem za tržnico, ker smo bolj osredotočeni na zelenjavo. Živina pa se, kot sem že omenil, večinoma pase, zato ni veliko dela z njo. Delovnik se v tem času skrajša, zato zdaj ne vstajam več ob šestih kot poleti, ampak okoli sedme ure.
Dan pred odhodom na tržnico pa je vedno precej naporen, ker moramo pripraviti vse za prodajo. Takrat praviloma nisem nikdar sam, običajno mi pomaga žena. Nikoli ne grem spat pred 23. uro, pogosto niti ne pred polnočjo. Treba je vse temeljito zabeležiti, saj nas kontrolorji redno preverjajo. Vse mora biti dokumentirano.
Poleti lahko delaš tudi do 16 ur na dan, vendar se pozimi ta čas skrajša, utrujenost hitreje pride, a k sreči se tudi narava bolj umiri. V zimskem času si običajno želim prej v posteljo. To je nekako prednost kmetov, da si naberejo energije čez poletje - kljub obilici dela, pozimi pa si vzamejo čas za počitek. In to mi pravzaprav ustreza.
Nam lahko podrobneje pojasnite razliko med domačim, ekološkim in biodinamičnim? O čem govorimo, ko govorimo o ekološkem kmetovanju, in o čem, ko imamo opravka z biodinamičnim kmetovanjem?
Na eni od nedavnih ekskurzij, ki jih imamo doma v zadnjem času precej pogosto, sem opazil, da mnogi ljudje niso povsem razumeli razlike med domačimi in ekološkimi jajci. Na primer profesorji s srednjih kmetijskih šol na Nizozemskem, ki smo jih gostili na kmetiji, niso znali razločiti med tema vrstama jajc.
Ko se občasno pojavi kdo, ki ne pozna naše dejavnosti, običajno vprašam, kako hranijo svoje kokoši. Pogosto slišim odgovor, da jih hranijo s koruzo in pšenico. Ko jih potem vprašam, ali to koruzo okopavajo ali škropijo s herbicidi, izvem, da jo škropijo, čeprav menda čisto čisto malo. Vendar je treba razumeti, da v ekološkem kmetijstvu ni prostora za škodljive kemikalije, kar pomeni, da so razlike med konvencionalnim in ekološkim kmetovanjem povezane s prisotnostjo oziroma odsotnostjo strupov.
Poleg tega obstajajo razlike tudi med ekološkim in biodinamičnim kmetovanjem. Biodinamično kmetovanje temelji na starodavnem pristopu, ki ga je razvil filozof Rudolf Steiner, vključuje pa uporabo posebnih rastlin, kot so rman, kamilica, regrat, hrastovo lubje, kopriva in baldrijan - za izboljšanje zdravja in vitalnosti rastlin. Pri biodinamičnem kmetovanju se uporabljajo tudi pripravki, kot so gnoj iz roga in kremen. Ta pristop spodbuja boljše pogoje za zdravo rast rastlin in posledično zmanjšuje število škodljivcev.
Naj omenim, da se ne sme enačiti lokalnega in ekološkega. Lokalna pridelava je lahko konvencionalna, integrirana ali ekološka, in zato ne pomeni nujno ekološke kakovosti. Poudarjam, da je pomembno razumeti razlike med temi različnimi pristopi, saj se mnogi potrošniki napačno sklicujejo na lokalno kot na sinonim za ekološko.
Na tržnici lahko kupite izdelke, ki so domači in zdravi, če seveda lahko zaupate kmetom in kmeticam, da ne uporabljajo strupov. Za to ne potrebujejo certifikata. A to velja le, če so izdelki resnično pridelani brez uporabe kemikalij in če živali niso izpostavljene nehumanim pogojem zaprtih prostorov, ki jim sam pravim kar zapori.
Koliko takšnih kmetijskih objektov je v Sloveniji?
Večina. Ko opazujemo reklame na televiziji, na primer 'jajca izpod kamniških planin', se lahko vprašamo, ali gre za zavajanje. Kokoši, ki jih gojijo za jajca, so včasih zaprte v prostorih, kjer ne vidijo svetlobe. Jajce, ki ni obogateno s sončno svetlobo, nima dovolj vitamina D. Takšno jajce enostavno ne more zadostiti tem zahtevam.
Poleg tega je pomembno razmisliti o prehrani teh kokoši. Če govorimo o ekoloških kokoših, morajo imeti obvezen izhod na prosto, da lahko vidijo sonce, in seveda morajo jesti ekološko hrano. Enako velja za živali, ki se gojijo za meso. Pomembno je, da imajo živali dostop do izhoda na prosto, vsaj v skladu s predpisanimi kvadratnimi metri. Vendar pa je še bolje, če imajo možnost paše skozi vse leto, saj to prispeva k njihovemu boljšemu počutju.
Ko smo ravno pri črnih točkah: kaj je za vas najbolj problematično pri konvencionalni pridelavi hrane pri nas, in morda tudi, kako to vpliva na kupce?
Vse se je začelo v Bruslju s subvencioniranjem kmetijstva ob ustanovitvi Evropske skupnosti. Zakaj? Ker so iz Amerike začeli pritiskati za uvoz poceni pridelkov, saj je Amerika subvencionirala svoje kmete. Poceni hrana je nato prispela v Evropo, ki se je odzvala z uvajanjem subvencij za svoje kmete. To je omogočilo, da je hrana cenejša, vendar ima ta pristop svoje slabosti.
Kmetom zagotavlja določen dohodek, kar jim omogoča, da ne razmišljajo preveč o drugih pristopih. Seveda morajo še vedno skrbeti za pridelavo, vendar subvencije morda ne spodbujajo dovolj inovacij. Čeprav subvencije igrajo svojo vlogo, je pomembno razmisliti o tem, kako kmetje pridelujejo hrano, ki bi jo kupci dejansko želeli. Verjamem, da bi, če bi kmetje pridelovali hrano, ki bi jo kupci iskali, našli svoj trg in jo lahko prodajali tudi po višjih cenah, saj kupci te hrane ne bi metali stran, ker bi jim bila preveč dragocena, dobra, kvalitetna, in ne zato, ker so jo drago plačali.
Poleg tega ne smemo pozabiti, da je ekološka hrana dostopna širšemu spektru ljudi in ni rezervirana le za bogate. Izobraževanje je ključno za spremembo. Začeti bi morali v vrtcih, kjer bi otroci obiskali kmetije, se navdušili nad tem in to navdušenje prenesli na svoje starše. Nato bi starši začeli zahtevati ekološko hrano tudi v šolah. Z izobraževanjem tako kmetov kot potrošnikov bi se stvari začele spreminjati.
Poleg tega menim, da bi se študenti medicine morali izobraževati o pridelavi zdrave hrane, da bi razumeli vzroke nekaterih bolezni in ne bi samo predpisovali zdravil. To gibanje se počasi premika naprej. V Sloveniji že imamo približno dvanajst odstotkov ekološko obdelanih površin, vendar se zavzemamo, da bi ta odstotek do leta 2030 dosegel 30 odstotkov. To je izziv, a menim, da bi se morali vrniti k ekološkim koreninam, ki segajo več kot 50 let nazaj, ko je bila Slovenija popolnoma ekološka. Zakaj ne bi tega zmogli še danes?
Morda bodo nekateri nasprotovali in rekli, da so ljudje takrat trpeli zaradi lakote. Vendar verjamem, da je rešitev naša sposobnost boljše organizacije in manj zapravljanja hrane. Predvsem naši presežki mesa in drugih izdelkov se nepravilno porabljajo. To bi lahko spremenili z večjo ozaveščenostjo in odločnostjo. Moja sestra živi v Ljubljani, kjer je po astronomski ceni kupila zemljo za vrt. Ampak se je za to odločila. Mislim, da je to naložba v bodočnost, ne?
V preteklosti ste celo dejali, da je možno, da bi Slovenija v 20 letih postala stoodstotno ekološka. Ali bi to izjavo vseeno danes spremenili - in kako realistična je ta vizija, ob upoštevanju vseh izzivov in težav, ki jih trenutno opažate?
Res je, da je ta izjava utopična, vendar vztrajam pri njej. Glede na to, kar sem že povedal, jo še dodatno podpiram. Poglejmo generacijo, ki je zdaj v dvajsetih letih. Na teh kmetijah je nekdo, ki je star 50 let in morda dvomi, ali naj preklopi na ekološko kmetovanje. Vendar menim, da 50 let ni starost, ki bi preprečila odločitev za ekološko kmetovanje, še posebej, če imajo potencialnega naslednika. Seveda obstajajo ovire, vendar bi moralo biti več spodbud za to. Začeli smo izobraževanja. Letos je kmetijska svetovalna služba ministrstva naredila kar nekaj korakov v to smer, predlogi pa so prišli tudi od ekoloških kmetov. Zdaj konvencionalni kmetje obiskujejo ekološke kmetije, imamo kar precej ekskurzij vsak teden. Nekateri so navdušeni nad tem, kar vidijo, vključno z majhnimi traktorji, ki jih uporabljamo. Naša poraba nafte na hektar je 55 litrov, medtem ko je slovensko povprečje več kot 200 litrov na hektar. To pomeni, da se na splošno prideluje hrana za živino namesto za ljudi. Kmetovalci gojijo koruzo in jo uporabijo za prehrano živine, ki na koncu konča na mizi. To je nesmiselno in vodi k čezmerni proizvodnji mesa, ki nato konča na odlagališčih in onesnažuje okolje s herbicidi in drugimi strupi. To preprosto ni sprejemljivo.
Foto: Matej Povše
Sami ste uporabo kemikalij opustili že veliko pred tem, ko ste se odločili za uraden prehod na ekološko kmetovanje. Kako se spominjate teh odločitev? Koliko poguma je bilo potrebnega?
Res je, zagotovo smo potrebovali precej poguma. Pravzaprav sem tri leta pred tem opravil tečaj. Takrat je bilo obvezno sodelovati v teh tečajih, ki so jih organizirali svetovalci za kmetijstvo. To je bilo potrebno za prehod v ekološko kmetovanje. Vendar pa nisem takoj sprejel odločitve, saj sem živel v okolju, kjer se je ta koncept redko omenjal. Tudi družinska podpora ni bila popolna, saj sva takrat z ženo živela pri mojih starših, kar je dodatno zapletlo stvari. Več ljudi, ki niso povsem za, otežuje celoten proces. In okoliščine so bile izziv - ljudje so me gledali kot norca, ko sem se odločil za to pot. Ampak na naši kmetiji smo s kemijo vsaj pri jagodah končali leta 1996, čeprav smo imeli takrat ogromen kredit, kot sem že omenil, za to hišo in 2,5 hektara zemlje. Pogoji za takšen kredit so bili takrat še težji kot danes, čeprav se stanje zdaj spet slabša. Ampak takrat je bilo še težje - in ravno takrat sem se odločil za slovo od kemije.
In kaj vas je spodbudilo k temu razmisleku?
Vedno sem s težkim srcem dal škropilnico na hrbet. Leta 1975 se je v Sloveniji razširila uporaba traktorjev, kar je privedlo do uporabe škropilnic in uvajanja kemije v kmetijstvo. To je bila sprememba, ki je obetala lažje delo. Leta 1990 sem obiskal Nizozemsko in videl njihovo vzorčno kmetovanje. To je bila prava pravljica, kjer ni bilo plevela. Krave so se že takrat pasle na paši, kar je prednost, ki se ohranja. Pri nas pa so zaprli živino v hleve, ker je propaganda kmete usmerjala k tovarniškemu delu, kar je bilo tudi posledica proizvodnje kmetijskih strojev. Ko sem se vrnil iz Nizozemske, sem začel razmišljati o uporabi strupov v kmetijstvu, češ kaj pa če puščajo dolgoročne posledice? Leta 1996 smo prejeli subvencijo za namakalni sistem, nismo pa upoštevali priporočenega petkratnega škropljenja. Videli smo, da škropljenje ne prinese razlike, zato smo se odločili, da jagod več ne škropimo.
Je bila žena presenečena?
Jaz sem tisti, ki bolj vztrajno sledi temu. Seveda me je pri tem podpirala. In če imaš vsaj minimalno podporo, je to velika prednost. Če je ni v družini, je še težje. Ko sva šla na svoje, sva bila sama, a oba sva verjela, da je to prava pot, kljub dvomom okolice in sosedov. Mnogi so govorili, da filozofiram ali da ponoči škropim. Ja, včasih sem škropil ponoči, ker sem takrat imel čas, ko so vsa druga dela že zaključena. Za rastlinjake sem moral vzdrževati določeno vlažnost, kar je zahtevalo nočno škropljenje, a ne s strupi. Zdaj pa uporabljamo tudi homeopatska sredstva, kar zahteva mojo osebno prisotnost in koncentracijo. Ne morem enostavno razložiti vsem tem ljudem, ker je to zapleteno. Kljub nekaterim dvomom sprejmem, da mi rečejo, da sem filozof, a sem filozof z izkušnjami, saj znam utemeljiti svoje odločitve. Verjamem v to in tisti, ki verjamejo, bodo razumeli.
Je danes drugače? Ko lahko pokažete konkretne rezultate.
Ja, danes mi ljudje ne morejo več nasprotovati. Vendar se to še vedno dogaja. Imel sem konkreten primer. Sicer ne bom izdal imena, a nek kmetijski strokovnjak enostavno ne verjame v zgodbe, ki so se mi tam dogajale in ki so me nato pripeljale do Bruslja. Pri elektrarni v Brežicah smo v treh letih povečali hranila v tleh za 100 odstotkov, vključno z dušikom, organsko snovjo, fosforjem in kalijem, osnovnimi elementi. To je prizadelo marsikoga, vključno s strokovnjaki v Ljubljani, vendar žal ne morejo preprosto zanikati teh dejstev.
Kako se kot kmetovalec postavite po robu korporacijam, lobistom, kmetijskim združenjem, konkurenci in na sploh ljudem, ki govorijo na pamet? Kako se prebiti čez drobne razpoke njihovega zidu?
Upam, da mi gre zdaj že bolje. Na začetku tega procesa nisem vedel, kam me bo peljal. Navdušen sem bil nad ekološkim kmetovanjem, dobil certifikat in poln energije želel tudi druge vključiti v to. Vendar hitro ugotoviš, da ni tako preprosto, kot si sprva mislil, in da lahko dosežeš ravno nasproten učinek. Postaneš preveč napadalen, in to ni vedno dobro. Zdaj sem bolj umirjen in ne pristopam k stvarem z isto strastjo kot prej. Priznam, da sem na začetku napravil nekaj napak.
Ko sem recimo leta 2014 pridobil certifikat Demeter, se nisem hvalil - in mnogi še danes ne vedo, da ga imam.
Vsekakor moramo biti previdni pri tem, kako se lotevamo novih projektov in kako izražamo svoja stališča. Zdaj se zgodba o moji kmetiji širi, ljudje sami prihajajo, saj slišijo zanjo od drugih. Prav tako v domačem kraju postopoma prepoznavajo naše delo, kar je najboljši način za širjenje zavedanja o ekološkem kmetovanju.
Vam je pomembno, kdo so vaši kupci oziroma komu pridejo vaši pridelki v roke?
Ni mi pomembno, ne zanima me, kakšna je njihova izobrazba. Včasih se mi kdo predstavi, dobim sporočila z zahvalami, celo ročno napisana pisma, kjer se nekdo predstavi, a ne vem, kdo so. Lahko pa rečem, da so moje stranke krasni, preprosti ljudje, ki mi dajejo energijo za naprej. Upam, da tudi jaz kaj prispevam k njihovemu življenju. Raznoliki ljudje so že obiskali mojo kmetijo. Na primer nemški veleposlanik je bil redna stranka. Ko se je selil v Avstrijo, ni pozabil naročiti škatle jagod.
Ampak v resnici res ni pomembno, kdo so ti ljudje. Ljudje, ki nimajo veliko denarja, prav tako pridejo po hrano. Poznam njihove zgodbe in skromne življenjske razmere. Tudi nekdanji predsednik države, Janez Drnovšek, je bil stranka pri meni, zlasti takrat, ko je zbolel. Dve leti pred tem pa je žal izjavil, da Slovenija ne potrebuje kmetov in da lahko vso hrano uvozimo. Pozneje si je premislil in spoznal, da ni vse tako enostavno. No, jaz mu vse to oprostim …
Prav v zadnjih dveh letih smo v Evropi lahko občutili, kaj pomeni manko samooskrbe. Kje smo na tem področju po vaši oceni v Sloveniji?
Res bi morali razmisliti o samooskrbi. V Sloveniji smo samooskrbni le pri mesu in mleku, v drugih sektorjih ne. Na primer z žiti bi lahko postali bolj samozadostni, saj imamo dovolj površin. Glede zelenjave se moramo zavedati, da ne moremo biti 100-odstotno samooskrbni, še posebej pozimi, ampak lahko bi to področje izboljšali. Potrebno je več razvoja v rastlinjakih, fiksnih in zimskih rastlinjakih z boljšo izolacijo ter avtomatizacijo. Subvencioniranje takih rastlinjakov bi bila smiselna poteza, namesto subvencioniranja na primer hlevov na gnoju in težke mehanizacije, kar je zgrešena politika.
Predelave mesa je že zdaj preveč in škoduje zdravju. Subvencije bi se lahko preusmerile k manjšim kmetijam, da bi ohranili manjše kmete, in s tem bi se odprle priložnosti za mlade. Veliko več se mora govoriti o samooskrbi in razmisliti o idejah za to. Organizirati bi morali javne tribune in natečaje ter izbrati najboljše ideje. Morali bi razmišljati o tem in iskati rešitve, saj te zagotovo obstajajo.
Kako pa se kot kmet soočate z dogodki, kot so bile letošnje avgustovske poplave, toča, razne ujme in zmrzali?
Veste, kako razmišljam? Vsaka palica ima dva konca, dobrega in slabega. Kljub neprijetnemu letu je vsaj jesen nekaj dobrega povrnila.
Po vsem tem si je vendarle nekje treba napolniti baterije. Kje si jih vi?
Mogoče na dopustu, čeprav jaz grem na dopust bolj zaradi žene. Zanjo ima to večji pomen. Jaz mislim, da sem že doma na dopustu. Pred petimi ali šestimi leti smo si uredili jezero. Ko delam nekje in se močno preznojim, skočim vanj, vržem vse s sebe, se osvežim, nato pa grem naprej delat. Sicer pa se rad peljem s kolesom. Če bi samo ležal na dopustu, bi bil utrujen od te nepremičnosti. Z ženo sva včasih hodila v hotel, vendar zdaj raje izbereva apartma, kjer si lahko sami prinesemo svojo hrano. V hotelu bi porabili veliko denarja za prehrano, ki je včasih pretirano sladka in slana, kuhar pa vedno pripravi enake jedi. Enkrat sva bila na all-inclusive dopustu v Bolgariji in nikoli več se ne bi odločila za kaj podobnega.
Baterije torej polni delo.
Ja, in ljudje, ki me sami najdejo, ali jaz njih - ne vem, kdo najde koga.
In potem ni težko delati?
Točno tako. Saj če vprašate športnika, na primer Tino Maze, ali koga drugega, ali je bilo težko priti do tja, ne vem, kako bi odgovorili. Verjetno da - in hkrati ne. Če počneš nekaj, kar te res veseli, potem ni težko, kajne? Ampak moraš zgodbo začeti sam in na začetku bo morda težko, saj ti ni vse postlano. Ko me mladi, tudi študentje, ki pridejo na našo kmetijo, vprašajo, kaj naj počno, tako kot me je letos fant iz precej revnega dela Srbije, sem ga najprej vprašal: Ali boš ostal v Sloveniji? Pomislil je na to, a se nato odločil, da se bo vrnil domov, a da tam trg še ni zrel. Rekel sem mu: No, ti ga boš razvil, začel boš, nato najprej hrano delil z družino in sosedi, potem se ti bo zdelo že malo nespametno in boš začel računati za to. Ljudje bodo z veseljem plačali za tvoje izdelke in tako se bo razvijalo. Odvrnil je: Ampak nimam denarja.
To je pravzaprav prednost, če nimaš denarja, ko si mlad, saj boš prisiljen razmišljati in najti rešitve. Seveda bo treba delati. Tudi svojim otrokom sem to rekel, čeprav imajo vsi razen enega fakultetno izobrazbo. Seveda je pamet pomembna, a tudi roke so lahko prednost. Vse bolj se to ceni. Včasih so govorili, da je dobro hoditi v šolo, da ti ne bo treba delati, a danes velja rek: Danes mi pa res ni treba delati, ker ne dobim službe. A če kdo danes ne more najti službe, bi rekel, da si ni dovolj prizadeva -, ne glede na to, ali je v Sloveniji ali kjer koli drugje. Danes je možnosti več kot kadarkoli prej.
Poskus s kumarami
Zvone Černelič je po zgledu danskega profesorja naredil poskus s kumarami. Vzel je tri kumare: eno je kupil v trgovini, eno je vzel iz ekološke pridelave od svojega prijatelja in eno iz lastne biodinamične pridelave.
Ekološka in biodinamična kumara sta bili ob istem času odtrgani. Tista iz trgovine je bila stara največ teden dni, ni bila ovenela. Vse tri kumare so bile videti zelo zdrave. Razrezal jih je na kolute, jih zložil skupaj in ovil v kuhinjsko folijo, da bi ohranil njihovo prvotno stanje. Postavil jih je na kuhinjsko polico za dvanajst dni. To se je zgodilo konec septembra leta 2016. Temperatura v kuhinji je bila približno 22 °C.
Po dvanajstih dneh je bila razlika naslednja: kumara iz trgovine je bila praktično ovenela, ekološka kumara pa je še vedno izgledala solidno, vendar je začela rumeneti in kazati znake razpok. Biodinamična kumara pa je bila videti vitalna in kompaktna in se je zarasla skupaj. To je jasno razvidno na sliki, kjer jo drži kot štil v roki. “Tako je pač bilo - in to je nekaj, česar ne morem zanikati,” o poskusu pravi Zvone Černelič.
Podkastu z Zvonetom Černeličem lahko prisluhnete na tej povezavii ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.