Hana Stupica
#006
Še dobro, da je snedla obljubo, sicer pred mikrofon ne bi mogli povabiti ene najbolj prodornih ilustratork in ... zajca.
Foto: Voranc Vogel
»Boš tudi ti risala, ko boš velika?« so Hano Stupica nenehno spraševali. »Ne! Ne!« je odgovarjala vsem po vrsti. Vztrajala je, da bo baletka, potem pianistka ... Ampak saj je jasno, kako je z zarečenim kruhom: v zadnjem času se ga je precej najedla.
Še dobro, da se kdaj obljubo tudi snede, sicer ne bi mogli v studio povabiti ene najbolj prodornih in perspektivnih in, seveda, strašno hudih, slovenskih ilustratork, skupaj z njenimi večinoma gozdnimi živalmi. In zajcem.
»Ko gledam njene dekadentne opice v razkošnih opravah, ki poležavajo po kanapejih, pa tisto njeno lisičko sredi zimske krajine, takoj pomislim nanjo,« nama je zaupala umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan, ki si je bila blizu z njeno mamo, znamenito ilustratorko Marijo Lucijo, Hano pa tako tudi že spremlja od malega, ko se je še dobro oprijemala barvic.
Od daleč je svet njenih zgodb poln barv. Sama pravi, da je razmeroma minimalistična. Vedno vzame tri barve in belo ali črno za temnenje, si v mislih izriše podobo, potem pa komaj čaka, da v barvo pomoči čopič.
Kdor je že videl njenoRokavičko, pa hitro ugotovi, da ni hitropotezna, podobe so izrisane s filigransko natančnostjo. Zato ni presenetljivo, da lahko lik ustvarja tudi 14 dni. Kako je to videti, podrobneje oriše v podkastu Strašno hudi, ki je že zasidran nawww.delo.si/multimedija/podcastoziroma nekoliko višje v besedilu, za pokušino pa toliko: ko je risala medveda, se je osredotočila na njegovo zadnjo plat. »Ampak sem kocine preveč počesala, medved ima vendar divjo dlako, zato sem šla vse risat na novo, ene so šle v eno smer, druge v drugo.«
Ko na ogled daje podobe svojih živali, obenem izroča še delček sebe. Nevede, pa tudi vede; spretno izrablja družbena omrežja in živali iz knjižnih strani pelje tudi v virtualni svet, v katerem prepoznava brezmejni razstavni prostor. Izkusila je, da je z umetnostjo težko preživeti. »Številnim vrstnikom se zdi, da jim bosta projekt ali naročnik padla z neba. Pa ne.« Je pa obenem tudi zaznala, da marsikoga zanima, kako na praznem papirju nastaja podoba. »In vidim, da jim to veliko pomeni.«
Vsebina je nastala na Delu.