Kvantni fizk dr. Lev Vidmar: Pot do uspeha je pogosto dolgotrajna in zahteva vztrajnost
Lev Vidmar. Foto: Matej Povše
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Krmilo za vodenje po poteh tekačev, kvantne fizike in komuniciranju znanosti predajamo dr. Levu Vidmarju, predavatelju in raziskovalcu, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji v večdelčni kvantni fiziki. Za proučevanje kolektivnih lastnosti gradnikov snovi povezuje koncepte različnih vej fizike, od kvantne dinamike, kaosa in lokalizacije, transporta kvantne informacije in termalizacije do kvantne prepletenosti. Pred nekaj leti je s sodelavci odkril nov vzorec obnašanja kvantnih sistemov ob prisotnosti močnega nereda, ki je spremenil pogled raziskovalne skupnosti na obstojnost snovi, ki ne prevaja električnega toka pri poljubno visoki temperaturi.
Zaposlen je na Institutu Jožef Stefan na oddelku za teoretično fiziko in predava na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Nedavno je za projekt Boundary - Meje kvantnega kaosa prejel sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev samostojne raziskovalne kariere, kar mu bo omogočilo preučevanje pogojev za nastanek snovi, ki nima temperature. Ko se ne ukvarja s fiziko, se posveti glasbi, izletom in športu, kjer pa je vedno tudi dovolj iztočnic, da se v njem zaiskrijo ali razrešujejo tudi fizikalna vprašanja.
Ko se spuščamo iz nam vidnega v res drobcen svet delcev, ki naseljujejo kvantni svet, v kakšni družbi se pravzaprav znajdemo? Kakšna slika se izriše, ko pogledamo globlje med delce velikosti atomov ali manjše?
"Ta slika je predvsem precej razmazana, med drugim že zato, ker je v kvantnem svetu zelo težko določiti natančne pozicije takih gradnikov. Ampak mi si jih v glavnem potem predstavljamo še s kakšnim barvnim filtrom čez, tako da postanejo zelo živi. Morda je videti kot nekakšen biljard v zamegljeni sliki s slabo ločljivostjo.”
Kaj ali raje kdo vas je že v otroštvu tako zacumpralo, da ste se odločili stopati po tej poti?
"Ko se ozrem nazaj, vidim, da sem v bistvu imel zelo običajno otroštvo. Če povem po pravici, verjetno tisti, ki so me opazovali v prvih desetih letih, večinoma niso slutili, da bom kdaj razvil posebno naklonjenost do fizike, ki je kasneje postala moja glavna strast. Seveda sem vsak dan hodil v šolo, tako kot vsak drug otrok, vendar mi je v spominu ostalo predvsem to, da smo se tudi veliko igrali.
Včasih smo se celo spopadli, čeprav na srečo le v športnem smislu. Zdaj se mi zdi, da je bilo to pravzaprav dobro. V mojem spominu so torej predvsem igre s prijatelji, jasno. Matematika je bila tudi ena od takšnih iger, ki sem jo imel izjemno rad, vendar takrat njene uporabnosti še nisem znal povezati s preostalim svetom.”
Katere pa so bile tiste kaotične ali bolj stabilne silnice, ki so vas vodile, da je vaš pogled vztrajno silil naprej proti fiziki?
"Če pogledam nazaj na svoja zgodnja leta, nisem prepričan, da sem imel jasno vizijo, v kateri poklic se želim zares usmeriti. Šele v gimnaziji, ko so se naposled pojavila vprašanja o prihodnosti, sem začel bolj resno premišljevati o tem, kaj bi želel početi v življenju.
Ko sem svoji ljubezni do matematike dodal še matematično logiko, sem začel sodelovati na tekmovanjih in dosegel kar nekaj uspehov. Mogoče je bil to takrat zame znak, da vede, ki temeljijo na matematiki, lahko prerastejo tudi v kaj več kot zgolj igro.
Zdelo se mi je logično, da izberem nekaj, kar mi gre dobro že od malih nog, vendar sem bil hkrati kar malo v stiski, ker si nisem točno predstavljal, kako so takšni poklici videti v realnem življenju. Nekako sem prišel do ugotovitve, da bi lahko bila fizika pravi kompromis med abstraktnim matematičnim svetom in bolj praktičnim življenjem. Zdaj ocenjujem, da je bilo to pravo razmišljanje, čeprav je bilo morda tudi nekaj sreče v tej odločitvi.
V bistvu vedno bolj spoznavam, da je imeti brezskrbno otroštvo in se preprosto igrati ter slediti svojim fantazijam, povsem v redu. V resnici ti koristi tudi kasneje, ko življenje postane resno, morda celo preveč resno. Zato je imeti preproste, komplementarne hobije zelo dobrodošlo.”
Na enem od križišč te poti pa ste se morali še dodatno odločiti in zaviti v smer kvantne fizike.
"Ja, ta spoznanja so se kar spontano razvijala. Ko se ozrem nazaj na svojo šolsko in univerzitetno pot, se zavedam, da pogosto nisem imel veliko predznanja o snovi, ki smo jo potem obravnavali na predavanjih. Večino sem prvič slišal ravno tam. Predavanja so bila zame priložnost, da razjasnim svoje fantazije in si morda ustvarimo nove, o katerih prej še nikoli nisem razmišljal.
Nemalo prijateljev, ki sem jih poznal, je bilo včasih po predavanjih razočaranih, ker niso dobili tistega, kar so pričakovali. Jaz pa nisem imel nobenih pričakovanj. Preprosto sem se prepustil pedagoškemu toku podajanja znanja. Ko sem nekaj videl ali spoznal prvič, me je dovolj zanimalo, da sem se še poglobil.”
Foto: Matej Povše
Zdaj ni več poti nazaj. Nas lahko spustite v vaš vsakdan? Kaj bi videli, če bi bili tisti, ne preveč nadležni muhi, na steni?
"Seveda, to je odvisno od časa in tudi malo od dobe. Ko sem bil na primer podoktorski raziskovalec, kar pomeni, da sem sicer že imel doktorat, vendar še nisem imel svoje stalne raziskovalne pozicije, sem delal na posameznih projektih, kar je pomenilo raziskovalno delo brez večine drugih obveznosti, kakršne so birokratske in pedagoške. Lahko bi rekel, da je bilo delo po svoje monotono, vsaj za to muho na steni, vendar sem ga zelo cenil. Vsako jutro sem prihajal v službo, si nadel slušalke, poslušal glasbo in se usedel za računalnik. Bodisi sem bral in razmišljal bodisi programiral in ustvarjal numerične algoritme, ki bi rešili določen problem.”
In kako je danes videti vaš dan?
"Danes je verjetno za to muho na steni dogajanje bolj dinamično, saj se v moji pisarni v povprečnem dnevu izmenja kar nekaj ljudi. Se je pa hkrati tudi povečala količina sestankov po video povezavah s kolegi iz tujine, kar spet za zunanjega opazovalca deluje morda neatraktivno, saj v glavnem v tišini sedim pred zaslonom in od časa do časa nekaj rečem v mikrofon. No, obstajajo pa tudi na videz veliko bolj atraktivni trenutki, denimo ko organiziramo srečanja oziroma konferenco fizikov z vsega sveta in se zapletemo v diskusije, ki so včasih lahko tudi precej intenzivne in čustvene.”
Spustimo se še globlje v vaše področje, zavedajoč se, da že fizika marsikoga prestraši, kvantna fizika oziroma mehanika pa sploh.
"Trenutno se ukvarjam s kvantno fiziko v širšem smislu, predvsem z njenimi napovedmi v primerih, ko gradniki snovi med seboj močno interagirajo. A naj se morda najprej dotaknem vprašanja, kaj sploh je kvantna fizika. S seboj sem prinesel še svežo knjigo Kvantna mehanika svojega kolega, profesorja Antona Ramšaka, v kateri navaja besede Nobelovega nagrajenca Richarda Feynmana ob njegovem predavanju. Si bom kar izposodil njegove besede.
’Menim, da lahko mirne duše trdim, da kvantne mehanike ne razume nihče. Zato predavanja ne jemljite preveč resno in se znebite občutka, da bi morali resnično razumeti vse, kar bom opisoval, v jeziku nekega modela. Preprosto se sprostite in uživajte. Povedal vam bom, kako se narava obnaša, če boste le priznali, da se morda res obnaša na ta način. Tako se vam bo zazdela privlačna in očarljiva. Če je le mogoče, se nehajte pritoževati. Zakaj je stvar takšna, kot je? Saj se boste izčrpali in znašli v slepi ulici, iz katere se še ni uspelo izmuzniti nikomur. Nihče ne ve, zakaj je stvar takšna.’
Dobro, to se sliši super. Res je, da so ta vprašanja intelektualno zahtevna in drugačna od tega, česar smo intuitivno navajeni že od otroštva. Vendar pa ni nujno, da je naša intuitivna predstava edina pravilna slika tega, kako stvari delujejo.
Kar se tiče kvantne mehanike, je v resnici tako, da zahteva razumevanje nekih konceptov, ki so morda nepričakovani, vendar, če razmišljamo širše, ni nujno, da so povsem neznani.
Na primer, ena od lastnosti kvantne mehanike, ki jo pogosto slišimo v poljudnih razlagah, je princip superpozicije, ki nam omogoča biti ob istem času v dveh različnih stanjih. Princip superpozicije je nekaj, kar v resnici spoznamo že v zgodnejših letih, denimo pri obravnavi valovanja na struni kitare. Ko kitarist zabrenka, se valovanje hkrati odbije od roba strune, hkrati pa potuje proti sredini. Ti dve gibanji se potem srečata in seštevata, rezultat pa je zvok, ki ga slišimo v koncertni dvorani. Podobne principe lahko uporabimo pri kvantni mehaniki, kjer pa seveda matematični opis lahko postane še bolj kompleksen.”
Če se poskusimo v veščinah komuniciranja znanosti, nam lahko pomagate tudi s kakšno slikovito podobo, s katero bi si še lažje pričarali pojave, ki jih preučujete?
"Recimo, da opazujemo tekača na Ljubljanskem maratonu, ki ga pot pelje mimo Plečnikovega stadiona do cilja na dober kilometer oddaljenem Prešernovem trgu (poznavalci maratona naj mi oprostijo, da gre v resnici trasa teka ravno v obratno smer). Če vemo, s kakšno konstantno hitrostjo teče tekač, bi lahko s pomočjo enačbe gibanja izračunali, v kolikšnem času bo dosegel cilj. Torej, če bi rešili enačbo, bi takoj dobili odgovor.
Vendar pa, ko to storimo, dejansko opravimo dve ločeni stvari. Prvič, zapisali smo modelski opis za gibanje tekača, kar je nekaj, kar pri fiziki učimo otroke že od osnovne šole. Drugič, rešili smo enačbo in dobili smo končni rezultat. Torej, opravili smo dve stvari hkrati.
Za razumevanje kompleksnosti kvantne mehanike je pomembno, da prva stvar ne implicira nujno druge. Če se malo pošalim, lahko to ponazorim na sledeč način. Zamislimo si skupino tekačev, ki se odpravi od Plečnikovega stadiona proti Prešernovemu trgu, a namesto da bi tekači tekli direktno proti cilju, se v vsakem križišču vsak tekač odloči zaviti v naključno smer, bodisi zaradi posebne interakcije z gledalci, policisti in redarji ob progi, bodisi zaradi kakega drugega vzroka. Če bi imeli denimo 50 takih tekačev, ne bi mogli takoj napovedati, koliko od njih bi z določeno verjetnostjo v eni uri prišlo do Prešernovega trga, čeprav bi vsak matematično podkovani bralec zlahka napisal enačbe, ki bi določale njihovo gibanje.
Ko delci začnejo medsebojno vplivati eden na drugega, postane reševanje teh enačb zelo zapleteno, včasih celo nepredstavljivo težko. To pojasnjuje, zakaj imamo težave z reševanjem osnovnih enačb kvantne mehanike, ko število delcev narašča in se začnejo medsebojno vplivati.
Dilema, kjer vsak tekač na vsakem križišču naključno izbira smer, je pravzaprav dober primer kaotičnega obnašanja. Podobno se v kvantni mehaniki lahko srečamo s kaotičnimi procesi, kjer se delci obnašajo na način, ki ga je računsko zelo zahtevno natančno predvideti. Ta analogija nam pomaga razumeti, zakaj lahko postane reševanje enačb v kvantni mehaniki zelo zapleteno.”
“Vedno bolj spoznavam, da je imeti brezskrbno otroštvo in se preprosto igrati ter slediti svojim fantazijam povsem v redu. V resnici ti koristi tudi kasneje, ko življenje postane resno, morda celo preveč resno.”
Zunaj kvantnega sveta bi se takšen kaos bržkone razblinil tako, da bi se en tekač odločil zaviti levo, drugi pa bi šli najbrž kar tako za njim.
"To je res, ta vprašanja se lahko zdijo povezana s sociologijo in psihologijo množic. Vseeno pa kvantna psihologija za zdaj še ne obstaja, vsaj po mojem vedenju ne.”
Na prvi pogled, in verjetno tudi na drugega, pa je videti povsem nemogoče, da bi snovi ne imele temperature, kar je v tem kaotičnem svetu kvantne mehanike področje, ki ga preučujete. Že zato, ker temu namenjate pozornost, pa lahko sklepamo, da je nemogoče gotovo tudi mogoče. Toda kako?
"Ja, v zadnjem času smo se poglobljeno ukvarjali z vprašanjem, kdaj ima lahko nek kvantni sistem temperature in kdaj ne. V resnici je vsem jasno, da ima v našem klasičnem makroskopskem svetu vsaka stvar, ki jo primemo v roke, temperaturo, kajne?
V kvantnem svetu, torej ko gremo na nižjo in še nižjo skalo, pa postanejo preprosta vprašanja nenadoma zelo komplicirana. Človek se vpraša, kaj je minimalni pogoj za to, da ima nek sistem temperaturo, in ugotovilo se je, da ta kaotičnost - kakor sem jo zdaj ponazoril s primerom tekačev in njihove zmedenosti, ko se odločajo, v katero smeri naj tečejo - ponazarja lastnost, ki jo ima večina fizikalnih sistemov.
V bistvu smo v zadnjih desetih ali petnajstih letih ugotovili, da je ta lastnost že dovolj, da sistem pridobi temperaturo. Zdaj nas pa zanimajo predvsem primeri, ko se to ne zgodi. Zanje lahko rečemo tako, kot je zapisal Lev Tolstoj v romanu Ana Karenina, da je vsaka srečna družina srečna na enak način, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje. Torej, vsak nekaotičen sistem ali sistem brez temperature je videti poseben na svoj način, in mi v bistvu želimo iz tega narediti celovito zgodbo, da bi vseeno našli skupni imenovalec. Zakaj je zdaj vsaka nesrečna družina nesrečna po svoje?”
Kako bi v tem primeru opredelili ta skupni imenovalec?
"Veliko stvari to določa. Različni fizikalni sistemi imajo lahko različne geometrije. Mi seveda živimo v tridimenzionalnem svetu, ampak dejanske opise fizikalnih sistemov se lahko efektivno zreducira tudi na enodimenzionalne ali večdimenzionalne, odvisno od njihovih interakcij in drugih omejitev. To vodi do raznolikega nabora modelnih opisov, ki so na prvi pogled vsak zase edinstveni, vendar iz njih lahko izluščimo nekaj univerzalnosti, kar predstavlja pravi izziv.”
Izziv bo v tem smislu gotovo tudi projekt Boundary - Meje kvantnega kaosa. Kakšna so vaša pričakovanja? Kako se bodo lahko raztegnile meje nam znanega sveta?
"Če povem po pravici, je to precej zahtevno vprašanje. Moja pričakovanja so v glavnem takšna, da poskušam imeti čim manj pričakovanj. Kot vodja tega projekta sicer moram vedeti, kakšni so naslednji koraki zaradi organizacijskega in raziskovalnega vidika. Vendar se pogosto znajdemo v situaciji, ko vemo le približno, kam bodo stvari šle.
Imam intuicijo, vendar raziskovanje vedno prinese presenečenja. Redko se zgodi, da bi lahko začrtal plan za pet let naprej tako natančno, da bi ga v popolnosti izvedel. Narava nas vedno preseneti, rezultati in ideje pogosto vodijo do nepričakovanih stranpoti. Zaradi tega sem se naučil, da je bolje imeti manjša pričakovanja, da ne bom kasneje razočaran. Vendar pa seveda upam, da bomo odkrili še več, kot si sploh zdaj drznem predstavljati. To je v bistvu smisel vsega tega, ker želimo preseči svoje trenutne meje in iti še dlje.”
Kaj pa si človeštvo lahko obeta od takšnih raziskav?
"Načeloma so vsi novi rezultati na področju kvantne fizike motivirani z dejanskimi fizikalnimi sistemi, ki jih lahko opišemo in realiziramo v laboratorijih. Nove lastnosti snovi, ki jih odkrivamo, lahko uporabimo za različne namene. Pri nas se ukvarjamo predvsem s temeljnimi vidiki kvantne mehanike, torej, kateri novi pojavi so v naravi mogoči in zakaj je tako.
Kot mogoče uporabe lahko navedem dva primera. Ena je konstrukcija materialov, ki nikoli ne dosežejo termičnega ravnovesja, lahko pa na izjemno kratkih časovnih skalah spreminjajo svoje lastnosti, denimo iz prevodnika v izolator. Druga je razvoj in sposobnost manipuliranja majhnih, sintetičnih kvantnih naprav, ki lahko izvajajo zahtevne računske operacije in v prihodnosti prekosijo zmogljivosti današnjih, “klasičnih” računalnikov. Na obeh področjih raziskav deluje v Sloveniji precej izjemnih znanstvenikov, kar uvršča ta področja med paradne konje slovenske znanosti.”
“Če bi bili z menoj zdaj očetje kvantne mehanike izpred sto let, bi bili presenečeni in hkrati očarani, kako so se majhne naprave, o katerih so lahko takrat samo sanjali, razvile v vsakdanje orodje eksperimentalnih fizikov.”
Majhne kvantne naprave se lahko v domišljiji hitro razrastejo v čarobne škatlice. Kakšne pravzaprav so?
"Če bi bili z menoj zdaj očetje kvantne mehanike izpred 100 let, kot so Werner Heisenberg, J. Robert Oppenheimer in drugi junaki, ki ste jih morda videli v filmih ali o njih brali v knjigah, bi bili presenečeni in hkrati očarani, kako so se majhne naprave, o katerih so lahko takrat samo sanjali, razvile v vsakdanje orodje eksperimentalnih fizikov.
Danes lahko dejansko ujamemo posamezne atome v potencialne jame in z njimi manipuliramo. Na vsakem atomu lahko izvajamo operacije, kot je obračanje njihovih spinov, in to lahko vidimo kot igračko ali kot napravo, ki opravlja izračune. To lahko predstavimo kot tabelo, kjer vsaka točka predstavlja en atom z določenim spinom. Na ta način lahko testiramo osnovne zakone fizike ali izvajamo zahtevne računske operacije, ki bodo nekoč morda veliko hitrejše od katerihkoli računskih operacij na današnjih računalnikih.”
Sliši se nevarno in vznemirljivo hkrati. Do poenostavitev pa tudi sicer hitro pridemo, ko informacije pobiramo le na povrhnjici. Kako pomembno je prebiti stereotipne predstave, ki jih je na področju znanosti veliko?
"Ja, res je, stereotipi lahko vplivajo na naše dojemanje naravoslovja - in to že zelo zgodaj v življenju. Na primer, mnogi otroci že v osnovni šoli razvijejo predsodke o matematiki, misleč, da ta ni zanje ali da niso nadarjeni zanjo. Nimam čarobne palice za izboljšavo takega načina razmišljanja, ampak eden od mogočih pristopov je, da se otrokom že od zgodnjega otroštva skuša matematične koncepte predstavi skozi igre, ne da bi izgubili zanimanje ali dobili občutek o nedoraslosti.
Vendar pa se stereotipi lahko širijo tudi na starejše in vplivajo na njihovo samopodobo. Na primer, neredko srečam odrasle, ki ob omembi fizike že v naprej izjavijo, da za fiziko niso talentirani. Za tiste, ki ne študirajo fizike, vseeno pa morajo tekom šolanja opraviti kakšen test ali izpit iz fizike, je tak predsodek lahko razlog za pomanjkanje truda in osredotočenosti. Takšne zakoreninjene predstave težko razbijemo. Vendar pa je pomembno razumeti, da je pot do uspeha, bodisi v znanosti ali drugih področjih, pogosto dolgotrajna in zahteva vztrajnost.
V Sloveniji imamo srečo, da je pot do vrhunske teoretične fizike, vključno s kvantno fiziko, relativno enostavno dostopna, če na njej seveda vztrajamo. Pot je dostopna za vsakogar, ki se odloči za študij fizike. Iz lastnih izkušenj s Fakultete za matematiko in fiziko na Univerzi v Ljubljani denimo vem, da so tam zaposleni vrhunski raziskovalci, ki so priznani po vsem svetu. Vsakomur je izobraževanje dostopno in skozi petletni študij lahko postopoma doseže raven, ki mu omogoča enakovredno soočenje z najboljšimi na svetovni ravni. Zato spodbujam mlade fante in punce, ki imajo morda še kake dvome, naj samozavestno stopijo na to pot.”
Kako velika je odgovornost za znanstvenike, da zagrabijo bika za roge in znanje prelivajo v družbo in nas aktivno seznanjajo s svojim delom in dosežki?
"Te stvari se razvijajo in rastejo skupaj s tradicijo, vendar moramo priznati, da vrhunska slovenska znanost nima zelo dolge zgodovine. Dejansko se je začela dobro razvijati šele po prvi svetovni vojni, ko je bila ustanovljena ljubljanska univerza, ter potem po drugi svetovni vojni, ko je bila ustanovljena večina današnjih institutov. To je relativno kratek čas delovanja. Denimo, slavni fizik Jožef Stefan, čeprav Slovenec po rodu, je v 19. stoletju delal na Dunaju, saj pri nas ni imel možnosti za tako delo. Kljub temu je njegov prispevek k znanosti znan po vsem svetu, saj je avtor znanega Stefan-Boltzmannovega zakona. Čeprav so mu nekateri takrat očitali, da ni bil vpet v slovensko nacionalno idejo, je s svojim delom pustil pomemben pečat ter izjemno prispeval k slovenski nacionalni dediščini.
Znanost v Sloveniji je v zadnjih 50 do 70 letih dosegla velik napredek, kar je velik korak naprej - glede na to, da se je zamenjalo zgolj nekaj generacij. Komunikacija znanosti se razvija postopoma, in ko se gradi vrhunsko znanje, se zavedanje o pomenu komunikacije prav tako povečuje. To je še posebej opazno zdaj, ko imamo večjo medijsko raznolikost. Podpiram ta trend, hkrati pa je pomembno razumeti, da razvoj tako vrhunske znanosti kot tudi veščin učinkovite komunikacije terja svoj čas. Treba je vzgajati nove generacije s tem v mislih, tako da lahko resnično izkoristimo potencial komunikacije in dosežemo izboljšave v prihodnosti.”
Se kdaj znajdete v zadregi, ko vas recimo ne le neznanci, ampak prijatelji ali bližnji vprašajo, kaj sploh počnete, s čim se ukvarjate, kaj je predmet vašega dela?
"Ja, znašel sem se tudi v takšnih situacijah in hvaležen sem vsakomur, ki je pripravljen poslušati, tudi zato, ker to pomeni, da hkrati postavlja kritična vprašanja. S tem mi v resnici dela veliko uslugo. Takšne situacije me spodbudijo, da vedno znova premislim o svojih stališčih, kar mi omogoča izboljšanje. Kot pravijo, ‘kar te ne ubije, te okrepi’. Ravno zaradi tega sem v zadnjem času prišel do številnih novih misli, povezav in zgodb, ki jih lahko delim z drugimi, pri čemer upam, da so razumljive čim širšemu krogu ljudi.”
“Mnogi otroci že v osnovni šoli razvijejo predsodke o matematiki, misleč, da ta ni zanje ali da niso nadarjeni zanjo.”
Pomembno je širiti znanje in ostriti svojo radovednost. Kako pa jo ostrite vi, ko ne razmišljate le o kvantni fiziki?
"Mislim, da radovednost najbolj pride do izraza takrat, ko slišiš ali vidiš kaj novega, kar ni ravno v skladu s svojimi pričakovanji. To se dandanes lahko zgodi zelo pogosto, večkrat na dan, v resnici. Denimo, ko človek brska po spletu ali posluša različne oddaje. Marsikaj zbudi radovednost. Zgolj časovne omejitve so tiste, ki te ponavadi ustavijo pri tem. Na srečo sem vesel, da je v moji službi ta radovednost profesionalizirana in je del mojega službenega opusa.
Če si radoveden in veliko razmišljaš o odprtih vprašanjih, jih nekako ponotranjiš, da nato spet vzbrstijo ob tebi ob povsem naključnih krajih in časih, ko počneš povsem druge stvari. Če se prav spomnim, je Nobelov nagrajenec za fiziko Duncan Haldane, ki nas je obiskal pred šestimi leti, omenil, da je precej svojih idej dobil pod tušem. Kar se mi smiselna opazka, saj lahko v resnici kjer koli vzniknejo zelo zanimive ideje. Zato je zelo pomembno, da si človek tudi zapisuje stvari, ker ideje hitro pridejo in tudi hitro odidejo, še posebej, ko se staraš.”
Do starosti je še daleč, pot do prihodnosti pa nikdar ni premočrtna, marsikdaj je precej hribovita. V kakšno prihodnost bi si želeli, da bi se skupaj zapeljali?
"Gotovo zgodovina uči, da ne smemo biti preveč idealistični in da ne moremo biti prepričani, da nikoli več ne bo vojne na svetu, češ da so se ljudje veliko naučili iz preteklih grozot. Ne smemo imeti takih iluzij, oziroma je očitno bolje, da jih nimamo. Jaz predvsem upam, da prihodnji razvoj in modernizacija družbe ne bo prehitro strgala družbenih vezi med različnimi deli družbe, ki so se pletle več generacij, in s tem mislim na dele družbe od bolj do manj izobraženih, od bolj do manj premožnih, od starejših do mlajših. In pa predvsem, da bodo tudi v prihodnje ljudje razvijali samostojni in kritični pogled na dogajanje ter da bo družba znala prisluhniti tistim, ki so najbolj usposobljeni za dana področja in imajo najboljše ideje. Drugače pa se bodo gotovo zgodile velike spremembe oziroma se že dogajajo, tako da nam ne preostane drugega, kot da se celo življenje nekako učimo in prilagajamo. Jaz v glavnem zdaj sledim temu, da je sprememba edina stalnica. Če bomo to sprejeli, potem bo v redu.”
Podkastu z njim lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.