Simona Klemenčič: Materni jezik je treba imeti rad, vendar ga ne idealizirati
Simona Klemenčič. Foto: Matej Povše
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Iztek leta je čas, ko se opravljajo bilance na več področjih, je pa tudi čas, ko zadnji krog teče projekt Besede in kretnje, katerega pobudnica in vodja je Simona Klemenčič. Kot sama pravi, so besede leta presek časa v družbi. Če se ozremo na besede leta ali kandidate zanje nazaj, kot sama pravi, se bomo spomnili na to, kdaj smo prvič slišali za kriptovalute, kdaj smo se zavedeli problema mikroplastike, kovida ... "Večne besede, kot so mir, ljubezen in podobne, so sicer lepe in močne, vendar to niso besede leta."
A Simona Klemenčič ne ustvarja le zgodovinskega spomina z besedami, predvsem veliko raje sama koplje po njihovi preteklosti - njeno delo je osredotočeno na slovar slovenskega knjižnega jezika, pri čemer se posveča predvsem etimologiji, torej izvoru in pomenu besed. Je znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, raziskovalka v Leksikološki sekciji ter profesorica na oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na filozofski fakulteti.
Poleg svojih raziskav Simona Klemenčič posveča pozornost tudi lingvistični olimpijadi, hkrati pa preseneča s svojim neverjetnim jezikovnim znanjem. Govori ali pa se še uči namreč kar 20 jezikov, med katerimi najdemo tudi esperanto. In nazadnje, a nič manj pomembno, je dejstvo, da je tudi avtorica romana z naslovom Hiša brez ogledal.
Ni skrivnost, da govorite oziroma se učite toliko jezikov, da jih ni mogoče našteti na prste ene roke. Jih znate na izust našteti?
"Bi morala bolj iskreno razmisliti. Na primer, večino slovanskih jezikov, večino romanskih jezikov, nemško, esperanto seveda, in v zvezi s tem tudi mednarodni jezik ido, ki izhaja iz esperanta - čeprav se natančnim odgovorom, koliko jezikov govorim, raje izogibam.
Kaj sploh pomeni govoriti jezik? Koliko znanja je dovolj? Dobro ga moraš govoriti, da lahko rečeš, da ga govoriš, pa se boš kljub temu še vedno srečal s čim, česar ne boš razumel. Recimo, nekdo ti bo rekel: 'Aha, praviš, da govoriš ta jezik, vendar ne veš, kako se imenuje to ali to?' Tako da se trudim učiti veliko jezikov - recimo dvajset jih obvladam do te mere, da se lahko sporazumevam v osnovnih situacijah na cesti, razumem, če berem časopis, govorim pa seveda z napakami, vsaj bolj ali manj."
Je kateri posebej v središču vaše pozornosti?
"Trenutno se učim brazilske portugalščine, hkrati pa tudi utrjujem grščino, čeprav je še nisem dobro usvojila. Je precej zahtevna, tako da se še ne bi upala izražati v teh jezikih. Kljub temu pa se neprestano učim."
Foto: Matej Povše
Kakšne silnice so vas vodile, da ste zagrabil prav za besedo oziroma za jezik? So vas že zgodaj zacumprale?
"To karierno pot sem začela, ker sem ocenila, da mi gre dobro. K temu je pripomogla tudi moja sinestezija; predstavljanje besed v barvah mi omogoča lažje pomnjenje. Morda se zdi takšen razlog res banalen, vendar ves čas razmišljam o besedah."
Nas lahko še globlje spustite v ta čarobni svet prepletanja čutov in navedete, kako besede dejansko dojemate?
"Zvenijo mi čisto običajno, vendar jih vidim v barvah, kot da bi bile napisane. Opazila sem tudi, da jih enako zaznavata tudi dva od treh mojih otrok. Na primer, črka e je rumena, o pa je temno modra. Ko si sama poskušam priklicati v spomin besedo, se najprej spomnim barve, nato pa k temu pripišem fonetično vrednost. Nekateri črkam dodeljujejo spol, kot da so fantki ali punčke, ali pa vidijo soglasnike v barvah. Moje dojemanje ne gre tako daleč."
Kako ste jo pa pri sebi prepoznali?
"Oh, nekoč, bilo je že v moji odrasli dobi, sem prebrala, da sinestezija obstaja. Takrat sem tudi izvedela, da jo zaznajo pri približno petih odstotkih prebivalcev. Dotlej sploh nisem vedela, da je drugi nimajo."
Sinestezija vas je med drugim postavila na pot do raziskovanja besed in jezika, kdaj pa vas je bolj konkretno zagrabila in potegnila neposredno na polje primerjalnega jezikoslovja? Je pomagalo tudi branje, da ste se zaljubili vanje?
"Zelo zgodaj sem začela brati, pri petih letih, kar je bilo takrat dokaj nenavadno. Botra mi je prinesla slovnico, pojasnila princip, ki sem ga hitro usvojila. Ne morete si predstavljati, kako presenečena je bila nekoč stara mama, ko sem ji na sprehodu nepričakovano nekaj prebrala.
Izjemno so me veselile besede. Dobro se spomnim, da sem videla besedo 'excellent', in ker sem se takrat učila latinščine, sem si njen pomen razložila, tako 'da verjetno prihaja iz neba'. Profesor je rekel, 'ja, točno'. Seveda se mi je strašno dobro zdelo. Od takrat sem postala le še bolj pozorna na besede.
Šla sem tudi do svojega profesorja slovenščine, ki je zdaj ravnatelj gimnazije v Celju, ter ga vprašala, ali obstaja študij, kjer bi lahko primerjala besede. Govorimo o času pred internetom. Seveda obstaja, je rekel.
Sicer pa sem najprej želela študirali primerjalno jezikoslovje slovanskih jezikov, kar so mi seveda vsi odsvetovali, češ da s takšno izobrazbo ne bi dobila službe. Ta argument bi verjetno tudi sama uporabila pri svojem otroku. Odločila sem se za slovenistiko, a že ob koncu prvega letnika ugotovila, da študij ni zame - in se naposled le vpisala na primerjalno jezikoslovje. Pri tem je ostalo in mislim, da sem sprejela dobro odločitev."
“Kar naenkrat se nam zdi čisto v redu, da je vse v angleščini, in pozabljamo, da ima naš jezik svoje pravice, da je to relativno velik jezik in ima vse, kar imajo veliki jeziki. Škoda bi bilo, da bi se odrekli temu jeziku, ker je bogat, lep in ima besede, ki jih potrebujemo. Besede je treba tudi naprej razvijati”
Nam pomagate razvozlati to obširno in zahtevno področje: o čem govorimo, ko govorimo o primerjalnem jezikoslovju?
"Možgani so na nek način računalnik in jezik deluje po določenih parametrih, ki se jih da primerjati s strojništvom in računalništvom. Delovanje jezika vsekakor ni arbitrarno. Ko se beseda spremeni iz starejše oblike v novejšo, vedno zajame vse glasove v tistem jeziku. Obstaja dober razlog, da se to zgodi, in spremembe lahko merimo z matematično natančnostjo, čeprav ne moremo vedno napovedati, kaj bo. Mi smo tisti, ki ta pravila ugotavljamo, jih izluščimo, zapišemo v debelih knjigah, in seveda, če govorimo o tisočletnem razvoju jezika, moramo slediti večtisočletnemu razvoju fonetičnih zakonov, kar se neprestano spreminja.
Vedno gledamo besede v prerezu časa in poskušamo ugotoviti, kaj se je zgodilo recimo okrog leta 1000 - ali okrog leta 500 pred našim štetjem. Skozi vse ugotovljene zakonitosti gledamo in na podlagi tega postavljamo ugotovitve. Ni lahko. Predvsem je veliko piflanja. Spomnim se, da mi je bilo ob začetku študija težko, ker nisem mogla biti prav nič kreativna. Treba je sedeti in se učiti tabelice.
Resnično je treba predelati zelo veliko knjig - historičnih slovnic tega ali onega jezika je ogromno. Če bi gledali angleščino, k nam je vsem blizu, bi predelali historično slovnico angleščine, nato morate naštudirati še slovnico pragermanšine, nadaljujete do germanskih jezikov in naposled se morata zakopati še v historično slovnico indoevropskih jezikov."
Enako velja tudi za slovenščino, kajne? Omara s čtivom ne bi bila bolj skromna od polic za angleški jezik?
"Seveda. Angleščino sem izpostavila, ker je res zelo veliko gradiva na voljo in ga je tudi zelo lahko dobiti."
Besedam in njihovim spremembam v času lahko sledite predvsem skozi pisne vire, pomagate pa si lahko z odkritji drugih ved, z arheološkimi raziskavami, antropologijo, zgodovino, medicino ... Če bi imeli na voljo uporabo časovnega stroja, v kateri čas in družbo bi se pustili zapeljati?
"V vse čase nazaj bi šla za nekaj časa samo na kratko, ker ta obdobja vseeno niso bila tako romantična, kot si jih zdaj predstavljamo. Zadnje čase se precej poglabljam v deveto stoletje oziroma čas zgodnjih Slovanov. Ko sem začela, sem imela o njihovem času še precej romantično predstavo. Meni se sicer ni zdelo, da jo imam, ampak zdaj ugotavljam, da sem si marsikaj predstavljala precej nerealno. Bolj ko se poglabljam v življenje starih Slovanov, bolj mi je jasno, da ne bi želela živeti takrat.
Tudi za Evropejce srednjega veka, ki sem jim do zdaj namenila največ pozornosti, se ne zdi, da so bili dovolj prijetno ljudstvo, da bi si želela dosti časa preživeti z njimi, še posebej ne kot ženska. Morda bi se bilo zanimivo ustaviti za kratek čas, potem pa bi z veseljem hitro odšla domov.
Takrat so imeli veliko predsodkov, niso si znali razlagati bolezni in naravnih katastrof, vedno so iskali krivca, in hitro si bil kriv, če si se postavil s sodobnim načinom razmišljanja in se nisi želel povsem prilagoditi.
Ampak ja, vseeno bi šla pogledat v preteklost. Morda bi želela obiskati stari Rim, kjer verjetno človek ni bil tako opazen, obenem pa bi izkoristila priložnost in še malo potrenirala svojo latinščino. Potem bi se seveda odpravila v staro Grčijo in obiskala govorce vseh tistih jezikov, ki sem se jih učila. Povsod bi malo povadila, potem pa se kar hitro vrnila."
Bi šli tudi neposredno v zibelko proto-indoevropskega jezika, torej do azijskih step, v čase, ko naj bi po teoriji antropologa Davida W. Anthonyja izum kolesa in udomačitev konj vplivala na razmah in razvoj jezikov, ki so bili podstat tudi tudi baltsko-slovanskemu in naposled slovenskemu?
"Teorija, da se je indoevropski prajezik širil približno en kilometer vsako leto iz rodovitnega polmeseca na historična področja, je med antropologi precej sprejeta. Anthony je v svoji knjigi Konj, kolo in jezik govoril o ljudstvih, kot so bili na primer Sarmati. Zanimivo je, da so konje morda res udomačila ljudstva neindoevropskega izvora. Raziskave so pokazale, da divji konji niso bili isti kot udomačeni konji v domačem okolju. To je vodilo v novo razumevanje, da so tisti divji konji v stepah dejansko divji potomci domačih konjev iz teh območij. Indoevropejci so nato prevzeli to idejo in razvili uporabo konj v vojaške namene, kar jim je omogočilo, da so se uspešno širili in na takšnih pohodih raznašali tudi jezik.
Glede kolesa naj dodam, da se v stepah ni težko premikati, tudi brez kolesa ne. Mobilnost je bila ključnega pomena. Vse to je prispevalo k uspehu indoevropskih ljudstev pri širjenju in uveljavljanju svoje kulture.
Spomnimo tudi na to, da smo tudi pri nas na Barju našli kolo, tako da včasih za hec rečem: 'Mogoče je bilo pa Barje pradomovina indoevropejcev'."
Foto: Matej Povše
Velja spomniti in podčrtati, da govorimo o času 3000 let pred našim štetjem, kajne? Takrat je bil Egipt denimo še v preddinastičnem obdobju.
"Še dlje, celo v čas 4000 let pred našim štetjem gremo lahko do izvorov. Zdaj, ko smo rekonstruirali indoevropski prajezik, lahko precej dobro opišemo, v kakšnem svetu so živeli. Lahko povemo, da nikakor ne v svetu velikih civilizacij, kakršna je bila egipčanska ali mezopotamska, kar sklepamo iz manjka določenih besed.
Za neke strukture imamo na primer besedo za mesto, ki je pravzaprav ista kot sodobna beseda "grad", kar pomeni nekaj ograjenega. Imamo besedo za vodjo, ki je nekako ekvivalentna besedi za kralja, vendar si moramo predstavljati vodjo plemena in ne neposredno kralja. Obstajajo tudi druge besede, ki kažejo, da prebivalstvo ni bilo izrazito razslojeno. Tudi besede za dom so preproste, poznali so besedo, ki pomeni hiša, besedo, ki pomeni vrata, besedo za ležišče, čeprav je lahko tudi kasnejša tvorba, in tako rekoč nič drugega. Tudi besedo za streho lahko deloma rekonstruiramo.
Pomembno pa je to, da lahko iz arheoloških izkopavanj in tudi jezika indoevropskih govorcev ugotovimo, da so že bili poljedelci in živinorejci. Kako to vemo? Razvozlali smo besede za govedo, koze, ovce in podobno, vendar te besede lahko opisujejo tudi divje živali. Poleg tega imamo besede za mleko in kislo mleko, kar kaže na prisotnost domačih živali.
Nato imamo tudi besede, ki jih lahko povezujemo s poljedelstvom. Obstajajo splošne besede, ki bi jih lahko pripisali tudi nabiralniški kulturi, kot so semena in podobno, medtem ko stara indoevropska beseda za "orati" kaže na poljedelstvo. Če svoje raziskave združimo z arheološkimi, kot ste omenili, si lahko ustvarimo še dodaten kontekst.
Obstajajo tudi teorije, ki segajo še dlje v preteklost. Še zgodnejša, uralska teorija, denimo, povezuje indoevropske jezike z uralskimi. V tej teoriji se nekaj kaže, vendar žal ne zelo natančno, saj se premaknemo še več tisoč let v preteklost, nato pa za jezikom izgubimo sledi. Če torej kdo zagotavlja, da je rekonstruiral prvotni prajezik, mu ne verjemite."
Ko se premikamo po času, prej ali slej zasledimo tudi zametke slovenskega jezika. Nam morda lahko predstavite zanimiva zadnja raziskovalna dognanja s tega področja?
"Na področju slovenščine se vsekakor dogaja veliko sprememb. Ne bi rekla, da smo dosegli kakšne zelo pomembne ugotovitve v zvezi s slovenščino v zadnjem času, smo pa morda spremenili osredotočenost in odnos do slovenščine, do tega, da je materinščina sveta.
Poudarila bi, da se je odnos do maternega jezika spremenil. Treba je imeti rad svoj materni jezik, vendar pa ni nujno, da ga idealiziramo. Bila bi zelo previdna do tega, saj vemo, da je iz enakih idej zrasel fašizem. Torej smo v situaciji, ko imamo radi svoj jezik, vendar je treba biti skeptičen do predstave, da je jezik nekaj svetega.
Če pogledamo, kakšne misli so izhajale iz nacistične ideologije, lahko na primer omenimo Georga Schmida, rojenega leta 1917, ki je leta 1939 izdal zelo vplivno delo z naslovom Rasa in jeziki. Zapisal je, da je materinščina božanstvo, objekt močnega čaščenja, neomajne ljubezni, iz katere seva moč, ki ustvarja življenje in ga poživlja. Seveda noben sodoben jezikoslovec jeziku ne bo govoril tako. Takrat je bil to zelo legitimen pogled, da se skupaj z jezikom na otroka prenaša tudi kultura, vendar so iz tega naredili celo ideologijo, za katero vemo, v kaj se je razmahnila.
Seveda imamo radi jezik, vendar, kot sem rekla, se ne bomo več izražali na tak način. Do jezika imamo jezikoslovci na Inštitutu za slovenski jezik že bolj sproščen odnos.
Jezikoslovci pravzaprav ne kvarimo jezika, temveč dopuščamo, da se razvija. Morda se ne opiramo več toliko na koncept 'pravilnosti', temveč bolj na rabo. To, kar Slovenci dejansko uporabljamo, vnašamo v slovar. To je premik, ki smo ga doživeli na področju slovenščine v zadnjih nekaj desetletjih, še posebej v zadnjem desetletju."
Ko imamo opraviti s slovenščino, nam marsikdaj kaj dvigne pokrov: ali nas zmotijo vdori tujk, ali nas jezi ponikanje rodilnika in dvojine, vejic je vedno preveč ali premalo …
"Res je, da se jezik nenehno spreminja, in historični razvoj jezika je eden ključnih vidikov lingvističnih študij. Takšna opažanja o spremembah v rabi, kot je na primer izguba rodilnika, odražajo dinamičnost jezikovnega razvoja. Pomembno je, da se jezik prilagaja potrebam skupnosti in uporabnikov ter odraža njihov način izražanja. Hkrati pa se zavedate, da so nekatere spremembe lahko dvorezen meč, kjer je pomembno najti ravnotežje med ohranjanjem jezikovne dediščine in prilagajanjem spremembam v družbi.
To ni več tako centralizirano, kot je bilo nekoč. Zdaj sodobni mediji omogočajo vsakomur objavljati in vsakomur pisati. Če pride do neupoštevanja rodilnika, ali če kdo ne uporablja določenih izrazov, se to obravnava v šoli, kjer se otroka usmerja k uporabi knjižnega jezika. Skupni jezik je bistvo, saj omogoča medsebojno razumevanje med vsemi Slovenci, kar preprečuje popolno razdrobljenost. S tega stališča ima skupni jezik velik pomen, vendar je pomembno tudi, da smo sproščeni glede jezikovnih sprememb.
Kar zadeva rabo tujk, ena možnost za ohranjanje slovenščine je, da se ob prihodu tujke v slovenščino čim prej ponudi ustrezna slovenska beseda zanjo. Če je predlog dovolj hitro na voljo, eleganten in morda celo smešen, ga bodo ljudje verjetno sprejeli, še posebej, če ga začnejo uporabljati mediji. Tako lahko postopoma izrinejo tujo besedo in jo nadomestijo s slovenskim izrazom. Zato imamo pri Franu možnost Predlagaj slovensko besedo, ki predstavlja boljšo možnost. Veliko prispevkov v obliki predlogov za nove besede dobimo preko tega orodja. Če nam je kaj všeč, to delimo na facebooku in spodbujamo uporabo predlagane besede.
Naj navedem primer angleške besede cringe. Nekdo je predlagal skremž. Mislim, da je to zelo dober predlog."
Zanimiva je tudi raba besede toksičen, ki je "strupeno" prodrla na področje medsebojnih odnosov.
"Pogosto se zgodi, da se ob obstoječi besedi pojavi nova tuja beseda, bodisi iz drugega konteksta ali zaradi nove ideologije, ki se razvija na angleškem jezikovnem področju. Osebno ne bi zagnala križarske vojne proti temu, ker je tuja beseda lahko posledica novih okoliščin ali pač preprosto odraža širjenje novih idej. Če je to dobro ali ne, je stvar debate.
'Strupena rastlina' in 'toksična rastlina' morda v vsakdanjem jeziku ne pomenita čisto iste stvari. Mislim, da je to odvisno od konteksta."
Čarovnica tudi ne bo poskusila zastrupiti Sneguljčice s toksičnim jabolkom.
"Ne, so pa odnosi med njima lahko toksični."
Jezikoslovci čutite določeno mero sproščenosti ob spremembah in razvoju slovenskega jezika, vendar predstave o njegovi svetosti niso povsem stvar preteklosti, kar se kaže tudi v predlogih, da bi se slovenščino pisalo z veliko začetnico.
"Pisanje imen jezikov z veliko začetnico seveda preganjamo. Čeprav ta praksa prihaja iz angleščine, bi rekla, da vse, kar postane sveto, lahko postane tudi nevarno. Ko nekaj označimo kot sveto, se lahko pojavi nekdo, ki se bo oklical za čuvarja tega in bo menil, da so dovoljena vsa sredstva za ohranjanje tega svetega. Zaradi tega se lahko pojavijo pritiski in konflikti. Raje bi se izognila ideji o svetem, čeprav ta ideja lahko za nas pomeni veliko. Lahko imamo nekaj radi, vendar je treba biti previden, da se ideja o svetem ne spremeni v nekaj toksičnega."
“Po številu govorcev sodi slovenščina med zgornjih pet odstotkov jezikov. To pomeni, da bo veliko jezikov izginilo prej kot naš, ta pa se bo prilagajala spremembam, ki jih zdaj slišimo in ki se nam zdijo grde”
Morate zato tudi jezikoslovci kdaj stopiti z območja ugodja in poseči javno v debato?
"Ja, jezik raziskujemo, popisujemo, da se ne izgubi. To je zelo pomembna vloga, saj se v jeziku še najde marsikaj, kar doslej ni bilo popisano. Razlagamo, od kod izvira posamezna beseda. Na nek način smo stražniki slovenščine, skrbimo za ohranjanje slovenščine, za njeno mesto. Oglašamo se tudi proti prevelikemu vplivu angleščine in zahtevam po obvezni uporabi angleščine. Tu smo zelo glasni, a kar zadeva svetost in čistost jezika, bi sama malo bolj stopila nazaj.
Seveda me kot etimologinjo moti, če vem, da beseda pomeni nekaj drugega, izvorno pa se zdaj zaradi napake uporablja, kot na primer v primeru androgen ali patetičen. Te besede nekoliko zarežejo vame, ampak v končni fazi raba vedno premaga stališča etimologa, tudi če je ta napačna."
Niste pa le etimologinja. Za jezik skrbite tudi tako, da pripravljate slovensko ekipo na lingvistično olimpijado. In od tam ste se že vrnili z zmago v žepu.
"Gre pa pravzaprav za tekmovanje iz lingvistične logike, pri katerem srednješolci, ki so že sodelovali na tekmovanju iz logike, tekmujejo še v jezikoslovju. A na tem tekmovanju iz jezikov jim ni treba znati jezikov, morajo pa znati prepoznati, kar vidijo. Zdaj se ponovno vračamo k tistemu, kar sem povedala uvodoma, da so možgani kot računalnik, zato je mogoče, da dobijo nalogo iz neznanega jezika, v kateri so podatki o samem jeziku. Ti podatki jih prisilijo, da izvlečejo informacije in uporabijo ustrezne izraze, da sestavijo pravilen odgovor.
Sem njihova mentorica in ker sem tudi v odboru te olimpijade, bolje razumem, katere vrste nalog so primerne, pa tudi, kaj se mi zdi pomembno kot jezikoslovki. Iz takšnih opazovanj nato nastanejo daljša predavanja za srednješolce, kjer jih opozarjamo, na kaj morajo biti pozorni. Rečem jim: 'Glejte, če dobite nalogo, v kateri so spoli, upoštevajte, da nimajo vsi jeziki sveta enake značilnosti v spolu kot mi."
Pri tem moram poudariti, da smo zelo dobri, saj imamo odličen sistem v primerjavi z drugimi državami sveta. Pri nas ima prav vsak otrok v osnovni in srednji šoli dostop do tekmovanja in se sreča z nalogami iz logike.
Tekmovanje iz logike res izstopa kot posebnost, saj vključuje tudi lingvistične naloge. V tem procesu opazimo dobre tekmovalce in lahko izberemo tiste, ki so najboljši. Ti se brez dvoma lahko postavijo ob bok tekmovalcem iz velikih držav, kot so Kitajska, Amerika, Rusija. Naša ekipa je bila pred nekaj leti tudi že ekipno prva, osvojila je zlato medaljo, in daleč za seboj pustila tako Ruse kot Američane. Na to smo seveda zelo ponosni."
Ljubezen do besed in jezika pa med nas širite tudi s priljubljenim projektom Beseda leta, katerega pobudnica ste. Njegova "mama" je Oxfordova beseda leta. Nedavno je letošnji prestol zasedla "rizz", ki označuje šarm, privlačnost, sposobnost zapeljati. Kako pa se medtem odvija slovenski projekt?
"Na oko bi rekla, da imamo od 600 do 700 predlogov. Čeprav je več ljudi predlagalo nekaj istih besed, lahko že opazimo tendence letošnjega leta. Konec decembra smo razglasili enajst kandidatk za besedo leta. Te je izbrala strokovna komisija, ki je kar pestro sestavljena. Kandidatke so zdaj že na glasovanju.
Izbirali bomo tudi pesem leta, kar je zabavna spremljevalna kategorija, saj gre za pesem, sestavljeno iz kandidatskih besed. Hkrati poteka še izbor kretnje leta v slovenskem znakovnem jeziku. Torej se v tem času kar precej dogaja.
Besede leta so presek časa v družbi. Ideja besede leta je kot sličica, ki nas bo spomnila čez deset, dvajset in več let na to, kaj se je dogajalo v tistem letu. Če se ozremo nazaj na besede leta ali kandidate zanje, se bomo tako spomnili na to, kdaj smo prvič slišali za kriptovalute, kdaj smo se prvič zavedeli problema mikroplastike, kdaj kovida, PCT ... Tudi kratice so lahko besede leta. To je ideja, ki se bori tudi proti večnim besedam, kot so mir, ljubezen in podobne, ki so sicer lepe in močne, vendar niso besede leta."
Kot raziskovalka se po jeziku sprehajate predvsem vzvratno v času, se lahko iz zgodovine naučimo tudi kaj o prihodnosti?
"Po številu govorcev sodi slovenščina med zgornjih pet odstotkov jezikov. To pomeni, da bo veliko jezikov izginilo prej kot naš, ta pa se bo prilagajala spremembam, ki jih zdaj slišimo in ki se nam zdijo grde. A postopoma bodo bolj sprejete in morda bodo ljudje tudi doktorate zagovarjali v tistem jeziku, ki ga zdaj slišimo na ulici. Tako gre razvoj jezika.
Vpliv tujih jezikov bo seveda še vedno prisoten. Trenutno je težko napovedati, kaj bo v prihodnosti. To je zelo zanimivo vprašanje, na katerega si ne bi upala ravno odgovarjati, saj se lahko zgodi kakšen dogodek, ki ga zdaj ne moremo predvideti, in ki bi lahko spremenil smer jezikovnega razvoja. Pravzaprav lahko dejansko rečemo samo to, da ne bo ostalo tako, kot je."
Vas ob tem zajame tudi kaj malodušja, nostalgije?
"Razumem, kako se lahko počutiš zaradi hitrih sprememb in napredka v zadnjih desetletjih. Težko je zaznati, kako se je svet okoli nas tako dramatično spremenil, predvsem v smislu tehnologije in dostopnosti informacij. Generacije, ki so doživele takšne preobrazbe, resnično sodelujejo pri edinstvenem poglavju v zgodovini.
Hkrati pa je tudi res, da tehnološki napredek in dostop do informacij prinašata nove izzive in vprašanja, s katerimi se moramo spoprijeti kot družba. Različne generacije imajo svoje izkušnje in perspektive, kar prispeva k raznolikosti in bogastvu človeške zgodovine.
Odgovornost, ki ga imamo do jezika, se ne kaže v tem, da ga ohranjamo takšnega, kot je bil, temveč v tem, da se ne strinjamo tako hitro, da je pa treba govoriti v angleščini, kjer je angleščina prestižen jezik. Da starši vztrajajo, da mora otrok govoriti prej angleško kot slovensko, in da se tako hitro strinjamo, da morajo znanstveniki objavljati v angleščini, ker kdo te bo pa sicer bral, se mi zdi, da so problemi.
Kar naenkrat se nam zdi čisto v redu, da je vse v angleščini, in pozabljamo, da ima naš jezik svoje pravice, da je to relativno velik jezik in ima vse, kar imajo veliki jeziki. Škoda bi bilo, da bi se odrekli temu jeziku, ker je bogat, lep in ima besede, ki jih potrebujemo. Besede je treba tudi naprej razvijati.
Vsak, ki komunicira z drugimi, naj malo bolj vztraja pri tem, da bo komuniciral v lastnem jeziku. Konec koncev imamo prevajalce, ki poskrbijo, da nekaj prevedejo, medtem ko se lahko mi malo lažje izražamo v svoji materinščini. Upam, da to še vedno velja. Zakaj bi takoj prešli na angleščino? Konec koncev to daje nekomu, ki je rojen kot govorec angleščine, čisto nepošteno prednost pred Slovencem.
Menim, da se je treba tega bolj zavedati in se ne postavljati takoj v tisto pozicijo, ki so jo nekoč opisovali kot hlapčevsko in naj bi bila značilna posebej za Slovence, čeprav vemo, da ne drži. Tega bi se morali tega bolj zavedati."
Vam ob takšnih razmislekih kaj vzame vetra iz jader?
"Ne, jaz samo gledam, stojim ob strani, opazujem, kaj se dogaja."
Kaj pa, ko pri raziskovalnem delu naletite na trde orehe, ki jih je precej težko streti? Kako se jih takrat lotite?
"Raziskovanje je lahko včasih izziv, ki prinaša poseben užitek, še posebej, ko prideš nekam s svojo raziskavo. Včasih pa se zgodi, da se nekaj časa trudiš, preučuješ vse mogoče vire, a na koncu moraš zadevo za nekaj časa odložiti, rekoč: 'To bom drugič, zdaj pa potrebujem premor'. Tudi enostavne stvari so lahko presenetljivo težke, in razumem, da se včasih soočaš s takšnimi izzivi.
Sodobnih besed, ki zdaj prihajajo v jezik, ni težko prijeti. Ugotoviti, od kod so prišle, je pogosto mogoče, tudi če so se na splošno razvile v slovenščini, saj lahko to ugotovimo. Vendar včasih naletimo na besedo, glede katere ne vemo niti njenega pomena niti izvora. Recimo: sntntn. Ne poznamo njenega videza, niti ne vemo, od kod prihaja; in nikamor ne pridemo s to besedo. Vemo samo to, da gre za aluminijasti zatič, ki odpre pločevinko. Take stvari me frustrirajo.
Včasih imaš tudi idejo, od kod bi lahko prišla določena beseda, vendar ne moreš biti povsem prepričan. Za besedo čaga sem na primer skoraj prepričana, da izhaja iz turščine, vendar tega ne morem povsem dokazati. Razširila se je skozi bosanščino, vendar zakaj se je ravno prijela na vzhodu slovenščine? To so zanimive stvari, zaradi katerih se ukvarjamo z etimologijo."
Katere pa so še odprte "besede", ki jim poskušate priti do dna in dognati njihov izvor? Ali pa katere so tiste, kjer ste se v zadnjem času dokopali do pojasnila? Če pogledamo še drugače, jih kdaj tudi sami tvorite?
"Malo se včasih že potrudim, vendar mi je popolnoma dovolj zabavno biti na tej strani, ki sprejema ideje drugih ljudi, in potem, če najdem kaj zanimivega, to delim naprej in objavim. Tako da besedo je mogoče pridobiti na različne načine."
Iz vaše domišljije pa je nastal tudi literarni prvenec, roman Hiša brez ogledal.
"Dogajanje knjige je postavljeno v alternativno sedanjost, mogoče kakšno leto nazaj. Izvemo, da se je vmes veliko zgodilo. Karantanija je del nove države, ki jo sestavlja pet držav, med temi tudi Poljska in Madžarska, demokracije očitno ni več, ker se govori samo o eni stranki, naenkrat imamo ledeno dobo, povsod je sneg, led, potem še kuga, najhujša pandemija v zgodovini, vendar pa to ni v ospredju pripovedi, to je le okvir zgodbe, ki se bere tekoče, napeto, pa celo lahkotno in duhovito, polno zabavnih domislic. Zgodba govori o Suzani in o njeni družini. Suzana je žena karizmatičnega karantanskega senatorja, za katerega se govori, da bo naslednji predsednik Zveze. 'Res sem si dobro postlala, če pomislim,' prizna Suzana. O spremembah v državi sicer pripoveduje bralcu, a to ni njen fokus. Ona se nima časa ukvarjati s tem – če imaš štiri otroke pod sedem let, niti lastnih misli ne slišiš, sploh pa, če si ves čas z njimi, se posvečaš samo družini, kot se spodobi in je pravično. Kar se nje tiče, so stvari v državi dobre ali pa vsaj na pravi poti. Težave, ki jih imajo ljudje, množični eksodus, so zaradi ledene dobe in splošnih, globalnih populacijskih premikov, ne zaradi sistema. Ona se osredotoča na svojo družino in na dom, pogreša edino več družbe svojega moža, ki je večino časa v službi v parlamentu v Varšavi. Ima pa velik steklenjak s tropskimi rastlinami in ima papagaja, tropsko ptico, seveda.
Nekoč sem tako sprejela odločitev in začela pisati. Mnogi ljudje, ki imajo ideje in bi želeli pisati, si ne vzamejo dovolj časa za pisanje - ali pa odnehajo, ko ugotovijo, kako trdo delo je to. Nekoč sem prebrala, da je razlika med pisateljem in drugimi ljudmi v tem, da pisatelj dejansko piše. Tega se seveda ne zavedaš prej, dokler ne sedeš in začneš pisati. Potem šele vidiš, kako veliko dela je potrebnega za sestavo romana. To je resnično velika naloga.
Zanimiva izkušnja, ki se mi je zgodila pred nekaj leti, je bila, da sem se v okviru nekih raziskav znašla pri psihologinji. Povedala sem ji, da redno sanjam hiše. To so hiše, ki na zunaj niso nič posebnega, vendar imajo kleti - in te kleti so fantastične. Ko vstopimo, so izjemno čarobno opremljene. Hodim po njih in vedno se odpirajo novi hodniki, nova vrata, celo stanovanja se skrivajo za tistimi vrati. To se mi neprestano ponavlja. Kaj bi to lahko pomenilo, jo vprašam. Psihologinja mi je odvrnila: 'Veste, jaz vam tega ne bom razlagala. Ste pametni, sami veste, kaj pomeni. Če bi potrebovali dovoljenje, da se poleg znanosti posvetite tudi umetnosti, da raziskujete druge dele svojega uma, ki so doslej bili potisnjeni v podzavest, bi ga zdaj dobili.'
Zdi se mi, da mi je to zelo pomagalo. Nekega dne sem se usedla sama s seboj in si rekla: 'Vedno si govorila, da bi napisala še kakšen roman, če bi imela več življenj. Zakaj ne bi napisala romana v tem življenju?' In tako je nastala Hiša brez ogledal."
Sanje o hišah pa so se čez noč nehale ponavljati?
"Res je. Pravzaprav nisem pomislila, ampak tega ne sanjam več."
Podkastu s Simono Klemenčič lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.