Saša Novak: Pokažite mi oviro, pa pogledam, kako lahko skočim čeznjo

Saša Novak. Foto: Matej Povše

Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

Bila je še otrok, ko je v stari vili z lesenim stopniščem odkrila stensko omaro. Vrata so bila zaklenjena, toda ključ ni bil daleč. Ko jih je odklenila in odprla, je zagledala ogromno stekleničk z različnimi napisi. Stekleničke so bile vznemirljive, a napisov ni razumela. To je bil njen prvi stik s kemijo. In znanostjo.

Saša Novak je doktorica kemije, napredni kompozitni materiali pa so področje znanosti, ki ga še posebej obvlada. Je tudi komunikatorka znanosti in s kolegi znanstveniki zapletene pojave pojasnjuje in prevaja tako, da so bolj jasni nam vsem. In prav zato, ker nam polje znanosti dela bolj udobno in domače, če smo se le pripravljeni do njega spustiti, ji je letošnjo pomlad Slovenska znanstvena fundacija podelila priznanje Komunikatorica znanosti za odličnost v komuniciranju.

Je tudi tista, ki je pred desetimi leti zagnala projekt Znanost na cesti, sicer pa je predvsem raziskovalka na Institutu Jožef Stefan in predavateljica na njegovi mednarodni podiplomski šoli.

Stekleničke, na katere je Saša Novak naletela v hiši, v kateri so živeli, so pripadale prejšnjemu lastniku hiše, ki je bil kemik. “Seveda so moji starši takoj, ko so to ugotovili, omaro zaklenili in ključ vzeli. Kemija se jim je pač zdela nevarna.”

Nevarnosti in prepovedi se še posebno takrat, ko nam z njimi požugajo starši, zlahka razrastejo v veliko vznemirjenje. Vam je takrat kemija nepričakovano že zlezla pod kožo?

Takrat sem žal morala prekiniti svoje otroško raziskovanje, mi je pa pozneje – ne vem, koliko sem bila stara – nekega dne knjižničarka v branje ponudila knjigo z naslovom Kdo je ta žena.

Ki pa je bila?

Marie Curie, fizičarka in kemičarka. Pred nekaj leti sem knjigo iz radovednosti spet poiskala. Nisem je dobila v knjižnici, našla pa sem jo v antikvariatu. Knjiga se mi danes zdi razmeroma slabo napisana, ampak v otroštvu je imela name izredno močan vpliv. Mislim, da so od takrat naprej v meni tleli veselje za kemijo, navdušenje in radovednost. Ko sem prišla v osnovni šoli do predmeta kemija, sem bila najbrž že pečena.

Kljub temu vaša pot ni vodila premočrtno v znanost, temveč ste po končani srednji kemijski šoli začeli že razmišljati o zaposlitvi.

Po končani šoli sem pri 18 letih že imela poklic in iz kljubovanja staršem sem želela začeti delati. Iskala sem službo in jo našla v tretjem poskusu na Institutu Jožef Stefan, kjer je bilo prosto delovno mesto.

Kot kemijska tehničarka sem na odseku za keramiko opravljala zelo raznolika dela. Dobro se še spomnim, da sem šla prvi dan v službo v visokih petah. Potem so me postavili za polirno napravo, kjer sem cel dan stoje brusila in polirala vzorce. Na poti domov sem skoraj jokala od bolečin, tako da visokih pet od takrat ne nosim.

Poleg tega sem pogosto čepe na tleh v možnarju drobila vzorce, ki smo jih uporabili za kakšne analize ali pa za pripravo novih materialov. Za svojega šefa sem tudi zbirala strokovno literaturo. Takrat je bilo to seveda popolnoma drugače kot danes, ko odpreš spletni brskalnik, najdeš zanimiv članek, ga na hitro preletiš, ugotoviš, ali je koristen ali ni, in brskaš naprej. Šla sem v knjižnico in v zvežčičih s seznami, kjer so bili članki iz zadnjega leta razvrščeni po skupinah, poiskala članke, za katere se mi je zdelo, da bi bili zanimivi. Prepisala sem naslove, izbrane smo potem naročili in čez kakšen mesec, ko smo po pošti dobili kopijo, smo jih lahko prebrali.

Še nekaj sem počela, česar danes ni več: risala sem diagrame na prosojni pavs in milimetrski papir. Vprašanje, ali učenci sploh še vedo, kaj to je. Pripravljala sem tudi plakate za konference. V tistih časih smo to počeli ročno. Dobila sem veliko polo papirja, in če sem se na polovici zmotila, sem morala pač začeti znova.

Takšno je bilo v glavnem moje delo, ki pa je potekalo ob študiju. Ne vem, ali sem študirala ob delu ali sem delala ob študiju. Delala sem oboje hkrati in tako prišla do diplome. Potem pa so me že malo bolj spustili k samostojnemu raziskovalnemu delu pri razvoju novih materialov.

Dobesedno sta vas znanost in okolje, v katerem ste bili, posrkala vase.

Ja, tako nekako. Okolje je bilo izjemno stimulativno. Ena največjih prednosti študija ob delu v takšnem okolju je bila zagotovo ta, da sem v laboratoriju na inštitutu vedno hitro našla koga, ki mi je lahko pojasnil, česar pri študiju nisem razumela. Hvaležna sem za takšno okolje, ki me je pravzaprav tudi potiskalo naprej. Moj šef je sicer vedno na vsaki novi stopnji rekel: ‘Ja, ja, vi kar študirajte, to je res hvalevredno, ampak žal prostega mesta potem tukaj ni.’ A pot naprej se je potem vedno našla. Mogoče je bila ravno to posebna stimulacija zame in so bile ovire, ki jih je bilo treba premagovati, tisto, kar me je še bolj gnalo naprej. Čeprav, moram reči, zavestnih ambicij nisem imela. Pravzaprav sem vsakokrat šla le po eno stopnjo naprej - tako kot smučarji, količek za količkom.

Prišli ste tako daleč, da ste postali ena največjih strokovnjakinj na področju naprednih kompozitnih materialov pri nas. O čem govorimo, ko se pogovarjamo o njih?

Kompozitni materiali so v splošnem materiali, ki vsebujejo vsaj dve različni fazi. Najbolj znan primer je železobeton, kjer imamo beton ojačan z železom. Danes poznamo morje različnih kompozitov.

Na našem odseku smo se ukvarjali s keramičnimi kompoziti. A ne gre za keramiko, kakršno poznamo v kopalnici ali kuhinji, temveč za tako imenovano inženirsko keramiko in biokeramiko. Primeri teh materialov so aluminijev oksid, cirkonijev oksid in silicijev karbid. Ti materiali so lahko v kompozitu v obliki matrice, majhnih vključkov ali vlaken.

Največ pozornosti ste v svojem raziskovalnem delu namenili rabi materialov na vsaj na prvi pogled dveh zelo različnih področjih: v biomedicini in za dele bodočih fuzijskih elektrarn.

Zgodba o začetku raziskav fuzijskih materialov je prav zanimiva. V Bruslju sem bila na ocenjevanju evropskih projektov in z enim od članov komisije sva se pri nekem projektu kar malo grdo gledala. Zato pa sva se potem dogovorila, da po koncu spijeva kavo in se pogovoriva. Takrat mi je rekel, da sem se pravzaprav zelo dobro odzivala z ugovori projektu, ki ga je sam zagovarjal. Ker je pri tem prepoznal, da o materialih nekaj vem, me je na koncu povabil k sodelovanju v svojem projektu, kjer bi razvijali material za prvo steno fuzijskega reaktorja. O fuzijskih reaktorjih takrat nisem vedela skoraj ničesar. Kasneje sem dojela, da je to zelo zahteven material za uporabo v ekstremno zahtevnih razmerah.

Si lahko zamislite komoro, nekakšno škatlo, kamor bi lahko stlačili majhno sonce z vso njegovo toploto, no, vročino? Škatla mora biti iz materiala, ki bo to vzdržal. Lahko si predstavljate, da takšnih materialov v resnici ni. Tu so nastopili fiziki z magnetnim poljem, ki lahko zadrži vročo plazmo toliko proč od stene, da je ne poškoduje. Toploto vroče plazme preko stene, ki mora biti iz posebno vzdržljivega materiala, odvajamo za pretvorbo v električno energijo.

Projekt, ki se je začel čisto nepričakovano, se je potem po spletu okoliščin krepko razširil. Sprva so nam ga podaljševali vsako leto posebej, zdaj pa teče že osemnajsto leto.

Ko stopate na novo področje, si je težko predstavljati, da bi vse teklo kot namazano. Brez zapletov ni šlo, kajne?

Najprej sem bila zelo nezadovoljna z rezultati in ni mi bilo čisto jasno, zakaj so nam sploh podaljšali pogodbo. Mislila sem si, da verjetno zato, ker je bil naš pristop zelo inovativen. Čez nekaj časa sem spoznala, da tudi zato, ker smo bili tako rekoč edina skupina v Evropskem fuzijskem programu, ki se je sploh ukvarjala z razvojem keramičnih kompozitov za fuzijski reaktor. Vse druge skupine v konzorciju so jih testirale. Rada se pošalim, da mi materiale delamo, oni pa uničujejo, saj so skoraj vse metode testiranja destruktivne.

Očitno pa je bilo vredno vlagati v nas, vsaj minimalna sredstva. Raziskave so bile zelo slabo financirane, tudi skupina je bila zelo majhna; dolgo sva bila pri projektu le dva in morda še kakšen študent, ki je delal diplomo.

Sčasoma pa so naši rezultati postajali vse boljši. Uspelo nam je razviti postopek in keramični kompozit, tako imenovani SiC/SiC. Šest milimetrov debelo tridimenzionalno tkanino iz vlaken silicijevega karbida je bilo treba zapolniti s keramično matrico iz silicijevega karbida, da bi dobili mehansko odporen in popolnoma gost material brez luknjic, da plin ne more skozi stene. Kompozitni material je moral biti tudi visoko toplotno prevoden, da stena dobro prenaša toploto vroče plazme in omogoča pridobivanje uporabne energije.

Lahko rečem, da je bilo kar zanimivo, ker je bilo potrebne veliko inovativnosti. Mislim, da je bila drznost vedno prednost naše skupine. Sledili smo idejam, ki jih še nihče pred nami ni preizkusil. Velikokrat nam je na ta način uspelo in na koncu smo naredili kar dober material. Evropa pa je žal program razvoja keramičnega kompozita ukinila. Naš postopek so kasneje nadaljevali Japonci, Evropa pa je vse sile preusmerila v volfram, ker ima več možnosti uporabe v demonstracijski fuzijski elektrarni od keramike.

Čeprav je kazalo, da se je vaše udejstvovanje s fuzijo končalo, se je izkazalo drugače.

Ker smo bili uspešni v keramiki, so najbrž rekli, no, mogoče bodo pa uspešni tudi v kovinskih materialih. Tako smo se pridružili evropski programski skupini, ki se ukvarja s kompoziti na osnovi volframa. Te zdaj razvijamo že kar nekaj let in spet smo med uspešnejšimi. Najboljše vzorce naših volframskih kompozitov z inovativno sestavo smo že razposlali na različna testiranja, tudi v stiku z vročo plazmo. Rezultati so spodbudni, niso pa še čisto taki, kot smo si želeli. Ampak obstaja možnost, da bi volframski kompozit, utrjen z delci iz volframovega karbida, uporabili v naslednji stopnji razvoja fuzijskih elektrarn. A pot je še dolga.

Pred demonstracijsko elektrarno pričakujemo še zagon velikega poskusnega reaktorja Iter v Franciji. Zagon je bil predviden čez dve leti, ampak …

Zagon Iterja je žal prestavljen, novega datuma ne poznam. Gotovo pa je, da elektrike iz fuzijske elektrarne še ne bo prav kmalu. Toda to ne pomeni, da se ne splača vlagati v razvoj. Nasprotno, če ne napnemo vseh moči, jutri fuzijske energije ne bo.

Medtem ko napenjate vse svoje moči, pa z enako vnemo razvijate še biomateriale.

Biomateriali so me vedno privlačili, pravzaprav že od daljnega leta 1975, ko sem začela delati na Institutu Jožef Stefan. Takrat sem delala prve poskuse priprave porozne keramike za kostne nadomestke. Današnje znanje na tem področju je seveda bistveno bogatejše in nabor različnih materialov, s katerimi smo se ukvarjali v zadnjih 40 letih, je zelo širok: od gradientnega keramičnega kompozita za glavice umetnih sklepov do bioaktivnih prevlek na kovinskih vsadkih in tridimenzionalnih struktur za regenerativno medicino.

Ob tem nas vsaj rahlo zaskeli, če pomislimo, da biomateriale uporabljamo za raznolike vsadke, kakršne ob poškodbah operativno vstavljajo v telo.

Mislim, da vse, kar je povezano z našim telesom, sprejemamo z večjim zanimanjem. Bolj se nas dotakne. S stališča komuniciranja znanosti je tema precej bolj privlačna od materialov za fuzijske elektrarne.

Pa tudi sicer so raziskave biomaterialov izredno zanimive. Seveda pa v znanosti ne moremo početi le, kar se nam zdi zanimivo, ampak v glavnem sledimo viru financiranja. Do neke mere si sicer lahko privoščimo raziskovati nekaj, kar ni ali pa še ni finančno podprto, večinoma pa smo vseeno podrejeni raziskavam, ki sledijo nalogam v projektih in programih.

Kot da vprašanje financiranje znanosti ni dovolj zavozlano, vam je nasproti pridrvelo še eno področje in z njim spoznanja, ki vam niso samo odprla oči, ampak tudi še eno novo pot. Ugotovili ste, da se znanost pogosto zapre v slonokoščeni stolp in odtuji od ljudi. Kako ste jo spuščali na prostost?

Moja zgodba o komuniciranju znanosti ima globoke korenine, ki so tudi povezane s fuzijo: leta 2005, ko sem začela fuzijske raziskave, smo ustanovili Slovensko fuzijsko asociacijo, ki se je pridružila evropskemu fuzijskemu programu. Vodja asociacije je na prvem sestanku s prstom pokazal name, edino žensko v skupini, in me, stereotipno, zadolžil za informiranje javnosti o razvoju na področju fuzije. Priznati moram, da sem izziv z veseljem sprejela, prinesel mi je nov pogled na znanost.

Od takrat sem se udeleževala letnih sestankov evropskih fuzijskih komunikatorjev, kjer so nas vsako leto en teden izobraževali, kako javnosti predstavljati zahtevno temo, kot je jedrska fuzija, ki sta neprijetni besedi. Prve veliko ljudi ne mara, druge ne razume.

Vsakoletno izobraževanje, predvsem zelo zanimive delavnice, je v meni vzbudilo navdušenje nad iskanjem novih načinov komuniciranja znanosti. Ker rada pišem, sem o svojem znanstvenem delu vse pogosteje pisala tudi poljudne članke in se pri tem spopadala z izzivom, kako zapletene teme in pojme pojasniti preprosto in čim bolj zanimivo.

Potem pa je prišlo obdobje drastičnega nižanja sredstev za znanost in resnega razmisleka v znanstveni sferi, kaj storiti. Govorilo se je o javnih protestih. Ravno takrat je moj bližnji prijatelj ob neki večerji kar soglašal z zniževanjem sredstev za znanost, češ, saj je ne potrebujemo. Vprašal je: ‘Ja, saj, kaj ste pa sploh naredili? Kaj si pa ti recimo sploh naredila?’ Takrat sem ugotovila, da je povsem moja krivda, če moji prijatelji ne vedo, kaj počnem in kaj vse sem že naredila. O svojem delu res nisem kaj dosti govorila, skoraj nič, ker se mi je vedno zdelo, da je to za laike popolnoma dolgočasno in nezanimivo.

Tako sta potem obe stvari kulminirali v to, da sem začela vztrajno ponavljati: ‘Namesto da gremo protestirat, pojdimo raje na cesto povedat, kaj počnemo in zakaj je znanost koristna in potrebna.’

Tako ste postavili na noge projekt Znanost na cesti. In ko zdaj vemo za vašo povezanost s fuzijsko energijo, ni presenetljivo, da je bil prvi govorec strokovnjak za jedrsko fiziko Luka Snoj.

Seveda, Luka je bil logična izbira. Bil je moj kolega v fuzijskem programu, mislim, da je takrat ravno diplomiral. Takoj je sprejel izziv. Luka je naraven talent; zelo preprosto in razumljivo pripoveduje o jedrski tehnologiji. Prvo predavanje v sklopu projekta Znanost na cesti smo izvedli v Galeriji Kresija v Stritarjevi ulici v Ljubljani, v središču mesta torej. Ker ima galerija velika okna, so mimoidoči videli, da se v notranjosti nekaj dogaja. Na stežaj smo odprli vrata, stali ob njih in jih vabili na predavanje. Na koncu pa so nas prišli pogledat še s televizije. Novinarka je vprašala, ali protestiramo, pa sem ji odvrnila, da bi lahko tudi tako rekli, le da nismo šli stavkat na cesto in zahtevat višjih plač.

Po desetih letih projekt še vedno živi. Bi lahko rekli, da ste dosegli zastavljene cilje?

Mislim, da se je v teh desetih letih zgodil velik preboj na področju komunikacije znanosti in v ekipi Znanost na cesti si seveda domišljamo, da je to delno naša zasluga. Pa tudi, če ni - pomembno je, da je znanost bolj prisotna v medijih in da jo ljudje boljše sprejemajo. Kar se mi zdi še posebej hvalevredno, pa je to, da so se raziskovalci vedno bolj pripravljeni pogovarjati z mediji in se tudi lažje pogovarjajo z njimi. K temu je mogoče vsaj malo prispevalo tudi to, da v naših javnih predavanjih novinar ali novinarka in raziskovalec ali raziskovalka vedno sodelujeta v tandemu: skupaj pripravita predavanje in ga v pogovoru skupaj predstavita. Zato je kakšno zahtevnejšo znanost tudi majčkeno lažje razumeti, ker je novinar tisti, ki raziskovalca spodbuja, da pove vsebino bolj preprosto.

Mislim, da je stanje danes boljše, kot je bilo. Ne pravim pa, da je že dobro. Še vedno so strašno velike možnosti za izboljšanje. Še posebno ob kopici neznanstvenih trditev in teorij zarot, ki preplavljajo predvsem družbena omrežja. Moja želja in želja mnogih je, da bi si na nacionalni televiziji uspeli izboriti pet minut za znanost, recimo po osrednjem dnevniku, tako kot jih ima kultura. Mislim, da bi lahko veliko povedali o tem, kaj je novega v znanosti po svetu in v Sloveniji, in da bi tudi gledalci to z veseljem spremljali.

Eden od prebojev je tudi ta, da je mnogim znanstvenikom zdaj vsaj malo lažje odpirati in približevati področja, s katerim se ukvarjajo.

Ja, v bistvu sem bila pozitivno presenečena, ko sem se ozrla in ugotovila, da se od približno dvesto povabljenih raziskovalcev in raziskovalk samo dva nista odzvala. Vsi ostali so z veseljem in radovednostjo sprejeli izziv o svoji raziskavah govoriti poljudno. Mislim, da je bil dodaten izziv tudi to, da na odru niso bili sami. Eno je predavati na znanstveni konferenci, čisto nekaj drugega pa razlagati isto stvar laični javnosti. Res je za mnoge težko, saj takšnih nastopov nismo vajeni. Tega nas nihče ni učil. Mislim, da je Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana še vedno ena redkih, če ne edina v Sloveniji, ki ima predmet komuniciranje znanosti.

Takšno znanstveno opismenjevanje se zdi še toliko bolj koristno v času, v katerem se niti ne moremo več izogniti dezinformacijam in teorijam zarot. Kako posegajo tudi v vaše delo?

Ta žulj pravzaprav tišči vso družbo. Mi se z njimi borimo tako, da ne kritiziramo tistega, kar sodi v kategorijo slaba znanost ali psevdoznanost, ampak spodbujamo znanstvenike in znanstvenice, da čim več govorijo in pišejo o pravi znanosti.

Sicer pa se mi zdi, da smo kar v resni krizi. Morda nas je zajela tudi kriza vrednot: danes smo vsi ‘znanstveniki’, vsi vemo vse. Če je teti pomagala neka rožica, da je z njo pozdravila hudo bolezen, potem nekateri to brez premisleka trosijo okrog kot znanstveno odkritje. Zagotovo je to problem in težko ga je ustaviti. Pravzaprav sploh ne vidim rešitve, še posebno zdaj, ko smo vsi na internetu. Problem je v tem, da znamo vsi brskati, ne pa tudi prepoznavati verodostojnih virov. Mislim, da se bo iz tega zelo težko izkopati. Jaz sem kar malo obupala. Po mojem mnenju ni druge možnosti, kot da se znanstveniki več pojavljajo v javnosti. Pogosto za razmah dezinformacij krivimo družbene medije, ampak v resnici smo jim prostor dali mi. Če bi bili znanstveniki bolj prisotni v vseh medijih, vključno s socialnimi, potem se to najbrž ne bi zgodilo, vsaj ne v taki meri.

Rokave je še kar treba vihati, ker se izzivi ne končajo. Kaj vas poganja, da se zmorete soočati s takšnimi in drugačnimi ovirami poleg poklicne kljubovalnosti?

Ko naletim na prepreke, mi je najbrž njihovo premagovanje izziv. Nikoli nisem zares o tem razmišljala, ampak mogoče je res taka moja osebnost, da sem tekačica čez ovire. No, očitno, ko vidim oviro, se mi zdi, da ni ovira, pred katero se bomo ustavili, ampak je treba čim bolj elegantno skočiti čez njo. Včasih pa seveda človek pri tem pade in si polomi noge, obrabi sklepe, ampak ja, pokažite mi oviro, pa pogledam, kako lahko skočim čez njo.

Slutite, da vas za vogalom čaka še kakšno veliko poglavje ali pa zid, pri katerem se bo treba odgnati in ga preskočiti?

En tak zid je malo bolj spodbuden proračun, ki bi si ga institucija, kot je zavod Znanost na cesti, po desetih letih aktivnosti mogoče zaslužila. S tem je povezan kader. V ekipi namreč nihče ni zaposlen, vsi člani ekipe smo bolj kot ne prostovoljci, zato včasih energije in motivacije tudi zmanjka. Potem bi lahko še veliko naredili na področju komuniciranja in promocije znanosti.

Vidim pa še en izziv, ki ni v mojih rokah in je povezan s tem, kar sem že prej omenila: da se ne učimo komuniciranja znanosti med študijem. Mislim, da bi slovenske univerze morale pouk komuniciranja znanosti vzpostaviti vsaj na podiplomskem študiju, če ne prej.

Če pa bi imeli neomejene in najboljše možnosti za ustvarjanje prihodnosti, kako bi jo zasnovali?

Moja sanjska prihodnost bi bila počasnejša, čas bi tekel normalno, ne pa tako hitro, kot teče zdaj. Ljudje bi lahko delo bolj v miru opravili in lahko bi si vzeli čas za oddih. Glede raziskav pa bi bilo v moji viziji prihodnosti več razmisleka, kako se jih lotiti, katere sploh in kaj nam lahko prinesejo v prihodnosti. Recimo, brez tehtnega in temeljitega premisleka smo se srečali s pametnimi telefoni, ki so prinesli veliko dobrega, ampak ne vemo, kakšne vse bodo še posledice za družbo, v kateri so mladi nenehno nalepljeni na ekran. Mogoče se nam bo kaj podobnega zgodilo z umetno inteligenco. Skratka, želim si pravega premisleka v pravem trenutku.

Pogovor s Sašo Novak je bil 19. avgusta objavljen v prilogi V soboto, ki jo izdaja časnik Večer.

Podkastu s Sašo Novak lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.

Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.