Nataša Rogelja Caf: Po sedmih letih na morju ostane zavedanje, da je mogoče živeti drugače

Nataša Rogelja Caf. Foto: Matej Povše

Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

Pred devetimi leti se je v nekem severnem grškem pristanišču zasidral katamaran, z njega pa je s svojo družino po več letih bivanja na morju stopila antropologinja Nataša Rogelja Caf. Kot mnogi drugi morski nomadi je z družino bivanje na kopnem zamenjala za bivanje na morju - in s tem izbrala svojstven način življenja. Na morju ni le živela, ampak si je morje izbrala tudi za svoj delovni prostor, njegove prebivalce pa za subjekte svojih opazovanj. Nazadnje je izkušnje z njimi strnila v potopisu z naslovom Trinajsti mesec.

Nataša Rogelja Caf je sicer antropologinja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Je avtorica številnih knjig s tega področja. Pisala je o poteh Šavrink, ki so po Istri trgovale z jajci, in nazadnje, letos, s kolegico Špelo Ledinek Lozej objavila tudi delo Hodopisi o posebej zanimivi metodi terenskega dela, ki poteka med hojo.

Začnimo tokrat na koncu vašega potovanja. Kako se spominjate vrnitve domov?

Konec našega potovanja je v moji osebni perspektivi trajal dve leti. To ni bil dogodek, temveč bolj proces. Dobila sem namreč projekt, ki je bil vezan na Ljubljano, in občasno sem začela odhajati domov, kar je bilo svojevrstno počasno vračanje. Z otroki smo se začeli pogovarjati o šoli, četudi smo bili še med valovi v Grčiji. Tudi to je bil na nek način že del prihoda nazaj. Vprašanja, na katero šolo bo kdo šel, kako bo, a bo težje kot zdaj, ko smo se skupaj učili na barki, bo lažje, bolj zanimivo, morda dolgočasno ali pač bolj razburljivo. Zato se prav tistega zadnjega prihoda v Istro, ki se je zgodil z zamikom, ne spominjam prav dobro. Na koncu smo prišli nazaj z letalom, barko pa smo pustili v Grčiji in jo potem čez čas pripeljali na Hrvaško. Tako da je bilo odhodov oziroma prihodov domov več.

V katerem pristanišču ste se torej zasidrali?

V jonski Grčiji, v Prevezi, v pristanišču, ki je delovno, če lahko tako rečem. Tam je veliko bark, ki na kopnem prezimujejo, ljudje jih tam popravljajo. Nič kaj lepo pristanišče ni, a mi imamo lepe spomine nanj in na ta del Grčije. Pravzaprav zelo grško in neturistično pristanišče, ampak nam je bilo ljubo in prijetno.

Po vseh teh letih se v Grčiji še vedno počutim, kot da sem tam skorajda doma. Gre za tisti občutek, ko veš, kaj dobiti v kateri trgovini, kakšen sistem imajo v gostilnah, na ulicah, kako se obnašajo ljudje - ja, to deželo sem posvojila. Prav tako sem vse ginekološke preglede z mojim tretjim otrokom, ki se nam je pridružil med potovanjem, opravila v Grčiji. Najmlajši sin je shodil v Grčiji, do svojega četrtega leta je jedel praktično samo ribe, feto, kumare in paradižnike. Obilno začinjene z origanom in olivnim oljem, seveda.

Nedvomno se zdi, da, tako kot ste rekli tudi sami, konec ni bil nikdar končan in da še vedno odmeva.

Ja, o tem sem večkrat razmišljala, predvsem z mislijo na otroke, morda tudi zato, ker je bilo na začetku naše poti kar nekaj pomislekov prijateljev, znancev in sorodnikov vezanih prav na otroke: 'Kaj pa šola? Kaj pa socializacija?' In tako naprej. Zato sem velikokrat premišljevala, kakšen bo ta odmev po koncu potovanja. Sprva se mi je zdelo, da niso drugačni, v šolo so se vklopili zelo hitro. Ampak zdaj, ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, da nekaj vendar ostane. Ostane zavedanje, da je mogoče živeti drugače, da je mogoče stvari spremeniti, da ni nujno treba slediti nekemu standardu, 'normalnemu življenju', ampak da so pred nami mnoge poti. In to se mi zdi, da ti ostane, da nam je vsem ostalo.

Kako pa se je začelo? Kako se takšnemu prizemljenemu življenju odrečeš in se prestaviš v nenehno gibanje?

Saj svoboda nas tudi omejuje včasih, a ne? Ker imaš potem več možnosti in je treba sprejeti več odločitev. Midva z možem sva, takrat še ni bil moj mož, že dalj časa sanjala o nekem odhodu, o potovanju. Za mene bi to bilo lahko v bistvu kakršnokoli potovanje. Vseeno bi mi bilo, ali bi šla s kolesom ali z nahrbtnikom. Ko sem spoznala Boštjana, se je to nekako obrnilo na morje, ker je on pač navdušen jadralec, zagledan v morje. In tako sva začela sanjati, kako bi bilo enkrat fajn iti na neko daljše potovanje …

A kakor se sliši enostavno, je kar težko oditi. Rodila se je prva hčerka in drugi sin, potovanje pa je še vedno nekako viselo v zraku. Ampak ključni dogodek, da smo se opogumili in na koncu zares odšli, je vezan na to, da sem jaz izgubila službo. Projekt se mi je namreč iztekel, drugega projekta ni bilo in enostavno sem dobila delovno knjižico v roke. Odprla se je možnost, razpoka, kot sem zapisala v knjigi, priložnost, ko si rečeš: 'Ha, mogoče je pa zdaj čas, mogoče pa to lahko izkoristimo.'

Otroka sta bila takrat stara štiri in pet let in odpravili smo se za eno leto. No, vsaj tako smo mislili. Eno leto se je zdelo nekako najbolj logično, otroka sta bila še predšolska, in tudi finančno sprejemljivo se je zdelo. Prodali smo stanovanje in kupili barko, manjši športni katamaran, in odšli. Potem smo počasi ugotavljali, da je to življenje zelo prijetno, zelo fajn za otroke, zelo fajn za družine in zelo poceni. To je mogoče nenavadna trditev, ker je v naši percepciji navtični turizem prestižna stvar, a kot sem ga sama opazovala in živela, je zelo raznolik in se je dalo na barki zelo poceni živeti. Mi smo pač veliko jadrali, ustavljali smo se v manjših pristaniščih, veliko smo sidrali. Grčija ima tudi veliko nedokončanih pristanišč, ki nudijo vodo, ne pa elektrike, a lahko se varno privežeš. Tam plačuješ nič ali malo, tako da so bili stroški majhni. Obenem sem tudi začela pisati za različne časopise in potem se je eno leto razvleklo na sedem let.

Torej na pravljičnih sedem in približno na tretjino Odisejeve poti. Kako se morje zažre v vsakodnevne navade, kako sooblikuje dan?

Ja, skoraj cela odisejada, s tem, da sta zadnji dve leti, ko sem delala pri projektu, tekli malo drugače. Prvih pet let pa smo imeli res čas zgolj za sebe. Potovanje po morju je še posebej prikladno v smislu, da imaš zelo veliko svobode. Morje je morda še zadnji prostor svobode. Seveda samo za nekatere, glede na vse migrantske nesreče, ki smo jim priča. Ampak nam osebno je morje nudilo to svobodo.

Življenje na morju je prav tako razdeljeno na cikle, ki jim slediš. Zima je čas, ko se večina bark v Mediteranu ustavi. Tako smo po tri mesece na leto preživeli nekje privezani na pomol. V drugih letnih časih je bilo premikanja več. Na vsakodnevni ravni pa je bilo zelo različno. Glede na to, da smo potovali z otroki in da smo izvajali šolanje na domu oziroma na barki, je bil naš dan prikrojen šoli na način, da smo dopoldne imeli dve uri šole, potem je sledilo kuhanje, sprehodi in zvečer ponavadi neko druženje, ponavadi so bile to kakšne družabne igre, spoznavanje novih ljudi.

Morje ti prav tako poseže v dnevni ritem, če je slabo vreme, saj je takrat šolo težko izpeljati, ker je pač težko delati za mizo. In potem si izmišljuješ neke druge načine šole, ki jih z osnovnošolskimi otroki ni bilo težko najti. Opazuješ vreme, opazuješ oblake, ko smo srečali angleško družino, smo imeli angleščino - in tako naprej. Šolo smo prilagodili, ampak zato ni bila okrnjena. Na koncu me je pravzaprav šola za mizo začela motiti, ker se mi je zdelo, da je taka šola veliko manj uspešna, da silim otroke v neko izpolnjevanje obrazcev. Najmlajši sin takrat še ni obiskoval šole. Opazoval je rake in ribe, metal v morje kamenčke, se sprehajal po grških otokih, rad je lovil mačke in preganjal potepuške pse. To je bil njegov vrtec.

Morje pa absolutno poseže tudi v tvoje telo, začneš se drugače počutiti. Če živiš na barki, si praktično 24 ur na dan zunaj. Spiš sicer v kabinah, ki na športnih katamaranih izgledajo kot lopute, a z odprtim oknom spiš praktično pod zvezdami.

In ko prideš domov, v naša bela stanovanja, potem šele dojameš, kako je morje vplivalo nate. Morda ne samo morje, ampak tudi celotna atmosfera. Zanimiva je bila izkušnja, ko smo po letih življenja na barki prišli domov in mi je bila sila nenavadna in moteča negibnost stanovanja, vsa ta belina in umetna svetloba, ki se je sicer sploh ne zavedamo. To mi je bilo res zanimivo, sama sem sicer urbani človek, navajena življenja v bloku. Kot da se prej nisem zavedala, v kako negibnih prostorih živimo.

Če se spustimo še k delu - začeli ste zbirati zgodbe drugih morskih nomadov, kot ste poimenovali ljudi, ki živijo, delajo in potujejo na barkah. Nekateri so bili na podobnih, drugi na precej drugačnih poteh na morju. Kot ste zapisali, ni vse zgolj idilično, kot se pogosto na prvi pogled zdi.

Zgodbe ljudi sem začela raziskovati že v prvih petih letih naše poti, ampak manj natančno in ne toliko v smislu nekega resnega antropološkega dela, ampak zgolj zato, ker srečuješ ljudi in je to v bistvu eden bolj zanimivih delov potovanja. Ko pa sem dobila antropološki projekt, je to preraslo v bolj resno raziskovanje. In takrat se je tudi naš način življenja nekoliko zasukal okrog teh intervjujev in moje raziskave. To je vplivalo na to, kje bomo prezimili, recimo. Želela sem biti nekje, kjer je bilo veliko ljudi. Spomnim se, da smo šli prvo zimo mojega projekta preko Egejskega morja, kjer smo se ustavili na otoku Paros in tam srečali angleški par, ki je bil namenjen na Kreto. Mi smo bili takrat namenjeni v Turčijo. Ampak ta par je rekel, da gre na Kreto, ker je tam zelo poceni marina in da bo tam približno 80 naseljenih bark. Seveda smo potem takoj obrnili barko proti jugu in šli na Kreto tudi mi. Tam sem potem lahko v teh treh mesecih res živela skupaj s temi ljudmi, se pogovarjala z njimi, o njihovih izkušnjah, zapisovala njihove življenjske zgodbe.

Mož mi je pri tem zelo pomagal, ker je intervju včasih lažje stekel ob klasičnih jadralskih tematikah, ki jih je sam dobro poznal. Veliko sem se družila z mamami in drugimi otroki. Življenje na barki oziroma potovanje, način življenja, za katerega so se odločili moji sogovorniki, je tema, o kateri so ljudje zlahka spregovorili. To ni težka antropološka tema, saj obstajajo teme, kjer težko pridemo do informacij, ko je ljudem težko govoriti ali pa je težko priti do določene skupine ljudi. No, tukaj sem jaz imela pač kraljevsko pot. Vsi so želeli povedati, zakaj so se odločili za tako življenje, koliko časa že bivajo na barki, kje so vse bili.

To pa ne pomeni, da so bile vse njihove zgodbe srečne.

Dlje kot sem živela s temi ljudmi, bolj sem razumela, da so odhodu oziroma spremembi kljubovale marsikatere, tudi ne najbolj prijetne zgodbe. Lahko je bilo, kot v našem primeru, zgolj izguba službe, ki te potisne v neko situacijo, lahko pa je šlo tudi za težje stvari, smrt v družini, ločitev, bolezen in tako naprej - do res kompleksnih situacij in stisk. Ena od zanimivejših ugotovitev je bila, da je v ozadju odločitve, zakaj ljudje odidejo, pravzaprav vzpostavljanje ravnovesja med moralnimi, ekonomskimi in osebnimi imperativi. Srečala sem gospoda, ki je delal v neki multinacionalki, moral je odpuščati svoje kolege, ki so bili recimo bolni ali kako drugače odvečni podjetju. Odločil se je, da odide.

In takšnemu odhodu iz kakofonije lahko rečemo tudi pobeg od nečesa ali kljubovalno stremljenje naprej.

Jaz sem odhode opredelila kot kreativno reševanje problemov, ampak seveda je to tudi pobeg. Treba je vedeti, da so ljudje, s katerimi sem preživela teh sedem let, v privilegirani poziciji. Tukaj gre za migracije oziroma neke premike večinoma s severa na jug. Vsi smo imeli 'prave' potne liste, relativno stabilne finančne situacije, četudi je šlo za ljudi iz recimo nižjega srednjega razreda, ampak vseeno, bili smo privilegirani, da smo lahko 'pobegnili'.

Pobeg je nekaj, kar me sicer že dalj časa zanima tudi raziskovalno, kar sem si šele kasneje razjasnila, in sicer ob nekem zelo hecnem dogodku. Ko smo štiri kolegice iz službe nekoč sedele zvečer na pijači in se pogovarjale, zakaj smo pristale v raziskovanju, je ena od kolegic vprašala, če lahko z eno besedo opišemo, kaj je tisto, kar nas je pritegnilo k raziskovanju, kaj je tisto, kar nas zares zanima. Izstrelila sem - 'pobeg'. Dejansko se v vseh svojih raziskavah ukvarjam z neke vrste pobegom, v pozitivnem smislu. Ko sem s kolegico Špelo Ledinek Lozej preučevala Šavrinke in trgovske poti v Istri, me je fasciniral njihov 'pobeg' iz tradicionalne ženske družinske vloge, pobeg me je zanimal tudi pri življenjsko-stilskih migrantih in morskih nomadih.

In tako ste torej pristali v službi, kjer opravljate delo antropologinje.

Po končani gimnaziji in srednji glasbeni šoli sem razmišljala, ali naj se usmerim v glasbo ali etnologijo, antropologijo. Doma smo imeli naročeno revijo National Geografic, po dolgem in počez sem pregledovala fotografije oddaljenih krajev in ljudi. Zdi se mi, da me je tudi to nekako romantično, mladostno zapeljalo v to smer.

Vpisala sem se na dve fakulteti: na oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo filozofske fakultete ter na akademijo za glasbo, a sem že zelo hitro ugotovila - čeprav imam še vedno, morda vsako let bolj, afiniteto do umetnosti - da mi akademija za glasbo ni ustrezala. Preveč kompetitivna, preveč vajeniška se mi je zdela. Na drugi strani pa sta me etnologija in antropologija takoj potegnili in mislim, da se to zgodi pri mnogih, ki radi potujejo. Antropologija je pač tesno spojena s potovanjem, z radovednostjo o oddaljenih krajih. Antropologija, v mojem pogledu ena bolj kreativnih znanstvenih ved, mi je bila nekako pisana na kožo.

Zdi se, da ste, ne glede na to, kaj počnete, vedno na nek način na potovanju, bodisi na ladji ali pa kar peš. S kolegico Špelo Ledinek Lozej ste v knjigi Hodopisi pokazali, da je sprehod imeniten način, da se ti ob spoznavanju ljudi in njihovih navad prostor lahko še bolj odpre, saj je tudi pokrajina z vami v nenehnem gibanju. Koliko svobode takšen način dela vnese v raziskovanje? Kako drugačen je sicer od terenskih raziskav?

Raziskovanje s hojo je postalo v antropologiji precej modno in razširjeno. Pri meni se je vse skupaj začelo že v študentskih letih, ko sva se s kolegico Špelo Ledinek Lozej vračali iz poletne etnološke šole v Piranu. Bili sva študentki drugega letnika. Na tisti konferenci se je veliko govorilo o Istri, o mejah, o Šavrinkah, o identitetnih vprašanjih in tako naprej. Treba je bilo izbrati temo za seminarsko nalogo in odločili sva se za raziskovanje trgovskih poti Šavrink, žensk, ki so vsak teden prehodile več kot sto kilometrov med Trstom in zaledjem. Takrat še nisva bili seznanjeni s teoretičnimi metodološkimi vprašanji, vezanimi na hojo, tudi naju ni preveč zanimala tema etničnih študij, identitete. Kar naju je res zanimalo, je bila ta pot, ki so jo ženske prehodile, njihova izkušnja hoje. V treh do štirih dneh so te ženske prehodile do 125 kilometrov - in to vsak teden! Meni se je to zdel najbolj zanimiv podatek. S Špelo sva se takrat hitro dogovorili, da bova dokumentirali pot in jo prehodili. To je bil dejansko najin prvi stik z metodo hoje v antropologiji.

Vodila naju je neka mladostna navdušenost. Odpravili sva se, naredili sva intervjuje in vse zelo natančno dokumentirali. Imeli sva sicer nahrbtnike in ne košar kot Šavrinke, tako globoko nisva šli, sva pa hoteli s telesom izkusiti, kaj pomeni prehoditi 125 kilometrov v treh dneh. To je res veliko. Na koncu sva malce pogoljufali, ker sva bili že res utrujeni in sva iz Trsta štopali domov, medtem ko so se morale Šavrinke še peš vrniti domov v vasi okoli Kubeda.

Hoja pa je tudi sicer ena od zanimivih metod, kjer ne samo z lastnim telesom izkusiš pokrajino, temveč tudi skozi odzive sogovornikov. Ko hodiš, se nekako umestiš v prostor, opravljaš neko dejavnost. Prav tako je zanimiv intervju med hojo, ko tišine niso več moteče, kot so lahko za mizo. Pozneje sva raziskovalno hodili vsaka zase; Špela je veliko hodila s pastirji in uporabljala hojo kot osrednjo metodo svojega dela, ko je opazovala svoje sogovornike med njihovim delom. Pred leti sva se vključili v programsko skupino Dediščina na obrobjih, ki jo imamo pri ZRC SAZU. Skupina vključuje geografe, jezikoslovce, folkloriste, antropologe, muzikologe - skratka vede, ki nimajo zares skupnega jezika. Ko smo razmišljali, kako bi to skupino nekako poenotili oziroma kako bi vstopili v dialog, smo se odločili za tako imenovane walking seminars oziroma hodinarje, kot smo jih mi poimenovali v slovenščini. Izkazali so se za dober način premoščanja disciplinarnih mej med nami.

Takšno delo torej odpira tudi vprašanje o tem, kako voditi dialog, kar je toliko bolj pomembno v času, ko je videti komunikacija precej zasmetena.

V antropologiji je dialog seveda zelo pomemben, predvsem v smislu poslušanja naših sogovornikov. In to se mi zdi ključna kvaliteta, pa ne samo antropologije, ampak tudi širše, da se pač poslušamo. In zelo hitro ugotoviš, da je včasih težko poslušati in slišati ljudi, s katerimi se ne strinjaš. To je ena od antropoloških veščin.

Spomnim se svoje profesorice na podiplomskem študiju, ki nam je predavala metodologijo antropološkega raziskovanja. Podala je primer. Rekla je, naj si predstavljamo, da smo na terenu in vstopimo v sobo, polno ljudi. Tam so ljudje, ki so ti prijetni, in tudi takšni, ki ti niso prijetni. Z antropološkega vidika je dobro, da pristopiš najprej k tistim, ki so ti manj prijetni, česar ponavadi ne naredimo, in jih poskušaš razumeti. To se mi zdi modrost, ki je tudi sicer širše uporabna v življenju.

Vsekakor pa si je prijetno po sprehodih oddahniti. Kaj vam pomaga po težkih trenutkih spet splavati?

Zadnje čase mi pomaga pisanje. Zdaj sem nekako iz antropološkega in bolj strokovnega pisanja zabredla v literarizirano antropologijo. Lahko bi rekla, da gre za nekakšne literarizirane tekste, ki so na meji med antropologijo in literaturo, neke vrste eseji, ki hodijo po robu. To me zadnje čase osrečuje. Pisanje mi pomeni prostor svobode, kreativnosti, prostor ustvarjanja. Tu se počutim doma, tako da se na nek način, čeprav sem pred leti pustila akademijo za glasbo, vseeno vračam k umetnosti.

Kaj pa k barki? Vas še čaka?

Barka zdaj predstavlja počitnice, saj živimo na kopnem in sodelujemo, recimo temu, v 'normalnih' ritmih življenja. Se pa moja starejša otroka vedno pogosteje odpravljata na barko, sama. Naredila sta izpite za barko in zdi se mi, da je štafeta predana.

Pogovor z Natašo Rogelja je bil 29. julija objavljen v prilogi V soboto, ki jo izdaja časnik Večer.

Podkastu z Natašo Rogelja lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.

Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.