Tanja Španić: Ko zboliš, ne postaneš "bolnik" ali "ta, ki ima raka", ampak ostajaš, kar si vedno bil
Tanja Španić. Foto: Matej Povše
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Jesen je letni čas, v katerem - poleg precej turobnega in včasih tudi ljudem pretečega dežja - na dan privre neverjeten spekter barv, v katere se preobleče narava …, od rumene prek oranžne do rdeče, včasih celo vijolične. A je, zdaj že kar tradicionalno, med vse barve, ki zaznamujejo jesen, treba dodati še eno. In ta je nedvomno tudi roza oziroma rožnata.
Oktobra namreč ne moremo več ločiti od rožnate pentlje, simbola, ki ozavešča o raku dojk. Tanja Španić, prvi obraz organizacije Europe Donna, slovenskega združenja za boj proti raku dojk, se je društvu pridružila kot prostovoljka leta 2010, potem ko se je zelo mlada soočila s to težko boleznijo. Sedem let pozneje je postala predsednica društva, vmes je bila štiri leta, od 2020 do letos, tudi predsednica evropske zveze Europa Donna.
Takšne kariere ni nikoli načrtovala. "Zaradi spleta osebnih izkušenj sem pristala tukaj. Ko sem se morala odločiti, kaj bom v življenju zares počela, sem bila razpeta med službo na fakulteti in delom v Europa Donni. In če temu lahko tako rečem, je na koncu zmagala Europa Donna. Razlog je ta, da sem tukaj s srcem in čustvi. Morda zveni nenavadno, a vse ženske, ki smo jih izgubili na tej poti in ki še vedno umirajo zaradi raka dojk, so tiste, ki mi dajejo energijo. Zaradi njih vztrajam, ker resnično verjamem, da lahko bistveno zmanjšamo število smrti, in zato si prizadevam z ozaveščanjem ter s podporo družinam in obolelim. Prav te izkušnje mi dajejo največ energije, da gremo naprej in razvijamo nove ideje," pravi Tanja Španić.
Ko ste se soočili z boleznijo, z rakom dojk, niste imeli niti 30 let. Po robu ste se ji postavljali tudi tako, da ste o njej začeli širiti znanje. Od takrat se je obrnilo za 16 let dobre volje, angažiranosti, padcev, postavljanja na noge, veselja, truda. Kako danes gledate na to obdobje?
"To je bilo leta 2008 in od takrat so nastale velike spremembe morda tudi zato, ker sem res močno vpeta v to področje. Toda že sam način zdravljenja in diagnostike sta se v tem času zelo spremenila. Moram reči, da diagnoze nikoli nisem skrivala. Zanjo sem izvedela v službi, po telefonu, ko sem dobesedno izsilila informacijo od zdravnika. Vem, da to ni bilo prav, ampak sem si rekla, da se zdaj že ne bom odpeljala ponjo, saj je bilo očitno, da nekaj ni v redu. Prvič se je zgodilo, da me je zdravnik poklical, saj moramo običajno pacienti sami klicati za rezultate. Jasno mi je bilo, da nekaj ni v redu.
Bil je petek in sodelavcem sem enostavno povedala, kar sem izvedela po telefonu. S sestrično, onkologinjo, sva takoj začeli načrtovati potek zdravljenja. Najtežje mi je bilo povedati staršem.
Zdelo se mi je, da so vsi bolniki okrog mene starejši, medtem ko o mladih odraslih z rakom, še posebej o ženskah z rakom dojk pred 30. letom, niti v literaturi ali brošurah ni bilo skoraj ničesar zaslediti. Nikjer se nisem mogla prepoznati. To se je od takrat zelo spremenilo.
Danes se veliko več govori o bolezni, številni svoje zdravljenje delijo na družbenih omrežjih, lahko sledimo njihovim zgodbam. Bolezen se je v precejšnji meri detabuizirala in tudi ne velja več, da bi diagnoza pomenila neposredno smrt. Seveda je težko, a se da. To je ena od ključnih sprememb, ki sem jih opazila – v javnosti in tudi v medicini se je v zadnjih, lahko rečemo, približno 15 letih, veliko spremenilo."
Foto: Matej Povše
Videti pa je, da nam, prijateljem, družinskim članom, sodelavcem obolelega, pogovor o bolezni, razumljivo, zbuja nelagodje in se zato tudi odmaknemo od bolnika, ker se ne znamo s tem soočiti. Opažate, da o temah, kot je rak, kljub mnogim programom ozaveščanja raje molčimo kot govorimo?
"Moram reči, da se še vedno soočamo s temi izzivi, še posebno mlajši. Ti so naenkrat deležni pomilovanja ali pa komentarjev v stilu 'ubogi'. Velika večina, čeprav ne vsi, si želi ohraniti občutek normalnosti. Nočeš, da te rak definira – ne postaneš 'bolnik' ali 'ta, ki ima raka', ampak ostajaš, kar si vedno bil.
V društvu nam je to pomembno poudarjati. Pa tudi bolniki sami povedo, kaj jim ustreza in kaj ne. Zato kar vprašajte, kaj si želijo. Nekaterim je v redu govoriti o bolezni, drugi tega ne želijo. Večina si želi ostati čim bolj vključena v vsakdanje življenje, slediti novostim, biti del dogajanja in ne želijo biti izključeni iz ničesar.
Res pa vsem svetujem, naj se izogibajo 'instant' nasvetom, kot so 'vse bo v redu' ali 'super izgledaš'. Meni je šlo to najbolj na živce. Bila sem brez las in s črnimi podočnjaki, nakar slišim, da sem videti super – verjetno res nisem! Ljudje ti, seveda, hočejo dobro, a pogosto ne vedo, kaj reči, zato rečejo, da bo vse v redu. Vendar - ali bo res? Nihče tega ne ve."
Kakšen pristop k pogovoru torej priporočate?
"Čim bolj normalen in iskren. Vedno rečem: iskreno vprašaj, ali lahko kako pomagaš. Na primer: 'Ali potrebuješ pomoč? Ti lahko kaj skuham? Si želiš družbo ob kavi?' Bolniki pogosto doživljajo družbeno izolacijo, kar je pogosto tudi njihov lasten odziv – umikajo se, ker nočejo poslušati neprimernih nasvetov ali neskončnih priporočil o uporabi prehranskih dopolnil in alternativnih terapij.
'Alternativnih' nasvetov je danes res ogromno. Leta 2008 jih še ni bilo v takšnem obsegu, zdaj pa je vse na razpolago – od aloe vere do rdeče pese in še česa. Ljudje ti hočejo pomagati, vsi ti želijo dobro, ampak vedno rečem: odloči se za eno stvar, vztrajaj pri tem, ko pa je zdravljenje končano, pojej vso rdečo peso za regeneracijo, če si želiš."
Kako veliki koraki, naprej ali nazaj, so se pa zgodili na sistemski ravni?
"Moram reči, da na srečo onkologija še vedno zelo dobro deluje, in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Vzpostavljen je učinkovit sistem, vendar pa je največji problem priti do diagnoze. Tukaj se pojavljajo velike težave. Ko pa enkrat prideš do diagnoze, vse poteka zelo gladko.
Tisto, kar bi izpostavila, je ohranjanje plodnosti. V času mojega zdravljenja možnosti za ženske ni bilo na voljo. Za moške je bila zagotovljena že od zgodnjih 90. let. Mene so hitro potolažili z besedami, da sem še zelo mlada in da imam še veliko časa. Onkologinja mi je rekla: 'Tudi če boste deset let na terapiji, boste še vedno mladi.'
V tistem trenutku me je to pomirilo in še utemeljitev se mi je zdela primerna, vendar se začneš čez eno ali dve leti spraševati, kakšne sledove bodo na tvojem telesu pustile vse kemoterapije in prejete terapije. Razmišljala sem, da bodo čez deset let, ko bom stara 37, težave, ki jih zdaj ne pričakujem, morda že prisotne. Takšna vprašanja pridejo na plan kasneje in pomembno je, da te zdravnik že na začetku opozori nanje.
Vsekakor pa me je to spodbudilo, da sem se po pridružitvi Europa Donni zavzela za možnost ohranjanja plodnosti pri ženskah. Na srečo je bilo to v letu 2013 urejeno, tako da imajo zdaj vse mlade ženske, ki so že prestale puberteto, na voljo zamrznitev jajčec, zarodkov ali celo dela jajčnika. Nekoč se je kaj takšnega zdelo kot znanstvena fantastika, danes je realnost."
“Danes se veliko več govori o bolezni, številni svoje zdravljenje delijo na družbenih omrežjih, lahko sledimo njihovim zgodbam”
Vsako leto ob rožnatem oktobru zastavite odmevne in vizualno opazne kampanje. A tudi preostalih enajst mesecev je društvo aktivno.
"Moram reči, da sem zelo vesela, da nas je zdaj šest v ekipi. Smo močna skupina, in čeprav imamo razdeljene vloge, v principu vsi delamo vse. V zadnjih letih smo zelo okrepili podporo, predvsem neposredno podporo obolelim – psihosocialno, finančno in pravno. Tukaj res veliko delamo in imamo veliko aktivnosti.
Drugi del našega dela, ki je verjetno najbolj viden navzven, so kampanje ozaveščanja. V zadnjih petih letih smo jih razširili še na rake rodil, ne več samo na raka dojk. Na tem področju imamo dva sodelavca, ki delata predvsem na digitalnih medijih in medijskih kampanjah. To je zelo pomembno, saj tako dosežemo širšo javnost, kar je verjetno tisto, po čemer nas ljudje najbolj poznajo.
V ozadju pa se seveda odvija še mnogo drugega – različne delavnice, izobraževanja, svetovanja, individualna in skupinska srečanja. Naša želja je, da bi bilo čim manj ljudi, ki tovrstno pomoč potrebujejo, kar pa žal ni realnost.
Tretji del našega vsakdana je zagovorništvo; je najbolj garaško delo, ki pa je najmanj vidno navzven. Pomeni, da tako na nacionalni kot mednarodni ravni sodelujemo s strokovnjaki, odločevalci, ministrstvi, zavarovalnicami. Delo pogosto vključuje številne sestanke, na katerih se zdi, da se nič ne premakne. Včasih rečem, da imamo kup sestankov brez konkretnih rezultatov, vendar je ključno, da smo tam prisotni. Če nismo prisotni na sestankih in v tem okolju, bolnik zelo hitro izgubi svoj glas, čeprav vsi radi pravijo, da je bolnik v središču pozornosti in da je vse usmerjeno k njemu."
Drugače kot številne druge organizacije imate svoje telefonske številke kar javno objavljene na spletni strani.
"Nihče nas ne pokliče kar tako, brez razloga. Imamo objavljene ure in dneve za svetovalne telefone, vendar se pogosto zgodi, da nas pokličejo tudi zunaj teh ur, celo med vikendi. Ljudje, ki so v stiski, nas pogosto pokličejo tudi večkrat. Ti pogovori lahko razrešijo številne dvome in vprašanja, kar včasih pomeni, da potem sploh ne potrebujejo dodatne pomoči.
Vse naše številke so objavljene, zato nas lahko vsakdo pokliče. Prav tako znamo k drugemu kolegu ali kolegici usmeriti tiste, ki ne vedo, kako poiskati pomoč. Tako mreža deluje in je zelo učinkovita.
Imamo tudi zelo aktivne prostovoljke – več kot 40 po vsej Sloveniji –, ki predstavljajo naše lokalne enote, podružnice in skupine. Svoje delovanje prenašamo na lokalni nivo, čim bližje uporabnicam. Resnično bi bilo nemogoče izvajati naše dejavnosti v tako obsežnem obsegu in na takih ravneh brez njih."
V kaj pa so se prav ta mesec seštela vaša prizadevanja?
"Cilj rožnatega oktobra je ozaveščanje zdrave populacije. Želimo doseči čim širši krog ljudi, tako ženske kot moške, in jih nagovoriti, naj živijo zdravo, se redno pregledujejo in se vključijo v presejalne programe. Morda se zdi, da se vsako leto ponavljamo, vendar je nujno, da sporočilo vedno znova oblikujemo nekoliko drugače, da ostane sveže in privlačno."
Pa izkoristimo priložnost in pristavimo še svoj piskrček k ponavljanju. Kdaj, kje, kako, zakaj … pregledovati dojke.
"Če pogledamo statistiko, več kot polovica žensk opazi določene spremembe na svojih dojkah. Zelo pomembno je, da spremembe zaznamo čim prej. V resnici gre za preprosto nalogo, ki jo lahko opravimo enkrat na mesec v treh minutah. Zato ni razloga, da bi se izgovarjali na pomanjkanje časa ali spomin. Da ne bi pozabili, smo razvili aplikacijo Breast Test, ki spomni, kdaj je čas za samopregled. Aplikacijo lahko najdete v Googlovi in Applovi trgovini, v iskalnik preprosto vtipkajte 'breast test'.
Ženske, ki še imajo menstrualni ciklus, naj izberejo obdobje med sedmim in desetim dnem od začetka menstruacije. Tiste, ki menstruacije nimajo več, pa naj si izberejo en dan v mesecu – vendar naj bo vedno isti dan, recimo prvi, peti ali deseti. Naši hormoni še vedno delujejo, zato je pomembno, da skrbno pretipamo obe dojki in pazduhe. Rednega tipanja ni smiselno izvajati vsak dan; dovolj je enkrat na mesec. Prav tako moramo biti pozorne na videz in morebitne izcedke iz bradavic. Če dojimo, je izcedek normalen, a če ne, ni. Pomembno je, da se ne pustimo potolažiti z izjavami, da je to normalno – ni!
Spomnim se primera gospe, ki je nosila temne modrčke in sploh ni opazila, da iz njene dojke teče kri. To je opazila šele, ko je enkrat oblekla belega in na njem opazila rdeče madeže. Takšne stvari moramo spremljati, saj jih nihče drug ne bo opazil namesto nas.
Zato je ključno, da se mlada dekleta naučijo, kako pravilno in rutinirano izvajati samopreglede. Ne tipamo se zato, da bi iskali raka, ampak da se zaščitimo in morebitne težave odkrijemo čim prej. To je podobno kot umivanje zob – nihče se ne sprašuje, zakaj si jih krtačiti vsak večer. Tudi samopregledovanje dojk bi moralo postati tako samoumevno."
Govorile smo o samopregledovanju dojk, da bi odkrile anomalije in tako pravočasno odkrile morebitne zametke raka, a kaj rak dojk sploh je, kaj se takrat dogaja v telesu?
"Vedno poudarjam, da je rak le ena izmed mnogih bolezni, ki obstajajo, in da se ga, če ga odkrijemo dovolj zgodaj, lahko uspešno pozdravi. Po zdravljenju se lahko še vedno zelo dobro živi.
Otroci so pri tem zelo dojemljivi, saj si mnogi od njih rak predstavljajo kot žival, ki jih navznoter ščipa in grize. V resnici se na celičnem nivoju res dogaja nekaj podobnega, saj se zdrave celice spremenijo in postanejo rakave. Rakave celice preraščajo zdrave celice in tkivo, se lahko odcepijo ter prek krvi ali limfe potujejo po telesu. Tako se naselijo na drugih organih, kjer spet rastejo in uničujejo zdrave celice, saj jim jemljejo prostor, hranila in vse, kar potrebujejo za preživetje.
Raka zelo težko izstradamo, bitke z njim so res velike in kompleksne. V našem telesu imamo stalno prisotne rakave celice, vendar jih naš imunski sistem prepozna – jih 'poje' ali izloči. Ko pa rakave celice prerastejo določeno količino in postanejo številčnejše, se pojavi bolezen.
Zato si mnogi ljudje raka pogosto predstavljajo kot velike bule ali gmote, kar ni nujno res. Obstaja lahko v različnih oblikah in velikostih ter lahko napade telo na različne načine. Pomembno je, da razumemo naravo bolezni in se zavedamo, kako pomembno je redno pregledovanje in poznavanje svojega telesa, da lahko pravočasno opazimo morebitne spremembe."
Po nekaterih podatkih pri nas zaradi raka na dojki vsako leto v povprečju zboli več kot 1500 žensk in 15 moških in zaradi njega umre več kot 400 žensk.
"Ja, smo kar krepko čez 400 smrti zaradi raka dojk letno. Za boljšo predstavo: to je več kot en človek vsak dan. Ko si tako lažje predstavljamo, kaj to pomeni, je jasno, da moramo to številko zagotovo znižati."
Je drugod po Evropi bolje?
"Moram reči, da nismo tako slabi, no, nismo niti tako zelo dobri, ampak se izboljšuje. Kar zadeva smrtnost, smo v povprečju, še vedno pa imamo veliko rezerve z zgodnjim odkrivanjem in s hitrejšim, boljšim zdravljenjem ter večjo psihološko podporo – ne toliko za bolnike, ker je zanje kar dobro poskrbljeno, ampak za svojce in bližnje, še posebno za otroke obolelih. Tukaj društva naredimo veliko, da zapolnimo vrzel in nudimo podporo, ki je na sistemski ravni morda zmanjka."
Ozaveščanje je pomemben element celovite skrbi za bolnike, vendar smo ljudje kljub trudu še vedno površni, tudi zaletavi pri razumevanju, s področja vašega dela pa še vedno ne more pomesti vseh deizinformacij in manipulacij. Med napačnimi predstavami je denimo ta, da moški ne morejo zboleti za rakom dojk, ali pa, da rak na dojkah povzročajo kosti v modrčkih.
"Moških, ki zbolijo za rakom dojk, je malo v Sloveniji, do 15 na leto, približno en odstotek jih je med obolelimi za rakom dojk. Oboleli moški so pogosto zelo šokirani, saj sploh ne vedo, da bi lahko zboleli. Vsi imamo žlezno tkivo in vsi lahko zbolimo, tudi tisti, ki spremenijo spol. In tudi če tkivo v celoti odstranimo, ga lahko nekaj ostane in povzroči bolezen. Žal nihče ni popolnoma varen. Če zboli moški, je to alarm za družino, saj lahko kaže na genetsko obremenitev. Obstaja možnost, da je v družini prisotna okvara gena, ki se deduje, zato je tveganje večje, kot če zboli ženska.
Zmotnih predstav je še veliko. Pogosto slišim trditev, da rak dojke povzroči deodorant ali kost v modrčku. Super bi bilo, če bi bilo res. Če bi držalo, bi lahko zgolj prepovedali vse deodorante in modrčke brez kosti. A žal bi bil rak dojk še vedno prisoten. Ni tako preprosto, predvsem pa takšni miti niso resnični. Morda smo zaradi modrčka bolj pozorni, ker nas stiska na določenem mestu, a žal je rak multifaktorska bolezen, kar pomeni, da na njegov nastanek vpliva veliko dejavnikov.
Ni enega samega vzroka. Če bi bil, bi ga bilo najlažje rešiti. Rak ni le posledica življenjskega sloga, čezmerne telesne teže, genov ali okolja, ampak kombinacija vsega. Z zmanjševanjem dejavnikov tveganja lahko veliko naredimo. Ljudje včasih rečejo: 'Živela sem zdravo, pa sem vseeno zbolela.' Žal je res tako, vendar lahko z zmanjševanjem tveganj zmanjšamo tudi verjetnost za razvoj bolezni.
Ko govorimo o raku, ni pomembno le navajati točnih dejstev, jih dosledno ponavljati, ampak uporabiti tudi ustrezno terminologijo. Veliko delamo tudi na tem, da ne bi uporabljali besedne zveze 'rakav bolnik', ustrezno je namreč 'bolnik z rakom'."
“Morda zveni nenavadno, a vse ženske, ki smo jih izgubili na tej poti in ki še vedno umirajo zaradi raka dojk, so tiste, ki mi dajejo energijo.”
Ko ozaveščate druge, temeljito izobražujete tudi sebe, kar pomeni, da morate tudi slediti znanstvenemu napredku na področju zdravljenja raka. To področje je videti precej dinamično.
"Ja, v bistvu se dogaja ogromno. Če recimo človek, ki se profesionalno ne ukvarja z rakom, sliši o izjemnem odkritju enkrat na mesec, mi praktično vsak dan izvemo za novosti. Večja težava je v tem, da se premalo dela na zgodnjem odkrivanju bolezni. Še vedno se vračamo k temu, da mora biti bolezen čim prej odkrita, saj imamo že zdaj zelo učinkovita zdravila, če je odkrita zelo zgodaj.
Drugi problem je, da so raziskave, nove metode in zdravila, ki prihajajo, zelo, zelo dragi. To so natančna zdravila, ki ciljajo točno določene rakave celice oziroma receptorje na celicah, kar pomeni, da moramo imeti tudi ustrezno diagnostiko, ki preveri vse te značilnosti samih rakavih celic. Kmalu si večina zdravstvenih sistemov ne bo mogla privoščiti vsega tega.
V Sloveniji nam gre odlično, vsaj kar zadeva onkologijo. Tako rekoč vsa zdravila imamo na voljo. Mogoče ne takoj naslednji dan po odobritvi na evropski agenciji za zdravila, ampak sčasoma pridejo tudi k nam. Imamo tudi možnost sočutne uporabe. Gre za mehanizem, prek katerega lahko posamezni bolniki dobijo zdravilo, še preden je na voljo v naši državi. Včasih je to prednost manjših držav.
Trudimo pa se predvsem, da bi bilo v Sloveniji več raziskav. Naš izhodiščni položaj je v tem primeru nekoliko slabši, kar je nasploh slabost manjših držav. Novi klinični testi in raziskave, na primer cepiva proti raku, pri nas niso tako prisotni, ker smo premajhni, da bi jih sploh dobili, čeprav imamo tudi pri nas manjše poskuse. Želeli bi si, da bi naši bolniki imeli dostop do več raziskav.
Če pa se primerjamo s sosednjimi državami, kot sta Italija ali Avstrija, smo v mnogih pogledih bistveno boljši. Včasih se zdi, da je pri sosedih vedno bolje, vendar v tem primeru to ne drži vedno."
Če bi v rokah imeli čarobno paličico, v katero smer bi jo želeli zavihteti? Kaj bi kar najhitreje poskusili rešiti?
"Pri raku dojk in drugih solidnih tumorjih, torej čvrstih tumorjih, je uspešnost nekoliko boljša, saj imamo že zdaj zelo dobre rezultate. Če pogledamo rak dojk, je petletno preživetje zelo visoko, pri zgodnjih stadijih več kot 95 odstotkov, kar pomeni, da si želimo še več upanja za tiste vrste raka, ki imajo slabše izide zdravljenja.
Tam se veliko dogaja, od celičnih terapij do imunoterapij in različnih cepiv. Vsi si želimo, da bi tudi pri raku, recimo trebušne slinavke, pljuč in melanoma, dosegli nivo uspešnosti, kot ga imamo pri raku dojk. To bi bilo super. Pri raku dojk je sicer zelo težko, ker smo že toliko uspešni, a kljub temu še vedno veliko ljudi umre, ker je tako pogost."
Vam ob vsem skupaj kdaj tudi kaj vzame pogum ali vam vzame vetra iz jader?
"Kaj pa vem, mogoče nisem tako razočarana nad mladino, kot pogosto slišim od drugih. Pravzaprav me navdušujejo, ko predavam po Sloveniji, po srednjih šolah. Mislim, da so zelo pametni in da bi morali mladim prepustiti več odgovornosti. Starejši se včasih preveč vlečemo naprej, namesto da bi ugotovili, kdaj je čas, da se umaknemo in damo priložnost mlajšim.
Če bomo pravočasno ukrepali, morda naše čudovite Zemlje ne bomo popolnoma uničili. Če ne, pa je res, da je človek največja zverina, ki uničuje samega sebe. Kljub temu sem večni optimist in verjamem, da se bomo rešili in da bo na koncu še vse dobro."
Koliko vam je ta optimizem pomagal v vaših osebnih bitkah?
"Ja, pravim, da sem idealistka, ampak sem pa več kot očitno tudi realistka. Rada ima dejstva, statistike in številke. Čeprav pri meni niso bile vedno najbolj pozitivne in sem jih morala za nekaj časa dati na stran, a jih še vedno rada pogledam, da vem, kje realno smo. V lastne izzive grem rada zelo realno. Seveda ni vedno lahko, zato moram imeti svoje vire energije, ki me dvignejo in napolnijo. Prej so bila to morda bolj potovanja, zdaj niso več tako pogosta, ampak vedno pa mi pride lahko naproti vsaj glasba. Tako je bilo že pri zdravljenju. V mladosti in zdaj mi glasba služi kot dober filter in mi pomaga, da se dvignem. Med zdravljenjem sem imela prav svoj glasbeni seznam desetih pesmi, ki so mi pomagale v najslabših trenutkih. Seveda pa me še naprej dviguje tudi dobra družba prijateljev. Ni nujno, da smo vsi enako misleči, pomembno je, da se na določenih področjih dobro razumemo in družimo. In seveda družina – to je zame dovolj."
Vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.