O izgorelosti: Zdravo je biti zadovoljen z dovolj dobrim, ne s popolnim
Tina Bončina. Foto: Matej Povše
Izgorelost se ne razvije čez dan in ne pozdravi čez noč. Izbruhne, ko nam dobesedno zmanjka energije - ne le za delo, temveč tudi za življenje.
Zboleva se mesece in leta. Ženemo se, a ne dobimo ustrezne povratne informacije. »Nagrada ni nujno oprijemljiva: lahko je pozornost, pohvala nekoga, da ceni naše delo, s čimer nam da vedeti, da smo del skupnosti. Če se ženemo za prazen nič, smo na poti k izgorelosti,« pravi Tina Bončina, zdravnica in psihoterapevtka, ki je pred kratkim izdala knjigo o izgorelosti.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Kaj je kaplja čez rob, ki nam spodnese tla pod nogami?
Ni za vse enaka. Lahko je rojstni dan, dobra zabava, potovanje, skratka ne nujno nekaj negativnega. Lahko je tudi grozljiv projekt ali grozljiv šef. Mimogrede, etiketo 'grozljiv' uporabljam zaradi lažje komunikacije, sicer se takšnim oznakam izogibam.
Čez osamljen dogodek ali neuspeh se lahko pregrizete, če pa se nezadovoljstvo razleze in traja in traja, postane težje. To se pripeti ljudem, ki so nagnjeni k izgorelosti. V odnosu do dela se želijo dokazati, vse narediti in tudi dobro narediti, obenem pa se še enako razdajajo v zasebnem in delovnem odnosu, sebe pa postavljajo na zadnje mesto. Vedno se ženejo za še in več ter pozabijo na svoje potrebe.
Kako nevarna je izgorelost?
Upoštevati je treba, da nas do nje pripelje način našega življenja, bolezen pa nas dosega v fazah. Te je opredelila dr. Andreja Pšeničny. Razdelila jih je na izčrpanost, ujetost, izgorelost in zlom. Zakaj je takšna delitev uporabna? Ker lahko pravočasno prepoznaš opozorilne znake. Bolje se je ustaviti ob izčrpanosti kot v izgorelosti, saj se je tedaj telo sposobno hitreje postaviti na noge. Če prej prepoznamo stanje, manj zbolimo in se lahko hitreje pozdravimo, kar ni velika skrivnost.
Če vseeno pride do izgorelosti, postane bolj zapleteno, ker se preprede tudi z osebnim življenjem, dojemanjem sebe, načinom dela, opravljanjem večine dejavnosti. Če smo se povsod razdajali in gnali za pohvalo, je ob bolezni težko vstopiti v nove odnose, izbirati svoje bitke in ne v vse privoliti.
Morda je nekdo vajen reči 'da, z veseljem bom pomagal', ali 'da, pridem takoj', ali 'da, seveda bom odgovore pripravil čez vikend in jih poslal do ponedeljka'. Potem se nauči reči 'ne morem, obrni se na kolega', ali 'ne, ta konec tedna bom ostal doma', ali 'veš, raje dam sto evrov za mojstra, ki bo uredil škarpo, kot da bi se je lotil sam'. Nenadoma vstopi v povsem nov svet. Vajen je perfekcionizma in tega, da mora vse obveznosti opraviti 140-odstotno. Nato se ustavi prej, na 80 odstotkih, saj več ne zmore. To pa včasih težko sprejme, saj mu to ni dovolj oziroma je zanj lahko celo šlampasto. A to je nova raven, ki se je mora navaditi.
V vsakem primeru je treba opraviti z notranjimi demoni, ki se oglašajo in trdijo 'aha, poglej se, lahko bi bolje opravil'. Ta notranja avtoriteta je nefunkcionalna in človeka izčrpava.
Se k sebi vračaš dlje, kot sam misliš, da se boš moral?
Nazaj k sebi? Da bi nekdo želel nazaj v fazo pred izgorelostjo, pomeni, da bi želel nazaj v pretiravanje, v situacije, ki so ga nazadnje pripeljale do bolezni. Stalno aktivnost, uslužnost in razdajanje pri nas vrednotimo kot prijaznost, ne znamo vedno zaščititi svojih meja. Bolj zdravo je biti zadovoljen z dovolj dobrim, ne pa s popolnim.
Zato se ljudje ne pozdravijo v enem mesecu, saj spreminjajo življenjske pozicije in dojemanje sebe v skupini ter v odnosih doma ali v službi. Takšne spremembe se ne zgodijo takoj, trajajo mesece, včasih tudi več kot dve leti. Učijo se asertivno postaviti, da lahko svobodno dihajo.
Recimo, da ti za vrat diha izgorelost, a tega sam ne opaziš. Kako jo prepoznavajo drugi?
Hitro bi prepoznali vašo vzkipljivost in cinizem, človek sam pa najprej zazna bolečine. Takrat posežemo po analgetikih in spijemo še kakšno kavo za boljše razpoloženje. Obenem se nam vedno mudi in stalno nas spremlja občutek, da je seznam opravil neskončen. Nekaj nenehno visi nad našo glavo. Čutimo utrujenost, prostega časa ni dovolj, zdi se nam, da zanemarjamo razvedrilo in odnose, komaj vemo, kaj počnejo otroci. To je prvo opozorilo.
Če opozorila zanemarimo, nas naslednji znaki že lahko pripeljejo do splošnega zdravnika. Ponavljajo se vnetja, bolečine so še hujše, zdravila jih ne odpravijo, ali pa nas doleti serija bronhitisov, angin, uroinfektov, alergij, ki jih prej nismo imeli, nespečnost. Padeš v posteljo, zaspiš kot ubit, potem pa si ob pol treh ves buden in se premetavaš, ker ne moreš zaspati, saj ne moreš ustavit misli, ki te opozarjajo, kaj vse te tisti dan čaka. Zraven premlevaš, kako utrujen boš, ker ne boš spočit, in se vrtiš v krogu. Nespečnost je že resen znak.
“Kot mati dveh sinov se pravzaprav sprašujem, kako bosta živela v prihodnosti, če smo že zdaj tako intenzivno osredotočeni nase. Jaz, jaz, jaz.”
Obenem se pojavi še odpor do dela. Delaš v sunkih: vržeš se vanj in popustiš, se prepričuješ, da je brez zveze, spet najdeš voljo, malo bolj stisneš, sledi nov sunek, spet ne gre, popustiš. Takrat mnogi razmišljajo o menjavi službe in včasih je res koristna, toda če se ne postavimo v odnose drugače, bomo zgodbo le ponovili.
Če do sem nismo vzeli lekcije, se lahko izgorelost že polno razvije. Primanjkuje nam energije in volje. Prej si jo še čutil in si prigovarjal, nekaj bom že naredil, potem še ta izgine. Takrat se lahko razvijejo še resnejše bolezni, tudi avtoimune, ki metaforično jasno povedo, da telo napada samo sebe.
Zagovarjam stališče, da simptom kar sam pove, kaj s telesom ni v redu, in sam nakaže rešitev. Če ti piska v ušesih, si prisluhni. Če prej opozorilnih znakov nisi resno jemal, jih daj zdaj. Če čutiš bolečine v križu, se vprašaj, kako stojiš v življenju. Če čutiš vozel v želodcu in imaš zaplete s prebavo, poglej, kaj te stiska. Veliko teh preprostih izrazov že samo po sebi krasno pojasni, kaj se dogaja v tvojem telesu.
Zakaj se sami tako težko natančno opazujemo in kar ne vidimo, kdaj drvimo proti najbolj usodni fazi, da bi se še pravočasno ustavili?
To je to zahtevno vprašanje! Večinoma živimo tako, kot sami menimo, da je najbolje, pri čemer imata veliko opraviti vzgoja in kultura, v kateri smo odraščali. Vendar pozneje svoje privzgojene in naučene navade redko prevetrimo in ne preverjamo, ali živimo v skladu s svojimi ali tujimi pričakovanji, še posebno takrat ne, ko se na videz tuja še kar skladajo z našimi lastnimi.
Recimo: tvoji dohodki niso visoki, a tudi nizki ne, pripadaš torej nekakšnemu srednjemu razredu, pričakuje se, da boš končal fakulteto, dobil službo, se poročil, imel otroke, potoval, šel na počitnice ... Morda boš šele pri štiridesetih letih ugotovil, da živiš mimo sebe. Da si naredil vse prav, zadovoljstva pa ne čutiš.
Si vse počel prav? Si. Toda za koga? Za starše ali pa za svoje lastno vztrajanje, da ne boš drugačen od prijateljev … Bolj živiš v stiku s svojimi vrednotami in željami, bolj boš zadovoljen. Nekdo to odkrije kmalu, že v šoli ali kot mlad odrasel človek, kdo drug pozneje. A vredno si je prisluhniti. Nikdar ni prepozno.
Kdo nas omeji? Večinoma tisti, ki nas vzgajajo, in večinoma z dobrimi nameni. Seveda nas hočejo starši opremiti z vsem dobrim, da bi le srečno živeli, a včasih se njihov pogled ne ujame z našim. Takrat je treba zbrati pogum in storiti kaj, kar mami ali očetu ne bo všeč.
Enako velja za delovna okolja, v katerih preživimo najmanj tretjino dneva in kjer nas vežejo različno dolge vrvice?
Moj mentor, Willem Lammers, pravi, da je izgorelost stvar vodstva. Do neke mere se z njim strinjam. Če vstopite v kolektiv, kjer so odnosi slabi, kjer vodja ne vodi, ampak ukazuje in preobremenjuje, ne boste živeli skladno s tem, kar vas izpolnjuje, ampak boste izpolnjevali tuje želje in sledili tujim vrednotam.
Podjetja, ki močno stremijo k dobičku, bodo imela težave: s fluktuacijo zaposlenih, ne bodo vzgojili pripadnosti, zvestobe in ne bodo imeli dobrih delovnih kolektivov.
Če niste predani, samo izpolnjujete zadane naloge in vanje ne vnesete nič sebe. Če strasti in zadovoljstva ob delu ne čutite, boste prej ali slej želeli oditi. Ne počutite se koristni, želite oditi. Ampak če vas je strah, kaj bo z vami, če odidete, boste ostajali nezadovoljni. Kaj boste tako naredili za svoje kolege? Nič dobrega. Tu se zanka slabega delovnega vzdušja sklene. Spremeni se v napeto situacijo. Kdo je zanjo odgovoren? Upala bi si trditi, da vodstvo.
Vodje so odgovorni za to, da se zaposleni ne iztrošijo, saj odrejajo delo in upravljajo svoje vire, ti viri pa so človeški viri. Zato delo lahko razporedijo tako, da nikomur ne škodijo, obenem pa omogočijo podjetju, da doseže cilje.
Hudič je, ko se nezadovoljstvo in druge tegobe prenesejo še na druga področja v življenju. Pogosto se začne v službi, konča pa doma.
Se pravi, intenzivno se udejstvuješ v službi, potem poskusiš stisko prebroditi s športom, pa medtem kuhaš za otroke, stanovanje se tudi ne bo kar samo od sebe pospravilo.
Seveda, opravki se nikdar ne končajo. Občutek nuje je obupen. Ni več skrivnost, da so 12-urni delovniki škodljivi. Nekatera podjetja so to že ugotovila in zasnovala nove modele dela. Denimo, nekaj dni delaš precej, potem par dni nič oziroma malo. Pa se kar dobro izide.
Drugače pa je vedno dobro stremeti k ravnovesju. Recimo da osem ur spimo, torej smo 16 ur budni. Če jih 12 namenimo delu, nam štiri ostanejo za hrano, osebno higieno, prevoze. Torej dve uri kvalitetnega življenja vsak dan. Kako naj se to obrne v zdravje?
Spomnite se, kako je bilo v sedemdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V službo si prišel ob sedmih in bil doma ob pol štirih. Do pol enajstih zvečer, ko si šel spat, je ostalo veliko časa. V tem primeru lahko ogromno narediš, kar te izpolnjuje. In ko prideš domov, ne misliš več na službo. Pa še konec tedna imaš prosto. Marsikaj si lahko užival čez teden, zdaj vse, kar ostane, preložimo na vikend, ki spolzi en dva tri.
Kako se otreseš slabe vesti zaradi občutka, da ni vse narejeno? Veš, da bi se moral gnati za delom, ampak se ti dozdeva, da bi ti drugi pripisali lenobo, če bi se od dela malo oddaljil?
Drži, ta očitek se lahko hitro prikrade. Tudi sama imam termine s klienti tri dni v tednu, ostale dneve pa ne, razen če je nujno. Nekateri so začudeni, kako delam le tri dni, toda v resnici delam tudi naslednje dni, ko se še izobražujem, predavam, berem. Obenem imam veliko opraviti z birokracijo in na tem področju mi energija najbolj odteka. Zato pazim, da poskrbim za ravnovesje. Če dopoldan naredim, kar mi je najmanj ljubo, potem kompenziram tako, da si popoldan privoščim nekaj, v čemer uživam. Res mislim, da moramo biti bolj drzni in iskati nove, primernejše oblike dela.
Osemurni delavnik za delovnim trakom je že nekoliko preživet. Večinoma nam ni treba delati v treh izmenah in marsikaj bi lahko uredili od doma. Ni razloga, da delodajalci te možnosti ne bi omogočili. Seveda pa precej delovnih mest tega ne omogoča, a mnoga jih. Vidim, da se mlajše generacije bolje organizirajo; delajo manj, toda učinkovito.
Drugače pa nimam vtisa, da bi družba pokazala razumevanje za tiste, ki se iztrošijo. Pomislite samo, kako se je nazaj potegnila Svetovna zdravstvena organizacija, ki je predlagala, da bi izgorelost definirali kot bolezen. Takoj naslednji dan so pobudo umaknili in dodali, da so jo med bolezenska stanja uvrstili pomotoma in da je še naprej določena kot stanje. Najverjetneje so podlegli pritisku podjetij, saj bi breme bolezni padlo tudi na njihova ramena. Nenadoma bi postali soodgovorni, kar pa jim v tej gonji za dobičkom ni niti malo v interesu.
Po vsem tem je videti, da prej ali slej človek ostane sam s svojo boleznijo. Če si prej ni znal sam pomagati, kako se lahko sam iz nje izvleče?
Ja, ostaneš sam. Do neke mere si sam odgovoren za svoje počutje in življenje, je pa velika razlika, če veš, da imaš podporo. Najprej si sam v zdravstvenem sistemu, saj moraš dobiti diagnozo, ni pa nujno, da jo boš, saj izgorelosti nekateri zdravniki še ne priznavajo kot bolezen. Ne da se je niti dokazati. Ni tako določljiva kot angina, da bi opravil test in ugotovil, da so jo povzročili streptokoki. Opraviti je treba še več testov in povsem lahko se pokaže, da je človek telesno relativno v redu, le da celota ne deluje.
Ko prideš do te ugotovitve, bi v mojem idealnem svetu moral prejeti nekaj ur psihoterapije, fizioterapije in prehranskega terapevta. Vsi bi usmerjali, kaj telesu pomaga, da si opomore. Hrana, drža in dihanje so pogosto del težav.
Terapevt sicer pomaga vzpostaviti higieno spanja, počitka, telovadbe … Dobro si je pa ob tem najti zavetje, kjer se lahko razbremeniš in spoznaš, da nisi edini s svojo boleznijo, da pa si kljub temu normalen. Mnogi se počutijo kot največji čudaki. Navzven se nič kaj dosti na vidi, v sebi pa nosijo kaos.
Podporo bi potrebovala tudi družina. Če izgoriš, družinski člani prevzamejo še več bremena nase. Poleg tega v bolniškem staležu prejmeš le 70 odstotkov plače, nižji dohodek te še dodatno obremeni. Obenem tudi ni pogosto, da bi delodajalec z razumevanjem sprejel tvoj izostanek. Morda zaradi tvoje odsotnosti tudi sam potrebuje pomoč. Recimo, vlečna kobila v delovnem kolektivu se iztroši. Obstajajo delavci, ki opravljajo zadolžitve treh delovnih mest za eno plačo.
Pričakovala bi, da sistem poskrbi zate tako, da ne bi živel z občutkom osamljenosti in zapostavljenosti. Že tako ali tako moraš marsikaj počistiti v svoji glavi. Namesto tebe ne bo tega storil nihče. Ne more. To je dejstvo. Lažje pa je, če imaš podporo, kot da se na poti k izboljšanju počutja boriš sam.
Ljudi, ki jih v takšnih težkih trenutkih prevzame prepričanje, da se jim meša, ni malo. Ga dodatno utrjuje še družba s tem, da težave z duševnim zdravjem pogosto preprosto enači z norostjo?
Rada bi bila previdna pri izrazu družba. Družba smo mi. To ni fiktivna gmota. Se pravi, mi smo tisti, ki stigmatiziramo.
Vidim, da so takšne težave za starejšo generacijo odraz šibkosti. Naša generacija se hitreje napoti po pomoč, vendar pa v javnosti o duševnem zdravju neradi govorimo, čeprav imajo mnogi izkušnje z boleznijo. Ko pa enkrat spregovorimo o težavah pred vsemi, pa jih nenadoma pet dvigne roko. Karikiram. Mlajši o težavah že bolj prostodušno govorijo, ničesar ne skrivajo. K sreči mladi še niso izgoreli.
Stanje je boleče in pogosto vsak trpi sam. Ostali ne vidimo, da smo vsi krvavi pod kožo, če bi, bi težave lažje prebrodili, saj bi jih premagovali skupaj. Žal pa družba, torej mi vsi, mislimo, da preprosto nisi kvaliteten državljan, da si si sam kriv, če je s teboj nekaj narobe. Proti temu se je treba boriti. Nič ni narobe z nikomer. Če si se česa naučil narobe, se lahko naučiš tudi prav. Marsikaj se da popraviti.
Kako pa sicer kot družba prenašamo izzive sodobnega časa?
Če res malo posplošimo, lahko rečemo, da živimo v obdobju, kjer nam uspe doseči marsikaj, česar nekoč nismo mogli, smo pa tudi v obdobju, ki ga zaznamujeta ekstremna ekonomska rast in gonja za dobičkom.
“Pomislite samo, kako se je potegnila nazaj Svetovna zdravstvena organizacija, potem ko je predlagala, da bi izgorelost definirali kot bolezen.”
Kaj to pomeni za družbo? Vedno bolj hitimo, manj smo prisotni, tudi v odnose vstopamo, kot da smo odsotni, v njih pa nismo iskreni, slišani in videni. Občutek, da bi morali vse izkoristiti zdaj, za naše duševno zdravje ne naredi nič dobrega.
In posledice?
Osebno nezadovoljstvo, odtujenost. Kot da smo nevidni. Zlagoma izgubljamo samospoštovanje in drsimo v bolezen. V telesu se sproži stresni odziv. To pomeni, da gremo v fazo aktivacije, ki izklaplja naš imunski odgovor, ki zna sicer mehansko zelo dobro popravljati napake v telesu. V stresnem odzivu je ta del izklopljen, ker ni pomemben v času reševanja problemov. V telesu nastajajo napake, napačne delitve, kopičenje odpadnih snovi, prostih radikalov, ki bi jih celice sicer odstranile, a jih ne. Posledice se kažejo na srčno-žilnem sistemu, na mentalnih sposobnostih, lahko tudi na teži in razpoloženju. Takrat zbolite. Začne se torej s psihičnim nezadovoljstvom, konča pa s fizično bolnim telesom. Se da to preprečiti? Da se. Tako, da poslušamo sebe in druge. Sem zagovornica tega, da bi izgorelost uvrstili med psihosomatske bolezni. Ljudje se namreč soočijo s tem, da so bolni in da morajo poskrbeti za svoje zdravje.
Po izobrazbi sem zdravnica, ne morem ubežati temu, da poznam raznolike procese v telesu. Bolj ko poznam psihični del in bolj ko ga povezujem s fizičnim, težje ločim obe entiteti. Prepleteni sta. Stremita k ravnovesju in stabilnosti. Mislim, da v prihodnosti stroka ne bo več ločevala fizičnega dela od psihičnega, ampak bo bolnega človeka končno zdravila kot celoto.
Težave očitno prepoznamo, vemo zanje, jih celo občutimo, potem pa kolektivno glavo tiščimo v pesek.
Ena od mogočih teorij je, da živimo v obdobju miru, ugodja in lagodja. To velja vsaj za nas v Evropi, marsikje drugje so v bolj neugodnem položaju. Trenutno solidarnost ni najbolj razširjena, ne tako dolgo nazaj pa smo še znali stopiti skupaj, čeprav, kot vidite, ob katastrofah še vedno znamo.
Skratka, živimo v obdobju miru, a tudi v dobi egoizma in narcizma. Ozrite se le po naših voditeljih. Bolj je razvita družba, več je narcisoidnih ljudi na višjih položajih. Ti pa so prepričani, da si je človek za svoj položaj v družbi ali za bolezen kriv sam. Češ, imel si priložnost, nisi je izrabil. Kot mati dveh sinov se pravzaprav sprašujem, kako bosta živela v prihodnosti, če smo že zdaj tako intenzivno osredotočeni nase. Jaz, jaz, jaz.
Ste se sami kdaj prepoznali v katerem od vzorcev, iz katerih niste videli poti?
Ko sem pisala knjigo, je bilo očitno, da moje delo vpliva na družino. Pisala sem doma, kar pomeni, da sem bila fizično prisotna, psihično pa ne najbolj. Takrat sem veliko premišljevala o ravnovesju, kako delati doma, a ohraniti zdravo družino. Sicer pa imam preventivno varovalko: zelo rada počivam. Ko delam, delam veliko in učinkovito, da lahko čim več počivam, se imam dobro, sem čim več z otroki, s prijatelji in na svojem vrtu.
Osredotočena sem na to, da je moje življenje tam, kjer ne delam. Kjer delam, pa je moje profesionalno življenje. Seveda se imam dobro tudi ob delu in z radostjo ga opravljam. Izjemno uživam, ko klienti pred menoj sprostijo stare vsebine, ki so jih omejevale. Hvaležna sem, da sem lahko z njimi. Da bi se prestavila v 12-urni delovnik? Mislim, da zanj nisem narejena. Tako rada imam svoj kavč (smeh).
Sama si organiziram delo in sama sem svoja vodja. Morala sem se pa odločiti o strukturi delovnega dneva, da klicev po določeni uri ne sprejemam, ob koncu tedna ne odgovarjam na elektronska sporočila ... Izjemoma se seveda oglasim zunaj delovnega časa, toda le po vnaprejšnjem dogovoru.
Svoje delo sem si zelo dobro strukturirala, to pa sem storila zato, da sem zaščitila svoj prosti čas. S poskusi in napakami sem se odločila, kako želim delati in kako ne želim. Ne vem, je to lenoba? Mogoče bi kdo tako rekel, toda lenoba je povezana s tem, da se delu izogibamo.
Bill Gates je nekoč dejal, da je treba poiskati lenuha, če želiš, da je delo učinkovito opravljeno. Znašel se bo tako, da bo opravil nalogo, ne da bi moral za to izgubiti veliko energije. Si ni dobro za to prizadevati?