Andreja Gomboc
#003
Drvimo proti črnim luknjam, a se za krmilom suverene astrofizičarke kljub temu počutimo varno in udobno.
Foto: Jure Eržen
Nikakor si nisva mogli predstavljati, še manj pa pojasniti, kako je videti padec v črno luknjo, zato sva v tretjem podkastu na potovanje po strašno hudem in včasih hudo strašnem vesolju povabili strašno hudo slovensko astrofizičarko Andrejo Gomboc.
Odločitev je bila prava, saj je leta 1995 diplomirala z nalogo o padcu zvezde v črno luknjo, se z njo soočala tudi v svojem doktorskem delu, lani pa je o teh nenavadnih objektih v vesolju organizirala simpozij Mednarodne astronomske zveze, prvega v Sloveniji. Na poti pa se nam je pridružil tudi njen kolega in sourednik Portala v vesolje Andrej Guštin.
In kaj smo ugotovili? Da črna luknja ni niti mavrični lijak, ki te potegne v pravljični svet, niti mehka, nežna in sočasno spolzka ter gladka gmota, ki oddaja čudne in neprijetne zvoke, dokler te nazadnje ne pogoltne. Gombočeva si jo predstavlja kot praznino, kjer deluje močna gravitacija. »Če prostor skrčimo na dve dimenziji, na nekakšen napet prt, in nanj položimo težko kroglico, se prt usloči. To kaže ukrivljenost prostora-časa ob črni luknji. Večja je masa, bolj se ukrvi. Če je tam črna luknja, si predstavljajte ozek in zelo strm lijak - iz katerega ne morete več splezati.«
Zrli smo v vesolje, se spraševali, mu bomo sploh kdaj prišli do dna, merili, kako velika bi bila naša Zemlja, če bi bila črna luknja, kako te sploh nastanejo in ali se lahko z njimi zapelješ v novo vesolje. Obenem pa nam je bilo ves čas jasno, da moramo kdaj pa kdaj pogled usmeriti tudi nazaj v koordinate vesolja, kjer se nahaja mala modra pika, planet, ki je naš dom.
Vsebina je nastala na Delu.