Tine Grgurevič Bowrain
#002
Najprej je po klavirskih tipkah skakal z Markom, nato zraven spustil Bacha, spotoma vanj zapletel še Slavoja Žižka …
Foto: Voranc Vogel
Da pa Tine danes izdaja albume, se je moral nekoč podati na učno pot po glasbi. Spominja se, da je njegova mama igrala klavir ... »Klavir je bil pri babici. Ko je bil tam, pa ga nisem prav veliko 'šljivil'. Potem se je nenadoma znašel pri nas doma. Začel sem malo 'praskati' po njem. Oče me je učil. Spomnim se pesmi Marko skače. Ne vem, kako se je je on naučil, ker je sicer igral kitaro.«
Vsekakor je nato hitro postalo več kot očitno, da malega Tineta zanima glasba. Starši so ga vpisali v zasebno glasbeno šolo v Vodnikovi domačiji, ko je imel deset let. Ker ga je takrat zanimalo vse, no, če že ne vse, pa vsaj še pingpong in košarka, se je moral za nekaj odločiti. In Chopin in Bach sta zmagala.
Ko sva se, Maja in Klara, sprehajali med zvoki, ki jih je Tine ustvaril, se nama je zdelo, da bi vsaka druga odločitev bila velika krivica. Za vse nas, namreč, poslušalce.
Tine je pozneje v želji po karseda dobrem izkupičku glasbenega znanja odšel v tujino: najprej na Nizozemsko in pozneje v ZDA ter se nato vrnil v Slovenijo, Ljubljano, kjer danes živi in ustvarja. Na tej poti pa ga je iz klasike, v kateri je bil vrsto let, zaneslo v jazz in elektroniko, na polje eksperimentiranja, zvokov, besed in tišine.
Vas zanima, kako Bowrain povezuje na prvi pogled nepovezljivo? Ne le glasbo, tudi ljudi. V podkastu Strašno hudi to neznanko razrivamo skupaj s Tinetom, ki je, navsezadnje, sodeloval tudi s Slavojem Žižkom. Le da Žižek za ta duet ne ve. Ali pač mogoče tudi ve. Kdo bi vedel ...
Vsebina je nastala na Delu.