Anja Golob
#023
Deset minut poezije na dan. To ni napotek za zdravo življenje, je resna investicija.
Foto: Voranc Vogel
Naključje je hotelo, ampak res naključje, da sva pogovor s pesnico Anjo Golob načrtovali ravno v okolici dneva, ko kultura bogato rodi. Tedaj jo tudi radi žanjemo, ob njenih sadovih pa uživamo. Kaj pa, ko se nam rahlo umakne z našega obzorja? Jo še iščemo, še po njej hlastamo?
Odgovor bi moral biti znan, ni pa samoumeven. Tudi, kar zadeva poezijo, ne. Anja meni, da bi ji lahko naklonili vsaj deset minut vsak dan. Zveni kot napotek za zdravo življenje, kar ni, je pa resna investicija, za katero se vsak odloči sam. Če se odločiš, lahko začneš tudi z Mehurčki. »Saj so nekaj pošastno lepega.« A potem se je sčasoma dobro premakniti tudi v kaj bolj zahtevnega.
Izgovor, da je poezija zahtevna, ne šteje. Ne nazadnje »poezija ni nekaj, kar bi moral človek ne razumeti, da bi bilo več vredno. To ji ne daje višje vrednosti. Da jo malo ljudi razume, ni najbolj res. Koliko so se pa zares potrudili?« se sprašuje Anja, pesnica, kritičarka, dramaturginja, prevajalka, (so)ustanoviteljica založbe VigeVageknjige, avtorica več pesniških zbirk in dvakratna prejemnica Jenkove nagrade.Čas, v katerim neznansko radi merimo hitrosti, v sporočilih pa stavimo na kratkost, v tem smislu poeziji ali umetnosti ni naklonjen. Še posebej, če se moraš potruditi. In zato Anja vztraja, da je »potrebna disciplina, da kaj dobiš od sveta, ne samo tisto, kar je najbolj na površini, kar ti vsilijo.«
Kar velja za bralca, ni nič manj pomembno za avtorja. Poezija je delo, brez trohice dvoma trdi Anja. Poezija ni sedenje na kavču v »srečni« halji in čakanje na navdih. Ta morda nikdar ne potrka na vrata. List papirja ostane prazen. Ko govori v delu, ima zato v mislih kultiviranje postopkov, kakor to počnejo tisti ljudje, ki predano opravljajo katero koli delo. V mislih ima tudi izkušnje in mojstrenje.
»Z ekološkega vidika je pisanje potraten posel. Veliko papirja znosim v modri kontejner za papir.« Simbolično ali konkretno odmetavnje odvečnega gradiva je po njenem ključno. Sito, skozi katerega tečejo besede in se sestavljajo v pesem, mora namreč biti tanko. »Bolj strog kritik si do sebe, bolje je zate. V samoti sobe, ko si sam s seboj na ti, je fajn biti gol in bos, čim bolj odkrit,« razmišlja Anja. Odkritost oziroma avtorjevo iskrenost bralec hitro opazi, in če obstaja, je to nagrada, ki se ne meri v denarju.
Če ste Mehurčke že osvojili, poskusite recimo z Didaskalijami k dihanju. So razprodane, so pa tudi v knjižnicah - v oddelku za poezijo, pod črko G.
Vsebina je nastala na Delu.