Boštjan Napotnik
#021
Cankar in vampi imajo isto težavo: otroci se prezgodaj spoznajo z njimi.
Foto: Voranc Vogel
Skušnjave so bile večje od spomina na praznične pregrehe. A tokrat je bilo drugače, saj je kuhal strašno hudi Boštjan Napotnik, po domače Napo. No, žal ni dobesedno kuhal, smo pa skupaj pripravili zanimiv pogovor, v katerem so same dobre sestavine.
V novo epizodo podkasta Strašno hudi smo tako skupaj zgnetli Napove načrte in reči, ki jih rad počne resno in za zabavo, praviloma pa kar oboje hkrati. Trenutno premišljuje o tem, kako bi − po Kuhinji za prave moške in Orodjarni − napisal novo knjigo. Ta menda ne bo samo knjiga receptov, temveč priročnik, kako si pripraviti službeno malico, ne da bi pri tem časovno bankrotiral. Boštjan je tudi že zunaj družinskega kroga znan po tem, da ima organizacijo v malem prstu. »Rad kuham. Dobro se počutim v celotnem procesu: ne samo v pripravi in jedenju, temveč tudi v načrtovanju, kje bom kaj kupil in kako bom ostanke porabil. Razumem pa, da ne dogaja to vsem tako kot meni.«
Pri Napotnikovih imajo posebno tabelo, v kateri so za vsak dan vpisane malica in večerja ter obveznosti vseh družinskih članov. »Tako vem, če pridem kasneje iz službe, je treba pripraviti nekaj, kar se samo pogreje oziroma zelo hitro skuha. Plansko gospodarstvo v resnici ni bila slaba ideja,« v šali pripomni Boštjan.
Hranoljubiteljstvo in stvariteljstvo se je začelo že dolgo tega − ko si je Napo oprtal culo in šel med študente, kjer je v zameno za bon dobil obrok hrane. Ker nadzor ni bil zelo temeljit, se je za bon dalo dobiti tudi pivo, pa jih tudi pet hkrati porabiti. »Tako smo bili 6. v mesecu že brez in se je bilo treba znajti in kaj skuhati. In se je začelo razvijati ...«
Izkušenj se je nabralo že za marsikatero ugotovitev, denimo to, kaj druži Ivana Cankarja in vampe. »Mislim, da se ju otrokom prezgodaj predstavi. Da vampe poješ, moraš biti izkušen jedec, ker so specifični tako po videzu kot tudi po teksturi in okusu. In za Cankarja velja podobno: je zelo specifičen po travmah in obloženem jeziku. Zdi se mi, da moraš biti vsaj malo starejši in vsaj nekaj zadev že poznati, da lahko ceniš, kaj je dobrega pri obeh.«
Pisec Mladininega Konzuma, avtor bloga Kruh & vino, legendarni špiker Radia Študent(še vedno na programu enkrat na mesec), kreativni direktor v oglaševalski agenciji Futura, mojster improvizacije in pripovedovanja zgodb ter še veliko več.
Vsebina je nastala na Delu.