Luka Snoj
#032
Jedrski fizik, ki spoštuje moč jedrske energije, a se zaveda njene destruktivnosti, ko je lojalnost sistemu pomembnejša od skrbi za varnost.
Luka Snoj. Foto: Matej Povše
»Jedrska energija ni prijazen medvedek, ki bi ga lahko le malo pocrkljal.« Tako nama je ob obisku slovenskega raziskovalnega reaktorja Triga Mark II. v Podgorici dal dokaj hitro vedeti njegov vodja, strašno hudi doktor znanosti Luka Snoj.
Vajeti centra, ki deluje pod dežnikom Instituta Jožef Stefan, je prevzel pred desetimi leti, ko je bil, če pravilno seštevava in odštevava, star manj kot 30.
Približno četrtino leta je odsoten, ker je službeno v tujini, ko pa je v Sloveniji, prostore reaktorja odpira tudi tujim mednarodnim znanstvenim delegacijam. Quid pro quo. Medtem pa se tam vse leto izobražujejo nove generacije jedrskih fizikov, opravljajo pa tudi številne znanstvene eksperimente.
Drži, jedrska energija še zdaleč ni medvedek, a obenem ni povsem neukrotljiva, še posebej, kot pravi Snoj, če se zavedaš njenega potenciala in do nje čutiš spoštovanje.
Njena moč je izjemna, če pomislite, da lahko 10 kubičnih metrov velika jedrska sredica v krški elektrarni proizvede 40 odstotkov vse elektrike v državi, gorivo za njeno obratovanje pa pripeljejo le vsakih 18 mesecev.
Po drugi stran pa je razvidno, kako uničevalna je lahko njena moč. Ameriški fizik in matematik Richard Feynman je o moči znanosti razmišljal nekako takole: Znanje je ključ, s katerim lahko odpiramo vrata do nebes ali do pekla. Znanstveno odkritje lahko družbi povzroči gorje, lahko pa tudi dobro. Kaj bo povzročilo, pa je odvisno od človeka.
Vsebina je nastala v okviru projekta, ki ga vodi Oštro in podpira Ministrstvo za kulturo.