Robert Pešut – Magnifico
#042
Glasbenik, ki bi prav lahko postal ekonomist, a je ugotovil, da bi s tem sebi in drugim naredil več škode kot koristi.
Magnifico. Foto: Matej Povše
»Sine, ti bi vedno rad šel po liniji najmanjšega odpora,« je Magnificu, takrat, ko je bil še Robert, govorila mati. Lahko bi sicer zamahnil z roko, ampak je imel vsakič še kar slabo vest, vsaj dokler ni nekoč ujel reka nekega kitajskega misleca, da je takšna neobremenjena hoja pravzaprav nujna.
Ko naleti na oviro, ki se ji ne more izogniti, je zato ne napade hlastno. Zakaj bi se z njo spopadel ali jo preskakoval, če se le da »poiščem manjša vratca, čez katera se splazim, ali pa stopim korak nazaj in poiščem drugo pot«.
Tako je lahko v življenju ali pa ob ustvarjanju glasbe, čeprav se tistemu, ki jo posluša, zdi, da jo ustvarja brez napora. Da takšen vtis ustvariš, pa si ne moreš pomagati samo s tem, da imaš na sploh kul odnos do sveta, je že treba resno ugrizniti vanjo in zavihati rokave. Pa se potem pomikati iz dneva v dan, od besede do vejice in pike. Spotoma pa upaš, da boš prepoznal, kdaj se v kakšnem okruščku skriva tisto, iz česar nastanejo dobre pesmi, ob katerih tebi zaigra srce, poslušalce pa zasrbi v petah.
S strašno hudim Magnificom, ki nas v ples poganja že 26 let, smo se v počasnem ritmu premikali od Bele krajine do studia v Tivoliju, od prve kitare, ki jo je dobil namesto čevljev, da čarovnije, ki se zgodi, ko se ritem, melodija in harmonija zlijejo v fin komad, pa od Beatlov do Franceta Prešerna.
Skupaj mu na tej poti družbo dela tudi Markom Miladinovič, ki je povedal, kako z Magnificom rada ugrizneta v stereotipne predstave, ali pa, kako dobro se je prijateljsko zbadati.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu.
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.
P. S.: Pogovor z Markom Miladinovičem sva posneli v Šugmanovem salonu SNG Drama.