Veronika Fikfak
#072
Pravnica, ki je želela postati novinarka, zdaj pa raziskuje in svetuje, kako učinkoviteje prepričati države k spoštovanju sodb in plačilu odškodnin.
Veronika Fikfak. Foto: Matej Povše
Veronika Fikfak je mednarodna pravnica in raziskovalka, ki se že vrsto let posveča zagotavljanju in krepitvi človekovih pravic.
Pravi, da so trenutno za mednarodne pravnike super časi, obenem pa grozni. “Grozni so zaradi tega, ker se dogaja, super pa zato, ker imaš lahko vpliv, oblikuješ potek dogajanja in ima tvoje delo pomen. Pravniki zdaj ne pišemo samo besed na papir, ampak v bistvu lahko poskušamo prepričati države, da nehajo kršiti pravice.”
Recimo Rusijo. Veronika se ukvarja s tem, kako prepričati Rusijo, potem ko je odšla iz Sveta Evrope, da plača odškodnine, ki znašajo tudi po 400, 500 milijonov evrov.
In tudi Izrael. “Imamo pravico do hrane, do vode. To so stvari, ki jih morajo države zagotoviti. Seveda je vprašanje vedno, v kakšni meri, ampak minimum mora biti zagotovljen. To so stvari, s katerimi se zdaj ukvarjamo, se pravi, kako človeku, ki nima moči, to dati, in kako države prepričati, da je določene pravice treba zagotoviti,” je Veronika povedala v podkastu, kjer razkriva ostale pereče probleme neenakega dostopa do pravice do sodnega varstva, vlogo čustev v mednarodnih odnosih in izzive, s katerimi se soočajo sodobne družbe v boju za pravičnost.
Iz njenega pripovedovanja veje strast do dela in predanost iskanju rešitev. Kljub težkim izzivom, s katerimi se sooča, ostaja optimistična in poudarja pomen vztrajnosti in aktivnega delovanja v prizadevanju za boljši svet.
Veronika Fikfak sicer deluje kot profesorica mednarodnega prava in človekovih pravic na Univerzitetnem kolidžu London in v Centru odličnosti iCourts na Univerzi v Københavnu. Delala je na mednarodnem sodišču v Haagu, na pravni komisiji Anglije in Walesa v Londonu, na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, pa tudi pri UNESCO v Parizu.
Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Gleider Hernandez, predsednik evropske zveze za mednarodno pravo in profesor mednarodnega prava v Belgiji ter Veronikin dobri prijatelj.
Z njim smo se pogovarjali v angleškem jeziku, izseke iz pogovora pa objavljamo tukaj v slovenskem jeziku.
“Privilegij je poznati Veroniko že 20 let. Skupaj sva bila vpisana na doktorski študij v Angliji, oba sva bila sočasno na Oxfordu. Pozneje sva se spet srečala – najprej kot praktikanta na mednarodnem sodišču v Haagu, nato znova v akademskem svetu v Angliji. Seveda sva postala prijatelja. Razumljivo je, da se vmes zgodi življenje, zato se nisva videvala tako pogosto. Vendar, kot velja za dobra prijateljstva, vedno najdeva izgovor, da se srečava. Čudovito je zdaj, ko sva že odrasla, delati skupaj (v Evropski zvezi za mednarodno pravo, op. a). Sva prijatelja, a si strastno deliva tudi intelektualne vizije. Po teh desetletjih je prijetno delati z nekom, ki mu zaupaš, s katerim si odraščal ter se spoprijateljil.”
Ko tako s prijateljem poglobljaš odnos, dobiš dober vpogled v številne njegove odlike.
“Osredotočil bi se na dvoje, kar posebej cenim pri Veroniki: njen intelekt in socialne veščine. Ko zavzame stališče, ki je težko, ni nujno univerzalno in zahteva prepričevanje, je razvidna njena sposobnost razumevanja. Ima dober občutek za to, kdaj se boriti za pomembne stvari in kdaj je mogoče skleniti kompromise. Je izjemno načelna, pri tem pa ne kompromitira svojih moralnih in etičnih standardov. Argumentira svoje stališče in se zanj postavi. Ve, kako doseči cilj in kako opraviti delo. Torej, ko zavzame stališče, ki je lahko pravilno, vendar nepriljubljeno, ali ko poskuša ljudi prepričati v občutljivih zadevah, je razviden njen pretanjen občutek za diplomatsko reševanje. Ne želi le zadovoljiti vseh, predvsem pa ve, kaj želi doseči in kaj je treba za to storiti. Ne pusti, da bi jo odrinili ali prepričali, da se ne splača boriti. To njeno lastnost izjemno občudujem.”
Ko Veroniko spremlja kot profesorico, pa ne more spregledati še nečesa:
“Njena kariera se vzpenja v stratosfero, vendar se še vedno posveča mentorstvu in si vzame čas za razvoj svoje ekipe ter posvetu z vsakim svojim doktorskim študentom. Imel sem jih privilegij spoznati na delavnici. Njihovo navdušenje nad njenim pristopom je bilo očitno: vzame si čas zanje in jim kaže, kako naj se učijo samostojno. Pri vodenju dosega pravo ravnotežje – sledenje njenemu zgledu omogoča razvoj lastnih sposobnosti in učenje samostojnega dela. To je delikatno ravnotežje.”
Videti je, kot da Veronika deluje na neverjetnostni pogon. Kaj pa, ko se pojavijo ovire? Kako se jim po njegovem postavi po robu?
“Pravna stroka in mednarodna pravna scena sta lahko precej konkurenčni. Vsi si prizadevajo za iste cilje. Ljudje skušajo pridobiti pozornost vlad, prav tako pa si prizadevajo, da bi pritegnili strokovnjake. Veroniko poznam že dolgo. Včasih se pogovarjava o tem. Ko jo opazujem pri delu, vidim, da obvlada marsikaj. Med drugim ve, kdaj reči ne, kdaj si ne bo k čemu prizadevala zgolj zato, ker to počnejo drugi. O svojih odločitvah dobro premisli. Če je stoodstotno prepričana, bo zavihala rokave, sicer pa bo samozavestno rekla: »Vi se borite za to, meni pa ni zanimivo. Jaz se za to ne bom potegovala.”
In dodaja:
“Na pravi način izraža svojo samozavest. Ta samozavest izvira iz poznavanja same sebe, iz tega, da ve, kaj je dobro zanjo in kaj ne ter kdaj reči ne. Po mojem mnenju ji to pomaga pri sprejemanju odločitev. Prav tako ji pomaga pri učenju. Veronika ohranja tudi odlično ravnotežje med delom in zasebnim življenjem, kjer se posveča svoji družini. Lahko pa vam zagotovim, da je obenem še čudovita gostiteljica. Zna si vzeti čas za šport in za uživanje v hobijih. Ko mi pripoveduje o svojem življenju v Londonu, njena izkušnja vedno zveni veliko bolj zanimiva od moje lastne. Veronika si vzame čas za kulturo in prijateljstva. Je velikodušna oseba, in če ne izgubiš svoje človečnosti, menim, da lahko tako kot ona najdeš pravi odnos do dela, kar ji pomaga premagovati ovire.”
Te ovire pa so lahko povsem vsakadanje. Njega bi morda iztirile, Veronike pač ne.
“Spomnim se večera, ko sem povabil družbo k sebi domov na večerjo, a sem jo zažgal. Bil sem ves iz sebe, Veronika pa je že držala telefon v rokah. Deset minut pozneje je prispela kitajska hrana. Ona rešuje probleme. Ne dopusti, da bi jo iztirili. Mislim, da se dobro pozna, in včasih ji povem, da bi bil rad tako miren kot ona.
Čutim močno naklonjenost, tako zasebno kot profesionalno. Je izjemna oseba. Daleč bo še prišla, in morda bo predstavljala vašo državo, še preden se boste dobro obrnili. Je ena tistih dobrih ljudi v našem poklicu, ki vse počnejo prav, iz pravih razlogov, obenem pa je tudi duhovita.”
Podkasti nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.