Anja Ilenič: Nevidni delci, veliki problemi: grožnja onesnaženega zraka

 

Anja Ilenič. Foto: Matej Povše

 
 

Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

 

Tisti hladni jutranji trenutki, ko se zdi, da svet obstane v tančici sivine, in v katere se vse pogosteje zbujamo, niso zgolj posledica nizkih temperatur – so posledica načina, kako obvladujemo in oblikujemo prostor okoli sebe. Po nekaterih podatkih kar 99 odstotkov prebivalstva živi v okolju, ki je vsaj deloma izpostavljeno višjim koncentracijam trdnih delcev oziroma drugih atmosferskih onesnažil, kot jih priporoča Svetovna zdravstvena organizacija.

Anja Ilenič tega skoraj nevidnega zoprneža pozna do obisti. Je doktorska raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG), kjer raziskuje prisotnost organskih in anorganskih onesnažil v trdnih delcih in identificira njihov izvor oziroma, če povemo nekoliko bolj enostavno, kaj je tisto, zaradi česar je naš zrak onesnažen. Sodeluje tudi v mnogih evropskih in nacionalnih projektih na področju krožnega gradbeništva in grajenega okolja; ukvarja pa se tudi s tem, kako občane, se pravi nas, vključiti v analize onesnaženosti zraka. Kot se je pokazalo v njenem raziskovalnem projektu, lahko vsi vsaj za kratek čas postanemo desna roka znanstvenikov.

Ker ste dodobra oboroženi z informacijami o onesnažilih, ali imate kakšne posebne metode izogibanja onesnaženemu zraku?

"Živim v Ljubljani, kjer se po mestu premikam tako, da kolesarim. V zadnjem času, ko so temperaturni obrati pogostejši, sem začela nositi masko. Zjutraj, ko grem v službo in če je megleno ter ne vidim neba, si jo nadenem, medtem ko popoldne ali ob jutrih, ko je nebo jasno, si je ne."

Eno od tistih, ki jih imamo gotovo vsi še v katerem od domačih predalov?

"Maske FFP 2 ali FFP 3 naj bi zadrževale 97 odstotkov trdnih delcev. Seveda niso popolne, vendar nekaj zaščite zagotavljajo. Priporočila bi jih vsakomur, predvsem če greste na kolo ali se gibate v okolju, kjer je kakovost zraka slaba. Obstajajo namreč številne epidemiološke študije, ki dokazujejo velike vplive onesnaženega zraka na zdravje. Vdihavanje delcev lahko vodi do kroničnih bolezni, kot sta na primer alzheimerjeva bolezen ali pljučni rak. In ko zaradi pekočine v grlu ali čudnega vonja čez čas zaznamo, da je zrak onesnažen, je pravzaprav že prepozno. Onesnažen zrak smo takrat že vdihnili. Zaščita je torej pomembna tudi takrat, ko mislimo, da je vse v redu, saj morda le ni."

Če se v takšnih okoliščinah gibljemo na prostem, je bolje hitreje kolesariti in hlastati za zrakom ali počasi in previdno pešačiti?

"V okviru študije, ki smo jo izvedli v letu 2022, smo delali preračune o tem, ali so kolesarji ali pešci bolj ogroženi glede na njihov čas izpostavljenosti. Pokazalo se je, da ima prav čas izpostavljenosti največjo vlogo pri tveganju za zdravje. Če vzamemo konstantno razdaljo, na primer tisoč metrov, in na njej primerjamo kolesarja in pešca, pri čemer upoštevamo, da je kolesar tudi do trikrat hitrejši od pešca, se pokaže, da je pešec zaradi nižje hitrosti gibanja in torej daljše izpostavljenosti onesnaženemu zraku za približno 14-krat bolj ogrožen kot kolesar. Iz tega se da potegniti sklep, da je kolesarjenje v tem primeru ugodnejša izbira za zmanjšanje tveganja. Poleg tega so moški bolj ogroženi, ker vdihnejo več zraka – glede na študije naj bi to bilo približno 17 odstotkov več kot ženske, zaradi česar je tveganje za njihovo zdravje večje.

Velja še dodati, da so koncentracije finih trdnih delcev, torej tistih, ki so manjši od 2,5 mikrometra, višje v času popoldanske prometne konice kot v času jutranje."

“V Sloveniji so trdni delci v največji meri – v kar 75 odstotkih, posledica kurjenja v domačih kuriščih, kar pomeni, da način, kako in kaj kurimo, močno vpliva na kakovost zraka.”
— Anja Ilenič

Ker se ti delci čez dan kopičijo in kopičijo?

"Ne, na količino delcev in koncentracije onesnažil lahko zelo vpliva planetarni mejni sloj, najnižji del atmosfere. Ponoči, ko se površje ohlaja, se ta plast zgosti in zadrži delce blizu površja, zaradi česar so koncentracije onesnažil ponoči najvišje. Čez dan, ko se ozračje segreva, se ta plast dviguje, kar omogoči, da imajo onesnažila več prostora za razpršitev, zato so koncentracije čez dan nižje. Če pogledamo časovno porazdelitev, ugotovimo, da so najnižje koncentracije med 12. in 15. uro, ker je v tem času ozračje najbolj segreto in planetarna mejna plast najvišje, kar omogoči boljšo razprševanje onesnažil.

Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) redno objavlja urne, dnevne in mesečne parametre za šest atmosferskih onesnažil, in sicer žveplov dioksid, ogljikov monoksid, ozon, dušikov dioksid, benzen in delce PM10 ter PM2,5. Preveriti zjutraj, ali so povprečne urne ravni delcev presegle mejne vrednosti, je lahko prvi korak k zaščiti zdravja."

Ob kateri številki pa se nam mora prižgati rdeča lučka?

"Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije je letna mejna vrednost za fine trdne delce 5 µg/m3, kar je precej stroga meja. Če pa upoštevamo Evropsko direktivo, je letna mejna vrednost 25 µg/m3. Vendar pa vedno velja, da je bolje biti na varni strani, zato so koncentracije PM2,5 nad mejo 5 µg/m3 že lahko problematične."

Ko že identificiramo delce - ali nam lahko natančneje predstavite policiklične aromatske ogljikovodike (PAO), ki jih raziskovalno identificirate?

"To so kemijske spojine, ki imajo v svoji strukturi vsaj dva benzenova obroča in nastajajo pri nepopolnem zgorevanju biomase ali fosilnih goriv. Problematični so, ker so zelo rakotvorni. Redno spremljamo koncentracije 16 prednostnih PAO, ki jih je opredelila Ameriška agencija za varstvo okolja (US EPA), med katerimi benzo(a)piren, velja za najbolj problematičnega. Poleg PAO pa v atmosferskih trdnih delcih spremljamo tudi prisotnost težkih kovin, kot so na primer arzen, kadmij, svinec in krom. Ta onesnažila so prisotna v različnih velikostnih frakcijah, torej v večjih delcih – PM10, ki so večji od 10 mikrometrov, kot tudi v manjših delcih – PM2,5, ki so manjši od 2,5 mikrometra, in lahko prodrejo globlje v pljučnem sistemu."

Foto: Matej Povše

Če smo že pri trdnih delcih, pojasnimo še njih.

"Trdni delci so heterogena mešanica, sestavljena tako iz kapljičnih kot trdnih snovi, in lahko v okolje ter atmosfero pridejo iz različnih naravnih virov, kot so vulkanski izbruhi, erozija tal ali gozdni požari. Poleg tega lahko delci v okolje prehajajo tudi kot posledica človekovega delovanja, na primer iz emisij iz avtomobilov ali individualnih kurišč. V Sloveniji so trdni delci v največji meri – v kar 75 odstotkih, posledica kurjenja v domačih kuriščih, kar pomeni, da način, kako in kaj kurimo, močno vpliva na kakovost zraka.

Največji problem so delci, ki so najmanjši, torej nanodelci. Ti lahko prečkajo pljučno krvno zračno pregrado in tako poškodujejo živčni sistem. Poleg velikosti pa je pomembna tudi kemijska sestava delcev, saj so našemu zdravju bolj nevarni tisti, ki vsebujejo višje koncentracije potencialno strupenih elementov (na primer krom, arzen)."

Ta podatek je presenetljiv, namreč, da je delež onesnaženosti zaradi naših peči tako velik.

"Tudi mene je presenetilo, da ljudje tega večinoma ne vedo. V okviru študije občanske znanosti, ki smo jo na ZAG izvedli v letu 2022, sem pripravila vprašalnik za prostovoljce, ki so kolesarili po Ljubljani, da bi preučila njihove vedenjske vzorce in razumevanje problematike onesnaženosti zraka. Večina odgovorov je bila presenetljiva – mnogi so menili, da je največji problem promet, čeprav promet prispeva zgolj okoli pet odstotkov h koncentracijam trdnih delcev. Nekateri (devet odstotkov) so odgovorili celo, da je po njihovem mnenju glavni vzrok za onesnaženje zraka cigaretni dim. To jasno kaže, da ljudje v resnici ne vedo, kaj vse vpliva na onesnaženost zraka, in da sta opolnomočenje in izobraževanje prebivalcev ključna za izboljšanje kakovosti zraka v urbanih okoljih."

Črni raček našega onesnaženega zraka so torej kurišča.

"V Sloveniji je problem, ker večina mest leži v kotlini, kamor se zrak nekako zagozdi, kar pomeni, da imamo pogosto težave zaradi onesnaženja zraka. Obenem predvsem na podeželju ogrevanje ni ustrezno regulirano – kako in s čim lahko kurimo –, kar še dodatno poslabša situacijo. Centralizacija ogrevanja in prehod na daljinsko ogrevanje sta v Ljubljani na primer občutno pripomogla k znižanju koncentracij trdnih delcev v atmosferi. Po drugi strani na podeželju ljudje pogosto kurijo drva, saj je to še vedno najcenejši in najbolj dostopen vir ogrevanja, ki pa na žalost v ozračje izpusti ogromno onesnažil, tudi potencialno kancerogenih. Posebno problematično je, če ljudje v kurilne naprave nalagajo tudi druge snovi poleg lesa ali če je ta les kurjen na neprimeren način ali premalo posušen, kar še dodatno poslabša kakovost zraka. Pogosto se niti ne zavedamo, da ima vsako naše dejanje nek vpliv na okolje, morda ne neposredno na nas, ampak gotovo na naše sosede, prijatelje, znance. Vse, kar počnemo, lahko vpliva na to, kako čist zrak dihamo. Če ne bomo začeli spreminjati naših navad, bomo žal vsako leto v slabši situaciji."

In koliko lahko k temu pripomoremo sami? Kot državljani in tudi kot aktivni državljani.

"Meni se zdi občanska znanost zelo zanimiva in uporabna, ker lahko ljudje neposredno vidijo svoj doprinos, kar jim omogoča boljše razumevanje tega, kar se dogaja okoli njih. Občanska znanost je torej način znanstvenega raziskovanja, ki v proces zbiranja in interpretacije podatkov vključuje tudi širšo javnost. Participativni pristopi raziskovanja lahko omogočijo pridobivanje večjega števila podatkov, ki lahko pripomorejo k izboljšanju obstoječih politik in ustvarjanju bolj kakovostnih in trajnostnih življenjskih razmer. Vrednost takšnega načina raziskovanja prepoznava tudi Evropska komisija in temu namenja številna evropska sredstva.

V Sloveniji je aktivnih več projektov s področja varstva okolja, konzervatorstva, biologije in biodiverzitete. Projekti na primer obravnavajo pomembnost in identifikacijo podzemnih organizmov, blaženje negativnih učinkov invazivnih tujerodnih vrst na biotsko raznovrstnost, spremljanje prisotnosti cianobakterij v vodnih ekosistemih ... Enega izmed tovrstnih projektov smo izvedli tudi na ZAG. Vanj smo aktivno vključili 20 prostovoljcev kolesarjev, ki so z mobilnim senzorjem, pritrjenim na krmilo kolesa, spremljali svojo izpostavljenost koncentracijam PM2,5 v Ljubljani."

Kaj vas je privedlo do področja, s katerim se ukvarjate tri leta? Kot otrok verjetno niste sanjali o tem, da boste "tipali meglo"?

"Moja pot je splet naključnih dogodkov. Nikoli nisem načrtovala, da bom raziskovalka, še manj, da bom doktorska študentka. Kar nekako sem se znašla v tem. A ko se oziram nazaj, nad tem vendarle nisem zelo presenečena. V srednji šoli, na Gimnaziji Bežigrad, sem si namreč želela študirati geografijo, predvsem zaradi izjemno karizmatične in strokovne profesorice Veronike Lazarini Filo, a sem kmalu ugotovila, da bi bila s tem moja karierna pot najverjetneje bolj osredotočena v pedagoški poklic, kar mi takrat ni povsem ustrezalo. Čeprav me izobraževanje in širjenje znanja zelo navdihujeta, sem čutila, da to ni moje primarno poslanstvo.

Odločila sem se za študij geologije, predvsem zato, da bi postala vulkanologinja, med študijem pa sem ugotovila, da je to področje geologije preveč povezano s fiziko, ki pa je nisem ravno marala. Tako sem se že takrat zelo osredotočila na okolje, zato sta bili moja diplomska in magistrska naloga neposredno povezani z antropogenim onesnaženjem okolja. Kasneje sem se zaposlila na ZAG, kjer so mi tudi ponudili možnost opravljanja doktorata, in tako sem danes tukaj. Prav tako ni bilo nekega velikega premisleka zakaj zrak – preprosto se je ponudila priložnost raziskovanja te tematike, in menim, da če si dovolj vedoželjen in se neki temi dovolj posvetiš, te ta vedno bolj pritegne."

Kot doktorsko študentko na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in raziskovalko na ZAG vas vulkani verjetno še zanimajo, saj so njihovi izbruhi poleg saharskega peska eden največjih naravnih krivcev za presežene količine trdnih delcev v našem ozračju. A verjetno se večina vašega dela žal ne odvija v njihovi bližini, temveč za računalnikom, ko analizirate podatke in jih vizualizirate.

"Osebno me najbolj veseli delo v laboratoriju, ker tam ni zunanjih stresorjev in se lahko popolnoma osredotočiš na zadano nalogo, torej na analizo oziroma postopek, ki ga izvajaš. Žal pa delo za računalnikom zajema največji del mojega dela. Čeprav mi je morda manj všeč, pa to delo raziskavam daje smisel. Ne da bi prikazali in razvozlali, kaj določen podatek pomeni, ga vizualno prikazali in primerjali z drugimi podatki in mejnimi vrednostmi, ostane le številka, ki jo dobiš v laboratoriju. Šele z dodatno računalniško obdelavo podatkov dobijo naše številke pravi pomen in s tem dobimo vpogled v problem ali pa odgovor na zastavljeno vprašanje."

“Preveriti zjutraj, ali so povprečne urne ravni delcev presegle mejne vrednosti, je lahko prvi korak k zaščiti zdravja.”
— Anja Ilenič

Očitno na svoje področje ne gledate le skozi številke, temveč vam je primarno, kako bi številčni podatki, ko jih analizirate, lahko pomagali nam in nam ne nazadnje lajšali življenje.

"Mislim, da to, s čimer se ukvarjam, res prispeva k javnemu dobremu. Seveda nima neposredne komercialne vrednosti, saj se moje raziskave osredotočajo predvsem na analize in spremljanje kakovosti zraka in posledične negativne učinke izpostavljenosti. Podatki in ugotovitve so prednostno namenjeni temu, da bi občani bolje razumeli pomen in problematiko onesnaženosti zraka, hkrati pa so ti podatki uporabni tudi za odločevalce, saj jim omogočajo dostop do dodatnih informacij o kakovosti zraka.

Recimo, v okviru svojega doktorata sem se neposredno povezala z Mestno občino Murska Sobota, Mariborom, Dobrovo in še nekaj drugimi občinami, v katerih smo z inovativno razvitim sistemom vzorčenja eno leto spremljali spreminjanje koncentracij atmosferskih trdnih delcev. Pričakovano so bile njihove koncentracije višje v bolj gosto poseljenih urbanih okoljih (Maribor, Ljubljana) v primerjavi z manjšimi občinami. Glede na podatke ARSO je bilo največ preseganj dnevnih mejnih vrednosti za delce PM10 (50 µg/m3) v letu 2023 zabeleženo v Murski Soboti, najvišja povprečna letna vrednost PM10 v Ljubljani, najvišja povprečna letna vrednost PM2,5 pa v Murski Soboti.

Z večjim številom informacij o kakovosti zraka v urbanih okoljih lahko namreč bolje identificiramo tveganja v okolju, prepoznamo in zaščitimo najbolj ranljive skupine ljudi in oblikujemo bolj primerne prostorske načrte in smernice za razvoj, recimo kolesarskih poti ali peš con. Pomembno je, da se posamezniki več odločamo za hojo, kolesarjenje in uporabo javnega prevoza, predvsem na krajše razdalje, saj ima vožnja z avtomobilom na tako kratki poti zelo velik negativen vpliv na okolje."

Biti informiran o pravih podatkih in ne staviti le na pogled skozi svoje oči je pomembno za sprejemanje odločitev, ki vplivajo na vso družbo. Kaj vse ste ugotovili ob meritvah?

"Rezultati študije občanske znanosti, ki smo jo opravili v Ljubljani med septembrom in decembrom 2022, so pokazali, da so koncentracije finih trdnih delcev najvišje v hladnejših mesecih, kar je logično. Ugotovili smo, da so bile koncentracije najvišje ponoči, najnižje pa okoli 12. ure. Prostorska analiza zbranih podatkov je pokazala več točk obremenitev, predvsem povezanih z območji z gostejšim prometom, v bližini obvoznice, avtobusne in železniške postaje ter gradbišč. Izračun tveganja za zdravje je pokazal, da so še posebno ogroženi otroci, predvsem ponoči. Številne študije so tudi pokazale, da so kolesarji in pešci lahko tudi do štirikrat bolj ogroženi kot uporabniki avtomobilov in avtobusov."

Lahko sklepamo, da bomo morali storiti še precej korakov, preden se bomo svoje odgovornosti bolj oklenili?

"Mislim, da Slovenci nismo toliko aktivni in proaktivni, kot bi si morda želeli biti. Če pogledamo na primer Nizozemsko ali pa severnoevropske države, kot sta Finska in Danska, je tam uporaba javnega prometa in aktivne mobilnosti veliko bolj široko razširjena med prebivalci. Pomembno je, da slovensko kolektivno zavest, ki jo imamo, ko pomagamo drug drugemu po naravnih katastrofah ali pa v okviru dobrodelnih akcij, preslikamo tudi na področje ohranjanja kvalitetnega življenjskega okolja. Pomembno je, da raziskovalci ljudi ozaveščamo o naših ugotovitvah ter da se drug od drugega učimo bolj trajnostnih vedenjskih vzorcev in na ta način skupno ustvarjamo bolj zavestno in povezano družbo, kjer bo vsakdo razumel, da je njegov pozitiven okoljski vpliv lahko koristen ne samo zanj ali zanjo, ampak tudi za njegove ali njene bližnje."

Včasih kar poenostavimo razlage, si jih izmislimo, celo namerno sejemo dvome. Dezinformacij, ponesreči ali nalašč izrečenih napačnih trditev pa se kljub poskusu zajezitve ne da povsem ustaviti. In ko govorimo o onesnaženem zraku, napačnih navedb ne zmanjka. Takšna je denimo trditev, da bomo z električnimi avtomobili povsem odpravili onesnažen zrak in da nam zato ni treba skrbeti.

"Če primerjamo električne avtomobile z dizelskimi ali bencinskimi, se na prvi pogled res zdijo boljši. Vendar, če pogledamo širši kontekst, moramo upoštevati tudi, kako ti nastanejo in kaj jih sestavlja. Za proizvodnjo enega električnega avtomobila je treba pridobiti velike količine primarnih surovin, ki se uporabljajo za izdelavo ključnih sestavnih delov, kot so baterija, motor in električne komponente. Ti deli so sestavljeni iz elementov, ki sodijo med tako imenovane kritične surovine, kot so na primer litij, paladij, platina, kobalt in nikelj. Litij, ki je ključen za izdelavo baterij, je eden izmed najbolj kritičnih elementov, saj za proizvodnjo baterije za en električni avtomobil potrebujemo okoli deset kilogramov litija, kar zahteva predelavo med petsto in tisoč kilogrami rude.

Ključno je, da čim pogosteje izbiramo okolju prijazne načine prevoza, kot so naše noge, kolo ali javni transport. 'Prevoz', ki nam ga omogoča telo, je najbolj zdrav in hkrati najmanj onesnaževalen način transporta."

Kaj pa menite o predstavi, da je zrak onesnažen samo v velikih industrijskih mestih.

"Če izhajam iz pridobljenih podatkov v Ljubljani, to zagotovo ne bo držalo. Ne nazadnje Ljubljane ne moremo uvrstiti med velika industrijska mesta. Po onesnaženosti zraka se uvršča na 310. mesto od 372 evropskih mest, kar pomeni, da je pri repu lestvice glede kakovosti zraka. Vendar to ni nujno povezano z industrijskimi obrati, kot bi morda pričakovali. Kot sem že omenila, so v Sloveniji večji problem predvsem individualna kurišča, ne industrija. Tudi globalno je kombinacija emisij iz prometa in kurišč največji vir atmosferskih onesnažil.

Pred kratkim sem slišala zelo zanimivo misel, in sicer, da je onesnažen zrak bolj problematičen kot onesnažena voda. Zakaj? Ker se pri vodi še vedno lahko odločimo, ali jo bomo pili ali ne, medtem ko pri zraku te odločitve nimamo – preprosto ga moramo dihati, ne glede na to, kako onesnažen je."

 
 
 
 
 
 
Klara Škrinjarpodkasti, podcast, Strašno hudi, Anja Ilenič, onesnaženost zraka