Danilo Bevk: Če bi želeli koga pohvaliti, bi rekli, da je delaven kot čmrlj. In ne, čmrlj ni "mož" od čebele
Danilo Bevk. Foto: Matej Povše
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Čmrlji, čebele samotarke, muhe trepetavke, metulji, hrošči, ose. Vsi ti divji opraševalci pomembno prispevajo k biotski pestrosti in so ključni za vse nas - ker sodelujejo pri pridelavi hrane. Raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo Danilo Bevk s sodelavci preučuje njihovo pestrost in ekologijo, izvaja monitoring in skrbi za njihovo varovanje pa tudi za uporabo opraševalcev v kmetijstvu in vpliv pesticidov nanje.
Da bi jih zaradi njihovega varstva še bolje spoznali, so na strehi inštituta, kjer opravlja raziskovalno delo, pred kratkim postavili poseben laboratorij za čmrlje in jih že začeli vzgajati. Doslej je bilo v Sloveniji najdenih 575 vrst divjih čebel, med njimi vsaj 35 vrst čmrljev.
Danilo Bevk se je z medonosnimi čebelami srečal kot študent biologije in kasneje kot mladi raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo pri mentorici doktorici Jasni Kralj. "Po doktoratu sem se sčasoma preusmeril na raziskovanje divjih opraševalcev, predvsem čmrljev. To pa ni bilo težko, saj so čmrlji moja ljubezen že od zgodnjega otroštva. S čmrlji se tako ukvarjam že več kot 30 let, čeprav nisem tako zelo star," pravi Danilo.
Kaj ali kdo je torej "oprašilo" vašo otroštvo in mladost, da vas je odneslo na pot raziskovanja sveta in življenja (divjih) opraševalcev?
"Začelo se je tako, da mi je oče pokazal, kako so otroci včasih gnezdo čmrljev, ki so ga našli v naravi, preselili domov. Za čmrlje namreč potrebuješ posebno gnezdilnico; lahko jo narediš kar iz škatle za čevlje. Gnezdo sem nato prestavil v gnezdilnico in zvečer ali čez nekaj dni odnesel domov. Tega ne počnem več, razen če je selitev potrebna zaradi preživetja gnezda. Čmrljev je danes mnogo manj in zato je najbolje, da jih pustimo v naravi. Če bi jih radi imeli doma, pa jim lahko na vrtu postavimo gnezdilnico in z nekaj sreče se bo spomladi v njej naselila matica in ustvarila družino.
Gnezda čmrljev najlažje opazimo med košnjo trave. Gnezdijo bodisi v tleh v opuščenih gnezdih malih sesalcev bodisi na tleh v mahu ali šopih trav, nekateri tudi v duplih na poslopjih, odvisno od vrste. Ko pokosimo travo, se čmrlji še nekaj časa težko orientirajo in zato letajo nizko nad tlemi v polmeru nekaj metrov od vhoda, ki ga iščejo."
Zanimivo se sliši, da čmrlji gnezdijo, toda vi jih večinoma preučujete v laboratoriju in ne neposredno na travnikih.
"Odvisno od tega, kaj želimo ugotoviti. Do sedaj je večina naših raziskav potekala v naravi, predvsem na njivah in v sadovnjakih. Od letos pa se s čmrlji srečujem tudi v laboratoriju, saj smo z novimi prostori na inštitutu dobili dobre možnosti za gojenje čmrljev. Po več letih smo tako spet uvedli laboratorijsko gojenje, vendar ne za prodajo, ampak za potrebe naših raziskav. Prav tako smo na strehi inštituta pridobili poseben raziskovalni laboratorij, ki smo ga poimenovali Čebelarij in je namenjen gojenju in raziskavam čmrljev.
Laboratorij je pomemben, ker vseh raziskav ne moremo izvesti v naravi. V njem je lažje kontrolirati pogoje, uporabljamo pa lahko tudi več raziskovalne opreme. Narejen je tako, da čmrlji živijo precej običajno čmrlje življenje, prosto letajo na pašo, mi pa jih pri tem lahko opazujemo, ne da bi jih zelo zmotili. To je pomembno, da ohranijo naravno vedenje. Odprtje laboratorija je zbudilo precej zanimanja. Ogledal si ga je celo generalni direktor Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), Qu Dongyu.
V družbi čmrljev preživim le manjši del svojega časa. Večina mojega dela poteka v pisarni za računalnikom, kjer obdelujem podatke, pišem projekte, poročila in članke. Udeležujem se različnih sestankov, tako da sem na terenu morda le petino časa. Precej ga porabim tudi za različna predavanja."
Ko pa vendarle zapustite pisarno in laboratorij ter se lahko posvetite svojim brenčečim sodelavcem s krilci, se morate posebej opremiti za obisk v njihovem domačem okolju?
"Pri nas večino terenskega dela opravimo s preprosto opremo, kot so različne pasti za potrebe monitoringa. Zakaj uporabljamo pasti? Na terenu čebel žal ne moremo določiti do vrste, saj jih je v Sloveniji več kot 500 vrst. Nekatere so zelo majhne, velike le tri milimetre, in so si med seboj zelo podobne. Zato jih moramo najprej uloviti, nato pa odnesti v laboratorij, kjer jih prepariramo in šele nato pod stereolupo natančno določimo. Naša terenska oprema ni zelo zahtevna ali posebna, a vzorčenje vzame veliko časa, še več pa obdelava vzorcev in določanje vrst. Zato je potrebnega veliko znanja, ki ga sam niti nimam, ampak se v tej smeri specializirata moja sodelavca Blaž Koderman in Danijel Kablar."
Foto: Matej Povše
Ko ste v stiku s temi drobnimi prebivalci našega planeta, še toliko lepše vidite, kaj pomeni biotska pestrost.
"Biotska raznovrstnost pomeni pestrost vsega živega — živali, rastlin, gliv, bakterij. Sam se konkretno ukvarjam z biotsko pestrostjo opraševalcev. Poleg več kot 500 vrst čebel sem spadajo še muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči in celo ose, ki prav tako oprašujejo. Med posebnostmi biotske pestrosti je, da ima vsak organizem svoje prednosti. Nobeden ni najboljši za vse naloge, toda skupaj lahko dobro opravijo svoje delo, v tem primeru opraševanje. Zato je zelo pomembno, da imamo čim več vrst opraševalcev, ne le enega ali desetih. Tako se bistveno zmanjša verjetnost, da rastline zaradi dejavnikov, kot je vreme, ne bi bile oprašene. Za uspešno oprašitev morajo opraševalci cvet obiskati večkrat. Ugotovil so, da je cvet bolje oprašen, če ga obiščejo različni opraševalci. Potem nekateri opraševalci raje oprašujejo cvetove, ki so nižje na rastlini, drugi višje, kar spet govori v prid temu, da potrebujemo različne opraševalce. In še bi lahko naštevali."
Kako dobro pa takšno raznolikost varujemo pri nas?
"Odvisno, kako gledamo na to. Če se primerjamo z državami, kot sta Nizozemska in Belgija, kjer prevladuje intenzivno kmetijstvo, je stanje pri nas opazno boljše. Ne zato, ker bi tako dobro skrbeli za biotsko raznovrstnost, ampak ker nismo ravninska država, zato se ne da vsega preprosto preoblikovati v velike njive. Če se ozremo nazaj v času in primerjamo stanje pred 50 ali 100 leti, pa ugotovimo, da je seveda precej slabše, kot je bilo takrat. Tudi pri nas izgubljamo biotsko raznovrstnost, vendar morda ne tako intenzivno kot v nekaterih drugih državah. Upam, da nam jo, čeprav stopamo po poti teh držav, uspe ohraniti na dovolj visoki ravni. Veliko lažje in ceneje je nekaj ohraniti kot pa sanirati, potem ko si že uničil."
Poudariti moramo, da z razlogom posebej ne omenjamo medonosnih čebel, ker je še toliko drugih spregledanih opraševalcev, ki odlično opravljajo svoje delo za nas.
"Ja, drži, večina pozornosti v zvezi z opraševanjem je običajno usmerjena na medonosno čebelo, pri nas na kranjsko čebelo. Ta je seveda pomembna opraševalka, o tem ni dvoma. Vendar ugotavljamo, da več kot polovico opraševanja opravijo divji opraševalci. Med njimi so najpomembnejše divje čebele, kamor spadajo čmrlji in samotarske čebele.
Zakaj so pomembni? Vsaka skupina opraševalcev ima svoje prednosti. Nekaj sem bolj na splošno že razložil. Čmrlji, denimo, so dejavni tudi v slabem vremenu, kot so dež, mraz in veter. Tako vreme je pogosto ravno v času cvetenja sadnega drevja. Brez čmrljev bi bilo pogosto precej manj sadja, saj medonosna čebela v slabem vremenu ne oprašuje. Čmrlji so tudi zelo hitri — v enakem času lahko oprašijo dva- do štirikrat več cvetov kot čebela. Kljub hitrosti na cvetu ob obisku odložijo dvakrat toliko cvetnega prahu kot medonosne čebele.
Posebnost čmrljev je tudi, da cvetove lahko stresajo, kar je na primer potrebno pri opraševanju paradižnika. Dolgo niso vedeli, da čmrlji to zmorejo, vendar ko so to odkrili, se je začela množična vzreja čmrljev za opraševanje. Danes je vrednost te panoge več kot 50 milijonov evrov letno, saj čmrlje uporabljajo za opraševanje v rastlinjakih in ponekod že na prostem, kjer je premalo divjih opraševalcev. Podobna rastlina je tudi borovnica. Ko čmrlj prileti na njen cvet, lahko slišimo, kako ga s posebnim pobrenčavanjem strese."
Izjemne so tudi čebele samotarke.
"Ocenjujejo, da ena čebela samotarka lahko opravi delo kar sto medonosnih čebel. To je zaradi drugačnega načina prenašanja cvetnega prahu. Divji opraševalci zato oprašijo veliko več, kot pa bi sklepali zgolj na podlagi njihovega števila. Če gremo v sadovnjak in je vreme lepo, bomo sicer verjetno videli največ medonosnih čebel, vendar to ne pomeni, da tudi opravijo večino dela pri opraševanju.
Kljub številčnosti medonosne čebele ne morejo nadomestiti vloge divjih opraševalcev. V Sloveniji imamo eno največjih gostot čebeljih družin v Evropi. A četudi bi jih imeli še več, bi še vedno potrebovali tudi divje opraševalce. Le tako bi lahko zagotovili zanesljivo opraševanje v kmetijstvu in ohranili biotsko raznovrstnost."
Zakaj ob besedi opraševalci kljub temu pomislimo skoraj izključno na medonosno kranjsko čebelo? Zdi se, kot da bi imela bolj učinkovito "službo za odnose z javnostmi"?
"Medonosna čebela je tako pomembna in opazna predvsem zato, ker se že stoletja goji in je močno povezana z našo kulturo. Poleg tega imamo pri nas kar 11 tisoč čebelarjev, kar še dodatno povečuje njeno prepoznavnost. Vsak pozna kakega čebelarja. Bolj opazna je tudi zato, ker živi v čebelnjakih, ki so del naše kulturne dediščine. Kulturni razlogi imajo veliko vlogo pri tem, zakaj je medonosna čebela tako izpostavljena.
Ljudje smo tudi nagnjeni k temu, da stvari poenostavljamo. Večina ljudi se ne poglablja preveč v podrobnosti, tudi ko gre za opraševalce. Ko se enkrat naučimo, da je medonosna čebela opraševalka, mislimo, da je ona tista, ki opravi vse opraševanje, in ne razmišljamo o tem, da mogoče obstajajo še drugi opraševalci. Mnogi niti ne opazijo drugih žuželk ali pa vidijo kakšno drugo žuželko in avtomatično mislijo, da je čebela. Nekatere so čebelam tudi zelo podobne. Tudi sam sem že večkrat naletel na primer, ko je bila na embalaži medu narisana muha trepetavka, ker so jo očitno zamenjali za čebelo. Najbolj prodorna muha trepetavka pa se je znašla kar na naslovnici ene od slovenskih knjig o čebelah.
Je pa res, da se tudi znanost dolgo ni zavedala pomena divjih opraševalcev. Ključne raziskave, ki so pokazale na izjemen pomen pestrosti opraševalcev, so bile opravljene šele v zadnjih dveh desetletjih. Mogoče se to zdi dolgo nazaj, a v resnici nova spoznanja zelo počasi preidejo v zavest ljudi in odločevalcev. Še dlje pa traja, da se spoznanja prelevijo v dejanja."
Divjih opraševalcev gotovo ne poznamo dovolj dobro. Marsikdo ima težave že z razločevanjem med troti in čmrlji.
"Drži. Večkrat sem že slišal, da je čmrlj 'mož od čebele', torej isto kot trot. Trot je samec pri čebelah, vendar ga večina nikoli ne sreča v naravi, saj živijo v panju, in ko gredo ven, letajo visoko v zraku, kjer se parijo z matico. Nikoli jih ne vidimo na cvetovih. V panju lahko na vrhuncu poletja najdemo več sto ali tisoč trotov. Čmrlji so svoja skupina čebel.
Pogosto tudi dobim vprašanje, ali so čmrlji, ki jih vidimo v naravi, samci ali samice. Velika večina čmrljev, ki jih vidimo, so samice. Spomladi so to matice, ker edino te prezimijo, poleti pa predvsem delavke, ki so neplodne samice. Vidimo lahko tudi samce, a laik jih težko loč od delavk."
Precej splošno je razširjena tudi predstava, da so čmrlji leni.
"Ta stereotipni pogled verjetno izhaja iz tega, ker imajo čmrlji zelo malo zalog medu, največkrat le nekaj mililitrov. A majhnih količin nimajo zato, ker bi bili leni, temveč ker ne nabirajo hrane za zimo. Pri čmrljih namreč prezimijo le v preteklem letu izlegle matice, otrple v tleh, zato ne potrebujejo hrane. V resnici so čmrlji zelo marljivi. Celo bolj kot medonosne čebele. Poleti so dejavni že od petih zjutraj in vse do teme. Posamezen čmrlj tako opraši veliko več kot posamezna medonosna čebela. Tako da, če bi želeli koga res pohvaliti, bi mu lahko rekli, da je delaven kot čmrlj."
“Pomlad je še posebno kritičen čas za čmrlje, saj takrat v sadovnjakih oprašujejo matice, ki edine preživijo zimo, in ustanavljajo nova gnezda. Če pride do zastrupitve matice, propade celotno gnezdo. Čebelje matice nikoli ne nabirajo hrane in zato nikoli niso neposredno izpostavljene pesticidom.”
Ovrgli smo nekaj ustaljenih in napačnih predstav, vendar ko širite znanje o opraševalcih, ne le da razbijate stereotipe, predvsem nam kažete, kako pomembno vlogo imajo v ekosistemu.
"Opraševanje rastlin, je izjemno pomembno tako za kmetijstvo, torej našo prehransko varnost, kot za naravo oziroma biotsko raznovrstnost. Zelo pomembno je, da se tega zavedamo, zato smo s sodelavci precej aktivni pri ozaveščanju predvsem kmetov pa tudi splošne javnosti. Junija je v Ljubljani potekala dvodnevna delavnica Promocija opraševalcem prijaznega kmetovanja. Udeležilo se je je 80 kmetov, kmetijskih svetovalcev, raziskovalcev, predstavnikov ministrstev, Evropske komisije … iz večine evropskih držav. Obiskali so tudi Nacionalni inštitut za biologijo in po predstavitvi naših dejavnosti, me je ena od udeleženk vprašala, kateri so ključni koraki pri ozaveščanju kmetov. Odgovoril sem ji, da jim je treba najprej predstaviti, da divji opraševalci sploh obstajajo. Varujemo namreč lahko le to, kar poznamo. Nato je treba razložiti, zakaj so nepogrešljivi. Šele potem, ko razumejo, da obstajajo in so pomembni, lahko začnemo govoriti o tem, kako živijo, kaj jih ogroža in kako jim lahko pomagamo. To zahteva veliko časa, zato se ne da veliko storiti z danes na jutri."
Iz povedanega lahko sklepamo, da se vaše delo "predstavnika opraševalcev" nikdar ne konča. Tudi ko si podatke zapišemo za uho, nam jih morate vsaj še kdaj ponoviti, nas seznaniti z raziskovalnimi odkritji ali pa jih predstaviti komu, ki mu jih še niste.
"Vsekakor je treba biti kar vztrajen. Tudi če je nekaj zelo logično in znanstveno podprto, še ni nujno, da bo hitro širše sprejeto, zlasti če je staro prepričanje zelo zakoreninjeno. Bolj aktivnega ozaveščanja sem se lotil pred dobrim desetletjem. Na začetku je bilo zelo očitno, da mnogi, vključno s predstavniki ministrstev, niso imeli osnovnega razumevanja. Ko smo pošiljali različne predloge, je bilo jasno, da je bilo njihovo vedenje o opraševalcih zelo omejeno. Povsem razumljivo, saj so se prvič srečali s tem.
A če primerjam začetke s sedanjo situacijo, vidim napredek. Danes ni več treba od začetka razlagati osnov, saj je več sogovornikov, ki prepoznajo pomembnost te teme.
Kmetje in kmetijski svetovalci postajajo vedno bolj ozaveščeni in me tudi poiščejo, vzpostavijo stik z menoj. Vsekakor je opazen napredek, vendar je še precej prostora za izboljšave. Ena od prioritet je vsekakor vzpostavitev rednega monitoringa divjih opraševalcev v Sloveniji. Monitoring je zelo pomemben, da vemo, kaj se v naravi dogaja, da lahko na podlagi tega ustrezno ukrepamo in tudi spremljamo učinkovitost teh ukrepov. Najdražji so ukrepi, ki niso učinkoviti, pa se tega niti ne zavedamo. Izogibati se moramo torej delu na pamet.
Ključno je tudi varovanje življenjskega prostora opraševalcev, predvsem pisanih travnikov. Kmetijska politika se tega premalo zaveda in tega še zdaleč ne podpira tako, kot bi bilo treba. Kmete, ki so pisane travnike ohranili do sedaj, bi bilo treba nagraditi, da bodo zanje skrbeli še naprej. Od tega bi imeli korist ne samo divji opraševalci, ampak tudi medonosna čebela ter številne druge žuželke, ptice in seveda rastline.Pomembno je tudi stabilno financiranje raziskav in prenosa znanja. Trenutno je vse naše delo financirano projektno in pretežno iz evropskih sredstev."
V skrbi za pridelavo hrane zase marsikdaj ob stran postavimo skrb za življenjski prostor živali. Intenzivna pridelava ogroža marsikateri življenjski prostor živali. Tu so še pesticidi. Kako se z vsemi našimi posegi soočajo opraševalci?
"Največja težava za opraševalce je pomanjkanje hrane. To je predvsem posledica sodobnih kmetijskih praks, kot so intenzivno gnojenje ter zgodnje in pogostejše košenje. Seveda to ni namenjeno škodovanju opraševalcem, temveč povečevanju pridelave krme. Vendar pa ima to velik vpliv na razpoložljivost hrane za opraševalce.
Pomembno je, da kmetom pojasnimo, kako pomembno je ohraniti del travnikov, jih manj pogosto kositi in ne gnojiti, da lahko zacvetijo in opraševalcem zagotovijo hrano in prostor za gnezdenje. Prav tako je ključna pravilna uporaba pesticidov. Ponekod so verjetno neizogibni, zato je nujno, da se vsaj pravilno uporabljajo. Seveda bi morali iskati druge možnosti zatiranja škodljivcev in jim dati prednost.
Pomlad je še posebno kritičen čas za čmrlje, saj takrat v sadovnjakih oprašujejo matice, ki edine preživijo zimo, in ustanavljajo nova gnezda. Če pride do zastrupitve matice, propade celotno gnezdo. Čebelje matice nikoli ne nabirajo hrane in zato nikoli niso neposredno izpostavljene pesticidom. Seveda tudi zastrupitev dela delavk ni nedolžna, a določeno izgubo družina vendarle prenese, izguba matice pa je za čmrlje usodna. Čmrlji so zato zaradi pesticidov potencialno še bolj ogroženi kot medonosna čebela.
Velik problem za opraševalce so tudi podnebne spremembe. Kažejo se kot mile zime z zgodnjo pomladjo, ki jim rade sledijo pozne ohladitve, in kot dolgotrajne poletne suše. Oboje moti življenjske kroge opraševalcev in medenje rastlin. So pa tudi vrste, sicer redke, pa vendar, ki jim podnebne spremembe koristijo. Najdemo jo tudi med čmrlji. Zlatopasi čmrlj se domnevno zaradi podnebnih sprememb uspešno širi od jugovzhoda proti zahodu in severu in Evrope. Pri nas je bil prvič opažen pred slabima dvema desetletjema. Ampak to je bolj izjema, ki potrjuje pravilo."
Kaj lahko naredi vsak izmed nas, ki ima včasih na voljo le kakšno zaplato trave ali rastline v balkonskih koritih?
"Vsekakor varstvo opraševalcev ni samo zadeva kmetov. Prispeva lahko vsakdo, ki ima vrt. Pomaga že to, da manj pogosto kosimo in pustimo, da trata zacveti. Angleška trata je za opraševalce zelena puščava in marsikje na tujem že gre iz mode. Poleg tega lahko pomaga sajenje medovitih rastlin, ki zagotavljajo opraševalcem potrebno hrano. Moramo pa biti pozorni, da sadimo rastline, ki so res medovite. Marsikatera okrasna rastlina ima tako deformirane cvetove, da so za opraševalce neuporabne. Najbolje je, če je na vrtu čim več avtohtonih rastlin, nikakor pa ne smemo saditi invazivnih, četudi so nekatere med njimi precej medovite. Veliko bi lahko za opraševalce naredili tudi na zelenih javnih površinah. Nekaj aktivnosti v tej smeri že je."
Kaj pa gnezdilnice za čebele samotarke?
"Vedno bolj so priljubljene, vendar v njih gnezdi le nekaj vrst čebel, tako da samo z njimi ne moremo rešiti vseh vrst čebel samotark v Sloveniji. So pa zelo pomembne z vidika ozaveščanja. Ko ima človek gnezdilnico, postane bolj pozoren na naravo in dogajanje okoli sebe, kot bi bil brez nje. Marsikdo za čebele samotarke prvič izve šele, ko vidi gnezdilnico. Pomembne so tudi za izboljševanje opraševanja, saj v njih rade gnezdijo čebele dišavke, ki so odlične opraševalke sadnega drevja."
Kako se tudi zaradi vašega raziskovalnega dela raztezajo meje nam znanega sveta? Je katero znanstveno vprašanje, ki vam še ne da miru in bi ga rad v prihodnosti razrešili?
"Ko enkrat prideš do odgovora, se vedno porajajo nova vprašanja. Osebno se največ ukvarjam z varovanjem opraševalcev, predvsem z vprašanjem, kako upravljati kmetijske površine ali kako kmetovati, da bo na dolgi rok dovolj opraševalcev. Pomembno je ohraniti pestrost opraševalcev v Sloveniji, saj je to še vedno konkurenčna prednost našega kmetijstva. Kmetom ni treba plačevati za opraševanje, ne zato, ker imamo veliko medonosnih čebel, ampak zato, ker imamo še vedno kar nekaj divjih opraševalcev.
V raziskovalnem delu je zame trenutno največji izziv preučevanje vpliva čebelarjenja na divje opraševalce. V tujini se o tem že veliko govori, pri nas pa še ne dovolj, čeprav bi morali, glede na to, da imamo eno največjih gostot medonosnih čebel v Evropi, pri čemer število čebeljih družin še vedno narašča. Narašča ne zato, ker bi bilo za čebele tako dobro, ampak zaradi velikega interesa za čebelarjenje. Mnogi se odločajo za čebelarjenje z mislijo, da bodo s tem naredili nekaj dobrega za čebele in naravo. A situacija ni tako preprosta.
Ko količina hrane v okolju upada, število medonosnih čebel pa narašča, divji opraševalci vse težje najdejo dovolj hrane. Preveč medonosnih čebel lahko privede do zmanjšanja števila divjih opraševalcev, kar pomeni, da je opraševanje ob večjem številu čebel lahko celo slabše, kot če bi bilo medonosnih čebel manj. To je velik izziv, s katerim se soočamo."
“Po moji oceni smo že dosegli točko preloma, kjer imamo na določenih območjih preveč medonosnih čebel, ne zgolj veliko.”
Da je medonosnih čebel lahko preveč oziroma da je njihova številčnost lahko celo škodljiva, gre kar malo težko v uho.
"Kot povsod je tudi pri tem pomembna prava mera. Medonosna čebela je pomembna opraševalka, a na opraševanje je treba gledati širše kot zgolj na čebelarjenje. Ne gre pa le za problem hrane, temveč tudi bolezni. Ugotovljeno je bilo, da nekatere čebelje bolezni prenesejo na druge opraševalce. Večja gostota medonosnih čebel povečuje verjetnost prenosa teh bolezni. Poleg tega prevelika gostota medonosnih čebel ni ugodna niti za čebelarjenje, saj se bolezni hitreje širijo, medonosne čebele pa tekmujejo med seboj za prehranske vire, kar vodi do manjših donosov na panj. Nekateri čebelarji se že zavedajo tega problema in predlagajo, da bi morali politiko čebelarjenja preusmeriti bolj v kvaliteto kot v kvantiteto.
Po moji oceni smo že dosegli točko preloma, kjer imamo na določenih območjih preveč medonosnih čebel, ne zgolj veliko. Čeprav je to težko natančno izmeriti, je pomembno ugotoviti, kakšna gostota čebel je na določenem območju optimalna tako za čebelarstvo kot za divje opraševalce.
Pri tem je treba gledati predvsem obdobja, ko hrane primanjkuje. V času, ko določene rastline obilno medijo, je hrane lahko toliko, da celo ostaja, vendar moramo misliti tudi na obdobja, ko hrane v okolju ni dovolj. Medonosnim čebelam takrat lahko čebelarji pomagajo z dodatno hrano, medtem ko se morajo divji opraševalci znajti sami. Če je v okolju preveč medonosnih čebel, to pomeni, da za divje opraševalce takrat preprosto zmanjka hrane."
Divji opraševalci niso le del vašega dela v službi, temveč ste aktivni tudi v društvu Čmrljica, kjer se ukvarjate z ozaveščanjem o pomenu in ogroženosti divjih opraševalcev. Društvo je letos začelo izdajati informativno glasilo Brenčač in prva številka je posvečena čmrljem.
"Na opraševalce je težko misliti le v službi. Sem predsednik društva Čmrljica – slovenskega društva za varstvo opraševalcev, ki mu posvetim veliko svojega prostega časa, tudi del dopusta.
Kljub temu pa najdem čas še za druge aktivnosti. Rad se odpravim v naravo, predvsem v hribe okoli Škofje Loke. Hoja je odlična za sprostitev in rojevanje novih idej."
Pogovor z Danilom Bevkom je bil objavljen 31. avgusta v prilogi V soboto, ki jo izdaja časnik Večer.
Podkastu z njo lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.