Dr. Ana Kisovar: Ključ je v odprtih pogovorih - vse se začne že z menstruacijo

 

Ana Kisovar. Foto: Matej Povše

 
 

Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

 

Ana Kisovar je Celjanka, ki se zadnja leta uveljavlja kot strokovnjakinja na področju reproduktivne medicine. Zdaj je na sveže, četudi ponovno preseljena v Švico, kjer dela kot specializantka iz ginekologije in porodništva. V Celju se že dolgo ni za dlje časa ustavila. Obiski družine, prijateljev, potem pa hitro nazaj v tujino. Ne zaradi tujine same, temveč zaradi znanja in priložnosti, ki jih ta ponuja. Minula leta je namreč preživela na Univerzi v Oxfordu, kjer je marca letos doktorirala iz reproduktivne imunologije, zdaj pa na oddelku za žensko reproduktivno zdravje iste univerze nadaljuje podoktorski študij bioinformatike in imunologije.

Središče njenega zanimanja je že dolgo endometrioza. Bolezen, ki zaznamuje 190 milijonov žensk v razvitem svetu, kar pomeni, da prizadene okoli deset odstotkov deklet in žensk med 15. in 44. letom starosti. Približno polovica jih ima težave z zanositvijo. Evropski parlament je endometriozo leta 2007 razglasil za socialno bolezen zaradi njenega močnega vpliva na fizično, psihično in socialno življenje.

Ana Kisovar se ne spomni časa, ko bi bilo njeno življenje ločeno od medicine. "Odraščala sem na podeželju, zato sem vedno imela opravka z živalmi. Mačke so pogosto prinesle domov kakšne ptice, predvsem mladičke, in če jih nisem uspela rešiti, sem jih vsaj pregledala. Včasih mi je celo uspelo rešiti kakšno žival. Morala sem poiskati način, kako jim pomagati, kar pa mi je bilo veliko težje, saj živali ne morejo povedati, kaj jih boli ali kaj je narobe. Z ljudmi je drugače, saj se z njimi lahko pogovarjaš, kar omogoča lažjo diagnozo in pomoč. Zaradi tega se mi je zdelo delo z ljudmi bolj optimistično."

Zato se je odločila za medicino.

Niste imeli nikoli nobenega pomisleka?

"Vedela sem približno, kakšen življenjski slog si želim, da iščem kariero, ki te celega poje. Da to ni služba, ampak poslanstvo. V tistem času v bistvu nisem bila popolnoma prepričana, ali je to prava izbira, in na začetku faksa sem imela kar nekaj dvomov. A več ko sem delala v bolnišnici, samozavestnejše sem se počutila in postala sem prepričana o svoji odločitvi. Nad študijem nisem hotela obupati, ker sem bila odločena, da ga končam, in šele potem razmislim o morebitnih alternativah."

Pa vam jih je bilo potem treba iskati?

"Bilo je v tretjem letniku, ko sem začela delati na abdominalni kirurgiji v Ljubljani. Takrat mi je postalo jasno, da je to tisto pravo, da medicine ne bi zamenjala za nič drugega. Čeprav sem po naključju spoznala svojega mentorja, ki mi je omogočil to neprecenljivo izkušnjo na področju, ki mi prej ni bilo posebej privlačno, mi je delo postalo zelo zanimivo in sem se v tem našla.

To me je pripeljalo do študija v nemškem Heidelbergu. Izkoristila sem priložnost za izmenjavo, saj je bil tam zelo slaven kirurg, ki je opravil nešteto operacij trebušne slinavke. Sploh v Nemčiji sem hitro ugotovila, da je področje kirurgije zelo šovinistično. Vedno sem se prijazno nasmehnila in kdaj kaj hudomušnega zabrusila nazaj, ko sem bila tarča kakšne šale ali komentarja. A čeprav mi je bilo zaradi tega včasih lažje, saj so mi morda pokazali kaj več ali mi dali več priložnosti kot sovrstnikom, sem se odločila, da si ne želim delati v takšnem okolju. Začela sem dvomiti o sebi, tudi o pohvalah in komplimentih, saj nikoli nisem vedela, ali je to res zato, ker sem nekaj dobro opravila, ali pa je samo spogledovanje in pride v naslednjem koraku še kakšen nespodoben namig."

To je bil torej razlog, da je vaš pogled ušel k reproduktivni medicini?

"Nisem si želela razvijati kariere v takem okolju, ker sem se želela osredotočiti na strokovni del, namesto da bi se vsak dan izogibala neprijetnim situacijam in dokazovala, da si zaslužim svoje mesto med moškimi kolegi. Zato sem se zelo zavestno odločila, da poskusim z ginekologijo, čeprav takrat nisem imela nobenih izkušenj. Ko sem enkrat izkusila bolj kirurško plat - kot je delo v ginekološki ambulanti, ki ga ženske poznamo iz lastnih izkušenj, sem ugotovila, da mi to ustreza.

Za svojo karierno pot sem izbrala kliničnoraziskovalni pristop, čeprav nisem prepričana, da je v slovenščini to najustreznejši izraz. Gre za kombinacijo raziskovalnega dela z neposredno povezavo s klinično prakso. Zdravniki pogosto delamo študije in raziskave, vendar te žal velikokrat niso kakovostne, ker za to nimamo ustreznega znanja in izkušenj. To me je motilo že med študijem in pri raziskovanju na medicinski fakulteti, ko sem videla in se učila stvari, za katere sem vedela, da niso v redu. To me je zelo odvrnilo.

Po koncu študija mi je postalo jasno, da moram narediti nekaj korakov nazaj in se vrniti v laboratorij, če se želim takšnemu delu izogniti. Vendar nisem želela dolgoročno ostati tam. Doktorat in delo v laboratoriju sem vzela kot priložnost za učenje in izziv, vendar vem, da v prihodnosti sebe vidim v delu z bolniki."

“Vsak od nas izvira iz maternice, ne glede na to, ali si želi imeti otroke ali ne, ali je moški ali ženska”
— Ana Kisovar

Kako pa je bila videti ta pot takrat? Če bi se tokrat ne s časovno, ampak prostorsko lupo približali svojemu delu.

"Bilo je leto 2020. Začela sem kot popoln začetnik v laboratoriju in zaradi številnih pandemskih omejitev sem večino časa delala sama. Imeli smo razpored, zato nismo mogli biti vsi prisotni hkrati, le občasno sem koga kje naključno srečala. Vajena samorastništva sem se večino stvari morala naučiti sama, saj nisem imela možnosti, da bi vedno vprašala za nasvet. Verjetno sem potrebovala dlje časa za določene naloge, kot bi morda, če bi imela okoli sebe kolege.

Sčasoma sem opazila, da se vsak teden, mesec, celo vsako leto doktorsko delo razvija drugače. Ko postaneš dober v nečem, teoriji ali veščini, je pomembno, da se preusmeriš na nove izzive, sicer stagniraš. Tako sem v vsakem letu imela popolnoma različne načrte in cilje in se ukvarjala z različnimi stvarmi.

Rutina mi ni bila nikoli blizu, in čeprav jo v zadnjih mesecih nekoliko pogrešam, nisem njen ljubitelj. Pri delu v bolnišnici mi je zelo všeč, da je vsak dan drugačen. V laboratoriju se lahko določene stvari sicer boljše načrtuje, vendar nimaš vedno dostopa do vseh aparatov in opreme, zato se moraš dosti prilagajati. Poleg tega noben dan ni enak – nimaš vedno istih sestankov in seminarjev, mentoriraš mlajše študente, potuješ na konference in predstavljaš svoje delo, zato je delo zelo razgibano."

Zdravniki pogosto pravijo, da nikoli ne vedo, kaj bo dan prinesel. Ko misliš, da te je pričakal miren dan, te izza vogala preseneti hektičnost, ki ji ni vedno videti konca.

"Kot študentka sem večino počitnic preživela v bolnišnici. Po študiju v Heidelbergu sem bila tam še štiri mesece na različnih oddelkih, nato pa tri mesece v Ameriki in tudi v Švici. Klinična rutina, kot sem jo poznala, je bila pogosto vse prej kot rutinska – lahko se zgodi, da se iz povsem mirnega dne nenadoma razvije najbolj nor dan, kar si ga lahko zamisliš. Res nikoli ne veš, kaj te čaka.

V operacijskem bloku so operacije večinoma načrtovane, vendar so sploh v ginekologiji in porodništvu pogosto nujni primeri, kot so nenačrtovani carski rezi in različne urgence. Tudi v kirurgiji je veliko nujnih operacij in presaditev, na primer jeter ali srca, kar sem imela priložnost videti pri nas in v Ameriki. Takšni nepričakovani dogodki so del vsakdana, ki ga lahko sprejmeš celo kot zabavnega, čeprav priznam, da morda na to gledam tako zdaj, ko nimam otrok in nisem vezana na nobeno drugo obveznost. Ampak za zdaj sta mi to delo in nepredvidljivost resnično zelo všeč."

Se pravi, da se je zgodilo to, kar ste predvideli, ko ste bili mlajši: da vas bo delo požrlo oziroma pojedlo vso.

"Ja, v bistvu se je zgodilo to, kar sem predvidevala, ko sem bila mlajša – delo me je povsem prevzelo in zahteva od mene veliko časa. Včasih se zdi, da so vsi moji hobiji, razen nekaterih športov, ki so prilagodljivi in niso vezani na določene termine in druge ljudi, prikrojeni mojemu delu. Nimam zares ostrega prehoda med delom in prostim časom. Vendar mi tako ustreza in se v tem res dobro počutim."

Številne bolnice, ki so jih onemogočale bolečine ali pa so imele omejene možnosti pri načrtovanju družine, so vas spodbudile, da ste želeli s kliničnim raziskovanjem izboljšati razumevanje endometrioze in z njo povezane neplodnosti. Ne le, da je ta javnosti precej neznana, tudi raziskav na tem področju ni veliko.

"Endometrioza je bolezen, pri kateri tkivo, ki normalno raste na notranji strani maternice (maternična sluznica), začne rasti zunaj maternice. To tkivo se lahko pojavi na zunanji strani maternice ali na organih v trebušni votlini. Zelo redko se lahko pojavi tudi na drugih delih telesa, kot so pljuča ali trebušna prepona, in še redkeje v možganih ali udih. Večina primerov endometrioze se pojavlja v trebušni votlini, kjer povzroča vnetje. Ta vnetja pogosto vodijo do bolečine in lahko prispevajo k neplodnosti, kar sta dva glavna simptoma te bolezni.

Endometrioza zaznamuje 190 milijonov žensk v razvitem svetu, kar pomeni, da prizadene nekako deset odstotkov deklet in žensk med 15. in 44. letom starosti. Približno polovica jih ima težave z zanositvijo.

Glede odstotkov gre za oceno, saj imamo veliko asimptomatskih bolnic. To pomeni, da bolnica ni imela težav in je bila bolezen odkrita naključno med kakšno drugo operacijo. Tako je ta ocena le groba predpostavka, ki temelji na tem, kar trenutno vemo."

Kako tako malo vemo o bolezni, ki jo je Evropski parlament leta 2007 razglasil za socialno bolezen zaradi njenega močnega vpliva na fizično, psihično in socialno življenje?

"Endometrioza je sicer znana že stoletja, vendar je njen vpliv na fizično, psihično in socialno življenje šele v zadnjih letih pridobil več pozornosti. Evropski parlament jo je razglasil za socialno bolezen zaradi njenega velikega vpliva na življenje prizadetih. Bolezen povzroča znatno socialno breme, saj pogosto vodi do zaostanka v šoli, na delovnem mestu in vpliva na kakovost življenja vseh, ki so v stiku z obolelimi. To socialno breme vključuje tako fizične kot čustvene izzive, ki vplivajo na posameznike in njihovo okolico.

Ob tem sem začela pozornost posvečati še reproduktivni imunologiji. Ta se ukvarja z vsemi vidiki imunologije, ki so povezani z reproduktivnim sistemom, tako pri moških kot ženskah. Gre za razvijajoče se področje, ki me je čisto slučajno neizmerno pritegnilo. Specialisti za reproduktivno imunologijo so še vedno večinoma vključeni v ginekološko področje, vendar jih v klinični praksi res ni veliko.

Reproduktivna imunologija obsega širok spekter tem, od spolno prenosljivih okužb do težav s plodnostjo, ponavljajočimi se splavi in endometriozo. Proučuje vpliv imunskega sistema na te bolezni in obratno. Poleg tega se področje dotika cepljenj, kot je na primer cepivo proti HPV, in raka, saj lahko imunski sistem vpliva na nastanek in razvoj rakavih obolenj ter na učinkovitost terapij. V zadnjih letih smo priča velikemu napredku v imunski terapiji pri zdravljenju rakavih bolezni, kar poudarja, kako pomembno je, da bolje spoznamo imunski sistem v reproduktivnih organih."

Večinoma je predmet vašega raziskovanja področje, ki bi mu morali odmeriti več pozornosti v javnosti, a so dekleta marsikdaj prepuščena sama sebi, kar kaže, da je komunikacija še kako pomemben aspekt vašega dela. So spremembe na tem področju misija mogoče ali nemogoče?

"Mislim, da je ključno, da začnemo odprto govoriti o teh temah. Vse se začne že z menstruacijo. Menim, da smo pri nas na tem področju že precej napredni, saj se o tem vse bolj odkrito pogovarjamo. Sama zelo rada vključujem to besedo v različne kontekste, še posebej, ker je to tema, ki se tiče vseh – ne glede na spol ali življenjske okoliščine. Vsak od nas izvira iz maternice, ne glede na to, ali si želi imeti otroke ali ne, ali je moški ali ženska.

Menim, da je pomembno, da smo pri pogovorih o teh težavah sproščeni, saj tako pomagamo ženskam, ki trpijo. Eden največjih izzivov pri endometriozi je, da se bolezen pogosto pojavlja v določenih družinah. Čeprav ni genska bolezen, se zdi, da je večja možnost, če je imela težave mama ali babica, da jih bodo imele tudi hčerke. To lahko privede do normalizacije bolečine, saj dekleta mislijo, da so močne bolečine med menstruacijo nekaj običajnega, kar pa ni nujno res.

Pomembno je, da se o tem več pogovarjamo, si zaupamo in svetujemo. To je prvi korak k temu, da se ženske počutijo bolj sproščene pri deljenju svojih izkušenj, kar omogoča, da pravočasno prepoznamo resne težave in jim pomagamo."

Dekleta in ženske, ki se morda soočajo z endometriozo, pa ta ni diagnosticirana ali pa tudi je, zdravniki poskusijo potolažiti s tem, da bodo bolečine po nosečnosti izzvenele. In da bo potem bolje. To drži?

"Res je, da med nosečnostjo ni menstruacije, kar lahko privede do začasnega izboljšanja simptomov endometrioze. Mnoge bolnice opazijo izboljšanje stanja tudi v obdobju dojenja, ko menstruacije še vedno ni. Vendar pa je pogosto napačno interpretirano, da nosečnost ali rojstvo otroka popolnoma odpravi endometriozo – to ni res. Simptomi se lahko po porodu vrnejo.

Endometrioza se lahko nadaljuje tudi po nosečnosti, včasih celo po menopavzi, čeprav se pri večini žensk stanje po prenehanju menstruiranja izboljša. Vendar obstajajo primeri, ko se endometrioza vrne ali vztraja tudi po odstranitvi maternice, kar kaže, da bolezen ni povsem razumljena in obstaja več teorij o njenem vzroku.

Zato je pomembno, da pri ozaveščanju in pogovorih z bolnicami ne dajemo napačnih informacij ali lažnega upanja."

Endometrioza kot socialna bolezen ne prizadene le žensk. Tudi moški se kot njihovi partnerji ali starši soočajo z njo, čeprav posredno.

"Sama sem želela izkoristiti svoj vpliv za ozaveščanje po principu ženska ženski, še posebej na področju reproduktivnega zdravja, ki ga pogosto dojemamo kot izključno ženski problem. Vendar je pomembno poudariti, da tudi moški niso izvzeti iz te zgodbe.

Zelo sem ponosna na Slovenijo, ker je v program cepljenja proti humanemu papiloma virusu (HPV) že vključila tudi dečke od šestega razreda. Skupinska zaščita oziroma imunizacija je ključnega pomena, saj HPV ne povzroča težav le pri ženskah, temveč lahko tudi pri moških vodi do resnih zdravstvenih stanj, kot so rak penisa, rak ustnega dela žrela in rak zadnjika. Čeprav so te oblike raka redkejše pri moških, jih vseeno lahko povzroči okužba s HPV.

Opazila sem, da se fantje, predvsem moji vrstniki, pogosto sploh ne zavedajo teh tveganj. Mnogi niso nikoli slišali za pomembnost preventivnih pregledov, kot je bris materničnega vratu, ki je sicer bolj relevantna tema za ženske. Zato je ozaveščanje o teh temah pomembno za obe strani – ne le za ženske, ampak tudi za moške, saj jih neposredno ali posredno zadeva."

Foto: Matej Povše

Letos marca ste v Oxfordu, po opravljenem doktoratu, svoje znanje začeli povezovati še z bioinformatiko. Očitno vam rutina res na da miru.

"Ja, v te čevlje sem stopila v bistvu ne preveč kompetentna, vendar sem se z veseljem učila, kako obdelovati biološke podatke z uporabo računalniških metod in programiranja. Bioinformatika je postala neločljiva z biologijo, biokemijo, medicino in drugimi znanostmi. Čeprav je še vedno predvsem domena strokovnjakov, postaja vedno pomembnejša za vse nas, ne glede na to, ali jo uporabljamo vsak dan ali občasno.

Na začetku sem imela do bioinformatike zadržke, ker sem menila, da je to področje, s katerim se ne bom ukvarjala, ker sem zdravnica, in sem imela občutek, da tega ne potrebujem. A kmalu sem ugotovila, da se moraš, če želiš razumeti kompleksne multidisciplinarne raziskave, tudi na tem področju nekaj naučiti. Tudi z imunologijo sem imela v preteklosti težave, saj mi med študijem ni bila blizu. Vendar sem kasneje postala bolj motivirana, ker sem ugotovila, da je vzrok številnih bolezni, ki jih slabo poznamo, in da je razumevanje ključ do razvoja diagnostičnih in terapevtskih metod. Sama se ukvarjam s tem, da za vsako celico, ki smo jo izolirali iz tkiva maternične sluznice, ugotavljam, kateri geni so se prepisali, in na podlagi tega sklepam, v katere proteine se bodo prevedli. To trenutno določam za preko 20.000 genov za približno milijon celic, kar pomeni nekaj sto gigabajtov podatkov. Zdaj to vidim kot odlično priložnost za širitev znanja, čeprav se je začelo kot nekaj, kar sem sprva odklanjala."

Kakšni so pa potem v končni fazi, recimo, vidni aplikativni rezultati takšnega dela?

"Pogosto se osredotočajo na razumevanje, kako spremembe v izražanju genov vplivajo na določeno bolezen ali skupino bolnic. To lahko vodi k boljšemu razumevanju vzrokov bolezni in s tem k razvoju novih diagnostičnih in terapevtskih pristopov.

Po eni strani lahko izboljšano razumevanje genetskih sprememb pripomore k natančnejši diagnostiki, če bi recimo ugotovili, da je skupina genov v določenih celicah pri bolnicah drugače izražena kot pri zdravi populaciji. Po drugi strani pa lahko pomaga pri obvladovanju simptomov, kot so bolečine, s ciljem razvoja novih zdravil ali terapevtskih strategij, ki bi bile tarčno usmerjene na te spremembe. Naj poudarim, da tu ne govorimo o spremenjenih genih, temveč o količini proteinov, ki se prepišejo s posameznih genov. Teh sprememb bolnice ne podedujejo.

Pomembno je tudi, kako oblikuješ svojo študijo. Na primer, če vzameš skupino bolnic iz določenega obdobja in spremljaš, kaj se z njimi dogaja, lahko ugotoviš, ali so te spremembe lahko povezane z nastankom in potekom bolezni ali le njenimi posledicami, ter identificiraš potencialne tarče za terapevtski poseg. Če pa recimo vzameš vzorce le enkrat, težko veš, ali so te spremembe vzrok ali posledica."

Je iskanje ustreznih možnosti zdravljenja tisto, kar vas žene naprej?

"Ja, vsekakor me najbolj žene prav iskanje ustreznih možnosti zdravljenja. Sebe vidim predvsem na presečišču med kliniko in znanostjo, kjer lahko raziskovalne ugotovitve neposredno uporabim v klinični praksi. Bolj kot delo s tkivnimi linijami ali modeli me zanima širjenje znanja na vseh področjih, ki lahko prinesejo konkretne koristi za bolnike. Zato upam, da se bom lahko udeležila izobraževanj za umetno inteligenco v medicini, saj se mi zdi, da bo to področje v prihodnosti imelo ključno vlogo, ne glede na to, ali se bom bolj posvetila znanosti ali se usmerila v menedžerske aspekte klinike."

Ali bi radi to znanje kdaj pretopili tudi v prakso pri nas ali bi raje nadaljevali v tujini, kjer boste sicer zdaj gotovo še nekaj časa, saj ste pravkar začeli delo?

"V Švico se selim predvsem iz osebnih razlogov – všeč mi je način življenja, bližina gora, pa tudi bližina doma. Hkrati pa mi ugaja, da nisem povsem doma, ker včasih uživam v občutku tujosti. Moj oče vedno pravi, da bom kjerkoli vedno tujka, ampak mene to ne moti. Všeč mi je, da se lahko po ulici sprehajam anonimno, ne da bi se morala z vsakim pozdraviti. Kadar mi ustreza, se seveda družim s prijatelji, vendar mi ustreza tudi, da imam svojo zasebnost. Za zdaj ostajam v tujini, v Švici, kjer se bom morala soočiti z nekaj izzivi, preden bom lahko počela to, kar si resnično želim. Sem pa odločena, da poskusim. Kako bo naprej, bomo videli – za zdaj so moji načrti vezani na Zürich za naslednjih pet let, potem pa bomo videli, kam me bo življenje popeljalo."

Medtem ko se poglabljate v podrobnosti bolezni, obenem ohranjate še širši pogled nanjo. Kako tešite svojo radovednost?

"V zadnjih letih sem bila pogosto v okolju, kjer se ljudje, ki delajo doktorate, osredotočajo na zelo specifične niše. Kljub temu imajo pogosto izjemno širok pogled na različne teme, kar me zelo navdihuje. V Oxfordu mi je bilo najbolj všeč to, da se lahko navadna večerja spremeni v najbolj zanimivo znanstveno ali filozofsko diskusijo o katerikoli temi.

Sem zelo družabna oseba in se učim predvsem prek interakcij z drugimi. Obkrožam se z ljudmi, ki me navdihujejo, s katerimi obiskujem različne dogodke, četudi nimajo neposredne povezave z mojim področjem. Moji prijatelji vedo, da obožujem zanimiva dejstva in pogosto mi kdo pošlje kakšno zanimivost, ki je morda ne bom nikoli uporabila, a sem vesela, da jo imam.

Poleg tega veliko berem. Med študijem medicine sem brala predvsem zaradi obveznosti, a zdaj sem spet našla ljubezen do branja in to mi predstavlja pomemben vir informacij ter zadovoljstva."

“Sebe vidim predvsem na presečišču med kliniko in znanostjo, kjer lahko raziskovalne ugotovitve neposredno uporabim v klinični praksi”
— Ana Kisovar

V kakšno prihodnost bi si nasploh želeli, da se skupaj zapeljemo?

"Veselim se novih izzivov in sprememb, ki me čakajo, ter novega načina življenja v novem mestu, novi službi, z novimi ljudmi. Hkrati upam, da bomo lahko prispevali k spoznanjem v svetu, kjer bomo bolj empatični in si bomo bolj prizadevali razumeti drug drugega. Verjamem, da bi lahko veliko težav preprečili ali jih vsaj olajšali, če bi se trudili bolje razumeti in podpirati drug drugega.

Seveda ni vedno enostavno spremeniti sveta okoli sebe, vendar sama začenjam pri sebi. Sčasoma sem se naučila, kakšne ljudi in kakšno energijo želim imeti ob sebi. Trudim se biti dober zgled."

Pri tem mora vsakdo vsekakor preskočiti oviro ali dve. Kako se vi spoprijemate z njimi?

"Tudi zajočem včasih, dovolim si to. Ampak potem je treba poiskati rešitev. Pomembno je, da si dovolimo občutiti čustva, nato pa iskati pot naprej. Izkušnje iz medicine so me naučile, da v resnih krizah ohranim trezno glavo in pristopim k reševanju težav konstruktivno. Pri manjših težavah, ki niso tako resne, pa včasih lahko obvladovanje neprijetnosti vzame več časa, potrpljenja in solz.

Zdi se mi, da sta hitra reakcija in živčnost pogosto kontraproduktivni. Zato si poskušam vzeti malo časa, da se umirim in pridobim pogled z razdalje. Večine težav ni nujno rešiti takoj, kot bi na prvi pogled mislili – razen če gre za življenjsko nevarne situacije. Vse ostalo lahko počaka, bodisi ure, dneve ali tedne, odvisno od situacije. Pomembno je, da se ne lotevamo težav z glavo skozi zid, ampak z razmislekom in potrpežljivostjo."

Glavi nenazadnje paše, da ima čiste misli. Kje si jih vi prevetrite?

"Pred nekaj leti sem začela redno teči, predvsem pa, potem ko je moja dobra kolegica in cimra zbolela za rakom. Takrat sem se odločila, da bom v štirih tednih zmogla iti na polmaraton, kljub temu da sem bila dve leti pred tem precej neaktivna. Ta izkušnja mi je pomagala, da sem obdržala ritem teka. Med študijem v Ljubljani sem tekla precej pogosto, vendar nikoli tekmovala – preprosto sem se sprehajala ali tekla po Rožniku ali Golovcu.

Zdaj razmišljam, da bi se lotila triatlona, čeprav se mi zdi, da so ti treningi in cilji včasih bolj obremenjujoči kot sproščujoči. Zato si želim, da bi mi tek in druge aktivnosti prinesli užitek in sprostitev, ne pa dodatnega stresa. Tek mi pogosto pomaga pri reševanju težav in mi omogoča, da jih vidim v drugačni luči – skoraj kot meditacija.

In ja, začela sem tudi meditirati, kar mi je zelo koristilo. Vključila sem se v brezplačen tečaj na kolidžu in ugotovila, da mi to zelo pomaga, da se lahko bolje osredotočim in se 'skalibriram'."

 
 
 
 
 
 
Klara Škrinjarpodkasti, podcast, Strašno hudi, Ana Kisovar, endometrioza, menstruacija