Vemo ali mislimo, da vemo? Onkraj zmotnih predstav z Anjo Kranjc Horvat
Upodobitev trka subatomskih delcev: Dall.e.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Strašno hudi, ki so v tej sezoni Strašno brihtni, tudi ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja na sploh. Zato je včasih treba razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo.
Tokrat jih pojasnjuje fizičarka in komunikatorica znanosti v Cernu Anja Kranjc Horvat.
V Cernu delajo samo genialni fiziki
Vsekakor je v Cernu ogromno genialnih posameznikov in posameznic. Njihova glavna značilnost pa ni njihova genialnost, temveč želja po znanju in boljšem razumevanju vesolja. Tako v resnici niso tako zelo drugačni od povprečnega bralca tega zapisa.
A to ni edini neresnični del tega stereotipa. Cern namreč ni poln fizikov in fizičark. V resnici velik delež zaposlenih v Cernu predstavljajo drugi poklici: inženirji in inženirke, kemiki in kemičarke, odvetniki in odvetnice, novinarji in novinarke, hišniki in hišnice, tehniki in tehničarke ... ter celo nekaj umetnikov in umetnic! Tako Cern ni zgolj mednarodna, temveč tudi »medpoklicna« organizacija. In ravno raznolikost zaposlenih v Cernu je tisto, kar ga dela posebnega – tisoče različnih ljudi z istim ciljem (in isto restavracijo :)).
Raziskave v Cernu nimajo nobene praktične vrednosti
Cern se, kot veliko drugih znanstvenih laboratorijev, ukvarja z osnovno znanostjo. To pomeni, da je glavni cilj Cernovih raziskav »zgolj« boljše razumevanje sveta okoli nas in ne praktične aplikacije. To pa še ne pomeni, da se vzporedno z osnovnimi raziskavami fizike delcev v Cernu ne razvijajo tudi nove tehnologije za boljši svet. Svetovni splet, eden prvih prototipov zaslona na dotik, napredek v medicinskem slikanju ter zdravljenju raka – vse to so »stranski« izdelki napredka fizike delcev v Cernu. Najboljše pri tem pa je, da so vse tehnologije prosto dostopne. Verjetno je ravno to eden glavnih razlogov, da je svetovni splet v devetdesetih letih prejšnjega stoletja hitro prevzel svet in ga obrnil na glavo.
Ne more vsak znanstvenik komunicirati znanosti
Ena izmed osnovnih nalog znanosti je njeno posredovanje drugim, na tak ali drugačen način. Vsi znanstveniki in znanstvenice tako morajo za svoj »obstoj« pisati znanstvene članke in se udeleževati znanstvenih konferenc. Žal pa se jih precej ustraši, ko omenimo komuniciranje znanosti splošni javnosti. »Jaz pa nisem za na televizijo ...« Velja poudariti, da je načinov za posredovanje znanja veliko. Nekateri so dobri v pisanju blogov in časopisnih člankov, kdo drug o svojih raziskavah raje govori v živo, spet tretji raje delujejo v senci profesionalnih komunikatorjev znanosti kot svetovalci. Vloga profesionalnih komunikatorjev in komunikatork znanosti tako preide prek neposrednega posredovanja splošne znanosti javnosti do podpore znanstvenikom in znanstvenicam pri komunikaciji njihovih neizmerno zanimivih raziskav. Korak za korakom se tako kot znanstvena skupnost vpeljujemo bližje vsakdanjemu življenju in pomagamo vsem okoli nas vsaj malce bolje razumeti moderno znanost.
Komuniciranje znanosti ni pomembno
Komuniciranje znanosti pogosto deluje lahkotno, enostavno in postranskega pomena v znanosti. Verjetno je ravno takšno mišljenje krivo tudi za pomanjkanje sistemske podpore komuniciranju znanosti v Sloveniji. A vendar je komuniciranje znanosti ključno za zdravo demokracijo in za družbeno podporo znanosti. Ravno komuniciranje znanosti lahko namreč pomaga pri rušenju zmotnih idej in predstav o znanosti in znanstvenikih. Splošna javnost si zasluži vedeti več, ravno naše razumevanje znanosti pa nam kot državljanom in državljankam pomaga pri dobrih odločitvah na volitvah in referendumih, sploh ko gre za odločitve, povezane z znanostjo.
Primer tega je globalno segrevanje. Globalno segrevanje in človekov vpliv nanj so znanstveniki opazili in tudi precej dobro razumeli že pred desetletji. A vendar se tako v politiki kot na ulici najdejo ljudje, ki o tem niso dovolj dobro poučeni in morda tega celo ne verjamejo, kar, seveda, vpliva na njihovo glasovanje na volitvah.
Če znanosti ne komuniciramo redno, široko in predvsem dobro, lahko hitro izgubimo bitko kot celotno človeštvo. Hkrati pa brez komuniciranja znanosti znanost kot raziskovalna dejavnost izgublja podporo splošne javnosti. To se sicer na prvo žogo ne sliši hudo problematično, a lahko dolgoročno vodi do zmanjšanja financiranja znanstvenih raziskav, sploh v osnovni znanosti (ki, kot sem omenila zgoraj, nima neposrednih praktičnih rezultatov). Znanstveniki in znanstvenice, pa tudi politiki in političarke, se moramo tako močno zavedati vloge dobrega komuniciranja znanosti (in, da ne pozabim, izobraževanja!), ki pa je vse prej kot preprosto.
Podkastu z Anjo Kranjc Horvat lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.