Vemo ali mislimo, da vemo? Onkraj zmotnih predstav z Veroniko Fikfak
Simbolna upodobitev prava in človekovih pravic: Dall.e.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Strašno hudi, ki so v tej sezoni Strašno brihtni, tudi ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja nasploh. Zato je včasih treba razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo.
Tokrat jih pojasnjuje mednarodna pravnica in profesorica človekovih pravic Veronika Fikfak.
Človekove pravice pokrivajo vse aspekte našega življenja
Nekateri moji študenti predvidevajo, da imajo nešteto pravic in da so skoraj vsi vidiki njihovega življenja zaščiteni s pravom človekovih pravic. To je daleč od resnice. Prvič, človekove pravice so zapisane v vrsti dokumentov, ki se osredotočajo na civilne in politične pravice ter socialne in kulturne pravice. Te so zapisane in zaščitene, vendar v različni meri. Civilne in politične pravice – kot sta pravica do zasebnosti ali pravica do volitev – obvezujejo k rezultatu. Ljudje imajo pravico, da so prepuščeni sami sebi, da so njihovi podatki zaščiteni in da jim je omogočeno voliti ali kandidirati na volitvah. Druge pravice, kot sta pravica do izobraževanja in pravica do stanovanja, pa so obveznosti prizadevanja. Tukaj morajo pristojni organi pokazati, da izvajajo ukrepe, da bi omogočili (osnovno) izobraževanje. Poleg teh dveh skupin pravic se razpravlja o obstoju drugih pravic – kot sta pravica do razvoja in pravica do zdravega okolja –, vendar te pravice niso vključene v zavezujoče mednarodno pravne dokumente. Tudi če te pravice obstajajo na papirju, ne nalagajo nobenih obveznosti državam. Potem pa so še druge pravice, ki trenutno ne obstajajo, kot na primer pravica do dostopa do interneta ali specifične pravice, ki izhajajo iz škode, povzročene s podnebnimi spremembami.
Drugi pomemben vidik, ki ga je treba poudariti, je, da človekove pravice obvezujejo države. To pomeni, da tehnološki velikani sami po sebi niso dolžni spoštovati naših človekovih pravic. Lahko se za to odločijo, vendar po mednarodnem pravu tega niso dolžni.
Človekove pravice so absolutne.
Ljudje domnevajo, da jih na tistih območjih, kjer uživajo človekove pravice, te absolutno ščitijo. V resnici je večina pravic omejenih. To pomeni, da tudi, če človekova pravica obstaja, je ne smemo uresničevati brez omejitev, temveč jo lahko uživamo le pod določenimi pogoji. Pravica do svobode izražanja, na primer, ni absolutna pravica. Lahko izražamo svoja stališča in prepričanja, vendar tega ne moremo storiti, če bomo s tem škodovali nekomu ali žalili druge ljudi. To pomeni, da svoboda izražanja ni absolutna. Edina absolutna pravica je prepoved mučenja, zato potem kot pravniki razpravljamo, kakšne vrste dejanja predstavljajo »mučenje«.
Akademiki živimo v knjigah
Stereotip akademika je, da bere in piše knjige. V resnici pa je delo drugačno. Veliko delam v praksi in na primerih, ki se znajdejo v novicah. S takšno izpostavljenostjo lahko bolje opišem in razložim, kako se mednarodno pravo in človekove pravice uporabljajo v določeni situaciji. Študentom je treba približati naše delo. Zato se mi zdi izjemno pomembno predavati na podlagi prakse. Na ta način lahko ljudje bolje razumejo naše delo in njegovo relevantnost.
Obenem menim, da je vedno bolj pomembno imeti čim več različnih odnosov z ljudmi iz različnih okolij, tako na osebni kot strokovni ravni. Letos sem npr. predavala pri Združenih narodih pravnim svetovalcem o človekovih pravicah z namenom, da jim predstavim primere našega dela na področju klimatskih sprememb. Na ta način lažje razumejo moje delo in njegov pomen za njihovo delo kot pravnih svetovalcev ali uradnikov.
Podkastu z Veroniko Fikfak lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.