Miloš Kosec: Gradimo infrastrukturo preteklosti in sami sebi kopljemo jamo

Miloš Kosec. Foto: Matej Povše

Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

Opeka, les ali slama? Na splošno izbor materiala v času poskočnih cen v gradbeništvu ni nujno najlažji in za marsikoga, ki si postavlja streho nad glavo, pomeni tehten razmislek in pogosto pregledovanje zalog v denarnici. Ob njem pa se razpira še eno vprašanje: kako graditi kakovostno. Nanj so sicer prepričljivo odgovarjali trije prašički v znani pravljici in ni videti, da bi sami z odločitvijo imeli večje težave - eden se je zavedal kakovostne gradnje, druga pa sta, po domače, špekulirala.

Zgodba res ne izrisuje vseh sodobnih nepremičninskih zagat, o katerih premišljuje in jih pogosto postavlja pod vprašaj arhitekt Miloš Kosec. Pravi, da bi se sam sicer zavzel za opeko. Prva asociacija nanjo ga ponese v London in njegova predmestja, kjer se hiše skorajda psihedelično enolično v nizu popolnoma identičnih hiš vrstijo ena ob drugi.

Ko sem prvič prišel v London, sem med vožnjo z avtobusom od letališča do centra doživel šok: povsod enake, ponavljajoče se fasade enakega tipa opek. Čez nekaj časa pa sem seveda ugotovil, da obstaja cela serija odtenkov, toplin, zgodovin takšnih materialov in da je opeka star, ampak zelo naraven, trajnosten material. Konec koncev je to samo pečena zemlja, ki ima poleg svoje geološke preteklosti tudi svojo prihodnost in svojo barvitost.

Če vas misli ne bi vodile tako intuitivno, iz katerega materiala bi si vi po nekoliko bolj racionalnem premisleku zgradili svoj dom?

V tem primeru bi razmišljal o lesu. Les je del razvojne enačbe, ki je v Sloveniji še popolnoma neizkoriščena; je eden tistih očitnih odgovorov, kam bi morali zapeljati ne samo arhitekturo, ampak celostno obravnavo prostorskih in družbenih problemov pri nas.

Na trgu nepremičnin imamo nevzdržno situacijo: stanovanj in primernih zemljišč ni dovolj, gradbenih podjetij tudi ne, problem pa imamo tudi z okoljskimi spremembami. Beton in drugi okoljsko potratni materiali naše možnosti preživetja na Zemlji samo še poslabšujejo.

Ob tem pa imamo 65 odstotkov države pokrite z gozdom. Les, ki ga posekamo, izvozimo v tujino, ne da bi ga zares obdelali ali pa tako proslulo dodano vrednost kakorkoli pridobili. Nastavljene imamo že vse spremenljivke zdravorazumske enačbe, s katero lahko rešimo skoraj vse svoje probleme, od nepremičninskih do družbenih in okoljskih, ampak očitno ni nobene želje, da bi jih tvorno povezali v odgovor, ki bi razrešil več problemov naenkrat.

Seveda pa se tukaj zastavlja vprašanje iz pravljice o volku in treh prašičkih: iz česa bomo gradili naše zgradbe in tudi celotno državo, torej našo skupno družbeno zgradbo, je odvisno predvsem od tega, kakšen volk je zunaj. Pametna in okoljsko vzdržna uporaba lesa za hitro in kvalitetno gradnjo stavb, ki ne bi samo reševale individualnih stanovanjskih problemov, ampak bi tudi ustvarjale kvalitetne javne skupne prostore, bi volku pohlepa in uničevanja okolja najhitreje zaprla gobec. Tako da se moramo predvsem vprašati, z uporabo kakšnega materiala in kakšnih prostorskih prioritet bomo rešili problem volka, da se nam ga ne bo treba bati.

Vsaj ne tako, kot smo se ga kot otroci med branjem pravljic. Kdaj in kako ste vi kot otrok začeli raziskovati prostor, objekte, strukture?

Živo se spomnim svojega občutka iz otroštva, ko sem najprej hotel biti arheolog. Vedno me je zanimala zgodovina, vedno so me zanimali ruševine, gradovi, ostanki preteklosti, druge civilizacije in tako naprej. Zdi se mi, da to ni nič nenavadnega za otroka. Potem pa sem slišal, mislim, da od svojih staršev, da slej ko prej prej naletiš na vodo, če koplješ pregloboko. V moji glavi sta se ti dve sliki povezali v živ prizor, kako izkopavam na Ljubljanskem gradu in naenkrat mene in vso ekipo zalije voda. Takrat sem preusmeril svoj interes iz arheologije v arhitekturo.

Gotovo tudi prihodnost bivanja ni pod zemljo, ampak nad zemljo, kar je mimogrede nekaj, kar bi bilo vredno opozoriti tudi na nivoju arhitekture danes v Ljubljani, kjer se gradi pretežno pod zemljo: parkirišča, razširitve avstro-ogrske kulturne infrastrukture s kletmi, namesto da bi nad njo samozavestno gradili še kaj drugega kakor špekulativne stolpnice. Preklop med arheologijo in arhitekturo pri meni na neki način vztraja še danes. Očitno pa je bil pri šestih letih eksistencialen strah pred zalitjem z vodo zame dovolj, da sem se rajši usmeril na arhitekturno pot.

A ruševine so vas kljub temu še kar naprej spremljale oziroma ste vi njih. Svoj študij na fakulteti ste zaključili z diplomo o ruševini kot o arhitekturnem objektu in zanjo prejeli študentsko Plečnikovo nagrado. Kaj je bila osrednja premisa, vodilna zamisel, ki vas je peljala čez diplomo?

Ruševina je in ni arhitektura in je na neki način tudi del arheologije. Zagotovo ni več hiša, nima več svojega arhitekta, je pa - kot je bila ena izmed tez v tem premisleku - ruševina pravzaprav edina arhitektura, kjer smo njeni arhitekti prav vsi mi. Za ruševino v bistvu ni dovolj, da je ne uporablja en posameznik. Ruševine ne sme uporabljati nihče, da ostane ruševina. Zato je to eden redkih prostorskih posegov, v katerem res vsi sodelujemo, čeprav samo negativno. Na ta način je ruševina kolektivno delo. To se mi je zdelo zanimivo.

V resnici pa je ruševina zame še vedno v bistvu zelo pomembno delo povsem intimno, saj predstavlja preboj iz slepe ulice o razmišljanju, kaj je pravzaprav arhitektura in kaj naj počnem kot arhitekt, dilema, v kateri se po mojem znajde vsak študent arhitekture.

V drugem ali pa tretjem letniku, ko ugotoviš, da ti zelo veliko učiteljev ne daje odgovora na to, kar si iskal, začenjaš prepoznavati določene problematične vidike, ne samo v svetu zunaj fakultete, ki arhitektom ne da možnosti, da se izrazijo, ampak tudi v sami arhitekturni stroki. Iz te slepe ulice se zelo veliko ljudi ne vrne. Mogoče tudi jaz ne bi nikoli prišel nazaj do arhitekture, če se ne bi tik pred diplomo soočil z dejstvom, da je pa to le priložnost, da svoje osebne fascinacije združim s prostorskimi in družbenimi dilemami.

Zato sem vzel svojo otroško navdušenje nad ruševinami, nad gradovi, nad ostalinami preteklosti kot izhodišče za premislek, ali je ruševina danes sploh relevantna. Je to res idilična, romantična slika preteklosti, ki nima zveze s sodobno arhitekturo, ali pa mogoče velja obratno, da bi morali kopati po lastni fascinaciji in jo vzeti kot izhodišče analize sedanjega trenutka. Za zdaj sem si provizorično seveda odgovoril, da je pravilna druga varianta, da ruševina absolutno ni romantična ostalina preteklosti, ampak je mogoče najbolj sodobna, najbolj pomensko odprta, najbolj miselno agilna arhitektura, ki nam lahko osvetli vse druge stvari, o katerih po navadi govorimo, ko govorimo o sodobni arhitekturi.

Od takrat naprej ne razmišljam samo o ruševinah, še zdaleč ne, mi pa ostaja vodilo, da je popolnoma legitimno, da izhajaš iz osebne fascinacije ali izkušnje, četudi je na prvi pogled popolnoma nepovezana s sedanjim trenutkom, in začneš kopati po njej ter tako povezovati stvari, ki mogoče pred tem niso bile tako povezane. Včasih je tako čisto smiselno razmišljati o javnem prostoru, o stanovanjski problematiki, o nezmožnosti oblikovanja sodobnega pristopa in o načrtovanju prostorskih problemov skozi osebne fascinacije in izkušnje, ki so seveda šele prva izhodišča bolj objektivne analize.

Veliko premišljujete in pišete o tem, kako ljudje uporabljamo prostor - svojega domačega in našega skupnega. Kje se pravzaprav pojavljajo največje zagate, če se z lupo dotaknemo Slovenije. Videti je, da z njo podrobneje gledamo bolj kot ne po Ljubljani ali pa bolj urbanih krajih; česa pa ne vidimo, ker ne gledamo v več smeri?

Strinjam se, da se preveč pogovarjamo o Ljubljani in pozabljamo, da so situacije v manjših krajih in na podeželju ravno tako problematične. Tam kriza ni identična, kot je v Ljubljani ali recimo v Mariboru in v turističnih mestih, je pa z njo povezana. Velike energetsko potratne, včasih nenaseljene propadajoče hiše zunaj tržno zaželenih območij so inverzni problem utesnjevanja in stanovanjske stiske v mestih.

Če hočemo trajnostno in smiselno reševati probleme, jih ne bomo mogli rešiti točkovno samo v mestih, ali pa samo v enem mestu, ampak jih bomo morali istočasno reševati na vseh področjih te države. To ni ključno samo za kratkoročno preskrbo s stanovanji, ampak tudi za slovensko kulturno krajino.

Slovenija je specifična država. Ne samo, da ima veliko gozdov, ki smo jih prej omenili, ima tudi staro, tradicionalno kulturno krajino, ki jo tudi zaradi pogozdovanja izgubljamo. Ne vem, ali si želimo predstavljati Slovenijo čez 50 let kot dve ali tri mesta, med sabo povezana s prometno infrastrukturo in obkrožena s čisto divjino. Zato moramo razmišljati ne samo o možnostih izrabe samograditeljskih hiš na podeželju, ampak tudi o infrastrukturni mreži med njimi. Mislim, da bi se morali v mestih zavedati, da je katastrofalna situacija na stanovanjskem trgu v veliki meri povezana z avtomobili. Če hoče investitor, zasebni ali pa javni, graditi stanovanjsko sosesko, je v bistvu na pol prisiljen zgraditi garažno hišo, na katero so postavljena stanovanja. Tudi če pogledate prerez sodobne soseske, je ta popolnoma drugačen kot modernistične stanovanjske soseske v Ljubljani, kjer so stanovanja postavljena nad kleti, povsod okrog njih pa je živ, raščen teren, kjer rastejo drevesa in zaradi katerih so se na primer Fužine v samo 35 letih v resnici spremenile v velik urbani park, ki ga uporabljajo tudi drugi prebivalci tega mesta in za katere predstavlja zdravo, zeleno in rekreativno infrastrukturo celotne družbe.

Sodobna soseska pa je v resnici prisiljena uporabiti vso razpoložljivo drago parcelo za parkiranje avtomobilov, kar je dvojna tragedija. Prva tragedija je, da te soseske nikoli ne bodo postale podobne parkom, ker drevesa ne rastejo na betonskih ploščah. Kakšno grmovje in posamezno drevo v betonskem koritu, in to bo vse. To bodo vedno enake, razmeroma nezanimive, neosenčene površine, ki ne bodo prijazne ljudem. Druga tragedija pa je povezana s transportom: če resno nameravamo s prestrukturiranjem celotnega sveta, zato da bomo lahko preživeli okoljske spremembe, da bomo lahko dejansko prišli do drugačne uporabe energije in se preusmerili na obnovljive vire, bomo verjetno celo pri nas morali premisliti mobilnost in začeli radikalno omejevati uporabo osebnih avtomobilov, še posebej v urbanih okoljih, kjer je popolnoma samoumevno, da bi lahko vse opravil z javnim prometom, peš ali s kolesom. V tem primeru si pa jasno ne predstavljam, kaj bomo s temi razsežnimi kletmi, včasih v dveh nivojih, počeli. Za zdaj vem, da bi bile primerne samo za gojenje gob. Torej kaj bomo z vso infrastrukturo, ki je danes glede na že zdavnaj zastarele potrebe, gradimo, kaj bomo z njo počeli čez 50, 100 let? Zanemarjati je ne bomo mogli, ker se bodo potem vse soseske sesule same vase, naša mesta pa bodo postala polna podzemnih ruševin.

Nič bolj pesimističnega se mi ne zdi kot to, da rečeš, preveč kritični pa ne bomo, saj smo ja optimistični. To se mi zdi oksimoron. Kako boš sploh spremenil kaj, kako boš zgradil boljši svet, boljši prostor, boljšo družbo, če ne izhajaš iz kritične analize in samokritične analize stanja, v katerem si.

Skratka, z garažnimi hišami danes gradimo infrastrukturo preteklosti in se ne zavedamo, da sami sebi kopljemo jamo, čisto dobesedno. Seveda pa drži, da ne moremo biti enako strogi pri avtomobilski infrastrukturi na podeželju. Ne moremo zahtevati in pričakovati, da bomo povsod speljali avtobusne povezave ali pa železniške proge v vsako slovensko vas.

In če želimo obdržati zanimivo, raznoliko in kakovostno okolje?

Potem moramo povezati spremenljivke tako, da začnemo sankcionirati škodljive stvari, ker je neverjetno, da jih z razširitvami avtocest in gradnjo garaž v 21. stoletju dejansko še aktivno spodbujamo, in da začnemo obratno spodbujati primerne načine premikanja na podeželju, ki bodo omogočili deprivilegiranim slojem prebivalstva, da bodo enako opolnomočeni kot ljudje v mestih. Tukaj moramo še ogromno narediti.

Zdaj sem govoril o prometu, ne o arhitekturi, ampak brez takšnih intervencij lahko arhitekti še naprej prepričujemo, da bi morali graditi hiše, kakršne so v Skandinaviji, pa nam to v Sloveniji ne bo nič pomenilo, ker smo že na ravni analize potreb zgrešili, kaj potrebujemo. Ne potrebujemo nujno majhnih hiš z lesenimi fasadami, ki so raznolikih barv, kot so v Skandinaviji. Potrebujemo analizo, ki bo omogočila razrešitev večine naših strukturnih problemov tako, da bomo obdržali kvalitete, ki jih pa imamo, in da bomo znali radikalno poseči v nevzdržno stanje, ki nam preprečuje okoljsko in družbeno vzdržno bivanje v prihodnosti.

Nas pri tem zavira tudi pregovorna navezanost na naša vozila? Je tudi ta delec v mozaiku vzrokov, zaradi katerega gradimo arhitekturo preteklosti, ali pa je takšen sklep prehiter?

Ne verjamem v mentaliteto. Vse stvari pri nas se zadnje čase razlaga skozi mentaliteto, češ da je v naši mentaliteti, da smo, recimo, lastniki nepremičnin, ali pa, da je v naši mentaliteti, da smo zaljubljeni v avtomobile. Mislim, da je mentaliteta seveda realna stvar, ampak je posledica, ne pa razlog za dogajanje. Vse to, da smo domnevno zaljubljeni v lastništvo nepremičnin ali pa v avtomobile, je posledica neurejanja skupne infrastrukture in odsotnosti sistemskega pristopa do reševanja stanovanjske problematike, reševanja prometa, do dolgoročne gradnje odporne skupnosti.

Pred 50 leti je bilo drugače, ne samo pri nas, tudi drugje. Načrtovalo se je za daljše obdobje. Če načrtujemo ne samo na politični ravni, kjer se načrtuje za obdobje maksimalno štirih let, kolikor traja mandat, ampak tudi na področju gospodarstva, kjer se vedno bolj dela, kot da vsa ekonomija deluje po principu izčrpavanja razpoložljivih virov, ekstrakcijski kapitalizem, kjer gledaš samo na dobiček v roku dveh, treh, štirih let, ga pobereš, potem pa se že premakneš naprej. V tem primeru je jasno, da problemov ne moreš strukturno rešiti. Strategija železniške infrastrukture se gradi desetletja, jasna stanovanjska politika prav tako, zato da daje dejanske rezultate. Pomembno pa je, da pogledamo v lastno preteklost in ugotovimo, da so se ta desetletja v bistvu že odvijala in da smo od recimo petdesetih do osemdesetih let zavestno gradili dolgoročno infrastrukturo. Torej bi to tudi danes, v bistveno bogatejši in sodobnejši družbi, vsaj teoretično zmogli.

Le da misliti na dolgi rok in daleč v prihodnost ni nujno najlažja stvar, ko šibamo čez čas z nesluteno hitrostjo in še z dodatnimi pospeški, pri tem pa se vse težje upočasnimo?

Če tega nimaš, pa je jasno, da se ne moreš zanesti na skupne službe, recimo na državno ali pa občinsko infrastrukturo, za odgovor na vprašanje, kje boš živel čez deset let, kako se boš lahko premikal iz službe domov in nazaj in kako boš skrbel za svojo družino. Potem je bistveno bolj racionalno, bistveno ceneje imeti svoj avto, da si neodvisen od drugih in da imaš svoje stanovanje, kjer te nihče ne bo mogel čez noč vreči ven.

Verjetno bo predvsem zapleteno spet preusmeriti misli na nekaj drugega, stran od tega, na kar so se ljudje navadili. Ampak ljudje so se pred tem navadili tudi na diametralno nasprotne stvari. Ko bo vožnja z vlakom krajša, cenejša in v vseh pogledih bolj racionalna izbira, ne bo treba preusmerjati nacionalne mentalitete. Stvari so bodo zgodile same od sebe. Ko bodo javna najemniška stanovanja dostopna večini prebivalstva in bodo predstavljala zanesljiv, praktičen in pragmatičen način naseljevanja prostora, tudi ne bo treba ljudi prepričevati, da ni treba kupovati lastniških stanovanj ali nepremičnin kot investicijo.

Kaj pa je s tistimi javnim prostori, ki so skupnostni? Ti sicer znova in znova nastajajo, a se prav tako krčijo in z belo zastavo predajajo investitorjem, ki si želijo prostor uvnovčiti.

To je velik problem. Včasih se ga pomete pod preprogo, češ, saj Ljubljana dobiva nove infrastrukture, dobiva novi Rog, dobiva nova kopališča. Meni je nerazumljivo, zakaj je treba za nove projekte, ki bi lahko v drugih okoliščinah imeli popolnoma dobrodošle razširitve, uničiti tiste, ki so že obstajali, ki so bili navezani na obstoječa tkiva ali obstoječe povezave v skupnosti. Zakaj je treba atomizirati obstoječe prostore in obstoječe družbene povezave na terenu in na ruševinah zgraditi nekaj, kar naj bi jih spet na novo vzpostavljalo.

Zato smo vedno znova družba nekih novih začetkov. Pri javnih prostorih je ravno tako. To so prostori, ki so monumentalni, kvalitetni, ampak ki tudi vzpostavljajo možnosti za druženje in delo. Imamo pa problem, da jih beremo zelo formalno. Že Cankarjev dom, ki bi lahko postal nekaj podobnega, kot je v Londonu recimo South Bank Center, ki je foaje velike koncertne dvorane - identična situacija kot v Cankarjevem domu - čez dan v bistvu kavarna, co-working space, prostor poslovnega druženja, a tudi družabnega, prostor za počitek, skratka, je dejansko dnevna soba mesta. Opozoriti moramo da pri nas dnevno sobo mesta res uporabljamo izključno samo kot nekakšno PR-frazo, ne pomislimo pa, kaj delamo v dnevni sobi, to je - živimo. Želel bi si, da bi ta dvorana dejansko postala dnevna soba mesta.

Letos je Ravnikarjevo leto. Včasih pozabljamo, da so nam, tudi arhitekti, v tem mestu dali veliko dragocenih prostorov, ki jih še ne znamo uporabljati v njihovem polnem potencialu. Zakaj bi moral biti Cankarjev dom nekakšna slavnostna sprejemnica, ki funkcionira samo ob odmorih, ob koncertih? Zakaj ga ne moramo imeti kot razširitev prostora na Trgu republike, njegovo obogatitev, aktivno spodbujati ljudi, zaradi mene občasno tudi brezdomca, ki je velikokrat nagnan iz tega slavnostnega prostora?

Zakaj se še danes, v 21. stoletju, soočamo s problemom, ki ga je že v 19. stoletju slovenski politik Josip Vošnjak mimogrede omenil, ko je rekel, da je za Slovenijo tipično, da te v sprejemnici sprejmejo samo, če si slavnostni gost, medtem ko družina večinoma živi v kuhinji. Zakaj ne znamo najlepših prostorov uporabljati za vsakodnevno življenje? Ni treba vedno zgraditi novih prostorov, gre za opolnomočenje že obstoječih prostorov in za njihovo odprtje novim uporabnikom. Zelo pogrešam malo bolj fleksibilen, pragmatičen, odprt odnos odločevalcev do tega vprašanja in razumevanja, da načrt mesta ne pomeni, da pobarvamo eno cono s samo eno funkcijo, drugo cono z drugo, ampak pomeni zrelo načrtovanje v 21. stoletju tako, da ustvarjaš pogoje za sobivanje, v veliki meri tudi samo s tako preprostimi stvarmi, kot je vzdrževanje obstoječega. To je glavni trik vprašanja, kaj je sodoben javni prostor.

Takšna vprašanja potrebujejo odgovore, ti pa ne zadevajo le odločevalcev, ampak vse nas, ki prostore ustvarjamo in jih naseljujemo.

Premalo se pogovarjamo, predvsem se pa pogovarjamo prepozno. Če ilustriram, je pri nas po navadi tako, da se investitor odloči za program, najde parcelo zanj, po možnosti je to še parcela s kulturno dediščino, ker to pomeni, da je nakupna cena nižja, domneva pa, da mu je ne bo treba ohraniti. Potem začne s postopki, kjer je treba dobiti vse papirje in čisto na koncu postopkov je predvidena za investitorja zelo zoprna stvar, to je javna razgrnitev. Javna razgrnitev se po navadi odvije v nekem stranskem hodniku upravne enote ali občine. Vse je narejeno tako, da je ja nihče ne bi videl, in če imaš srečo, gre zato projekt skozi vsa formalna sita in lahko začneš graditi. V realnosti je to ne samo proces, ki spoštuje črko, ne pa duha predvidenih postopkov, ampak je tudi neracionalen. Neracionalen je za investitorja in neracionalen je za občine, za državo, ker na koncu pride do tega, da se bodo ljudje, ki o projektu niso bili na začetku seznanjeni, odzvali bolj ostro, ko bodo videli, da so gradi na njihovem dvorišču. In potem dobimo odlične pogoje konfliktnega dialoga, ker imamo na eni strani civilne iniciative, na drugi pa investitorja, ki bosta v tem dialogu oba šla do konca. Eden je vložil že toliko denarja, da noče nazaj, civilna iniciativa pa tudi nima ničesar izgubiti, ker vidi, da je nihče ne posluša in bo šla tudi na nož.

Kako se izogniti stanju na barikadah, sestopiti z njih in se postaviti za bolj tvoren dialog?

Ko začneš proces umeščenja ene stavbe v prostor, te v resnici ne bi smeli zanimati papir, na katerem piše gradbeno dovoljenje, ker je to samo prva stopnja v življenju neke zgradbe. Tudi gradnja te zgradbe ti ne bo pomagala čisto nič, če se bo čez deset let izkazalo, da ne bo smiselno vpeta v potrebe tega mesta, tudi če si jo uspel dokončati.

To se je že takoj po odprtju zgodilo vsaj enemu hotelu pri nas, ki s svojim neverjetno “svetovljanskim” imenom Grand Plaza kaže na najbolj malomeščanski vnos vzorov iz tujine, v bistvu pa že kar lep čas opazujemo samo temna okna. Nikogar ni. Gre za slab premislek o tem, kam preusmerjamo možnosti, kam preusmerjamo naša sredstva, kam preusmerjamo infrastrukturo. Slabo je slabo za vse vpletene. Predvsem pa to pomeni, da bi morale občine, ki so največji javni akter na določenem območju konkretne gradnje in so vedno vpletene v te procese, ne glede na to, za kakšno gradnjo gre, aktivno spodbujati, anketirati, spraševati o potrebah ljudi, o tem, kaj prepoznajo kot manjkajoče v prostoru, o tem, kaj pogrešajo. Skratka, da bi aktivno spremljali, kaj se dogaja na terenu, in jih podpirale, kjer bi bilo to smiselno.

V naš način delovanja je že vštet konflikt, ki se očitno nekje mora zgoditi. Jaz pa mislim, da je osnovni namen javnih akterjev, še posebej občin, da o dejansko mediator, da se pogovarjajo z vsemi vpletenimi. Pri tem pa bi vseeno opozoril, da dober projekt ni nujno seštevek želja vseh vpletenih. Javni interes ni nujno seštevek interesov in mnenj vseh posameznikov. Ampak da pa bi prišli do enega dobrega projekta, je treba vsaj vprašati, anketirati, razumeti, narediti dobro analizo. Na tej ravni pa imamo pri nas zares zelo malo dobrih praks.

Sem sicer nepoboljšljiv optimist. Pomembno je poudarjati, da kritika ni operacija pesimistov, kritika je operacija ultimativnega optimizma. Nič bolj pesimističnega se mi ne zdi kot to, da rečeš, preveč kritični pa ne bomo, saj smo ja optimistični. To se mi zdi oksimoron. Kako boš sploh spremenil kaj, kako boš zgradil boljši svet, boljši prostor, boljšo družbo, če ne izhajaš iz kritične analize in samokritične analize stanja, v katerem si. Tukaj imamo z besedo kritika pri nas tudi probleme.

Osnovni namen javnih akterjev, še posebej občin, je, da so dejansko mediator, da se pogovarjajo z vsemi vpletenimi

Radi poudarjate, da se mora arhitekt kdaj postaviti tudi na zadnje noge in nastopiti z držo, ki govori: ‘Ne, raje bi, da ne.’ V kakšnih okoliščinah naj to stori in kako to odgovornost arhitekti jemljejo v svoje roke?

Drža ima še veliko potenciala pri nas. Vprašanje, kako reči ne, mi je zelo zanimivo in je bilo v bistvu srž mojega doktorata na londonski univerzi Birkbeck, kjer sem razmišljal o zgodbi o Bartlebyju, znani figuri iz Melvillove kratke zgodbe, kjer ravno človek, ki nenehno ponavlja “Raje bi, da ne” paradoksno edini radikalno spremeni realnost okrog sebe. Okrog sebe ima polno ljudi, akterjev, ki delajo, posebnežev, ki spodbujajo delovne procese, a edini, ki mu uspe popolnoma spremeniti, zmesti in radikalizirati debato, je človek, ki ničesar ne naredi in to na zelo specifičen način. V družbi, ki jo poganja vsako, tudi čisto nesmiselno delo, lahko ravno človek, ki ničesar ne naredi, včasih naredi največ. Ta pozicija v arhitekturi ne pomeni, da bi morali nehati graditi ali pa govoriti, ampak pomeni, da imamo v arhitekturi ogromno polje upornosti, ki je dostikrat neizkoriščeno: razumeti, da smo zavezani in investitorju in javnosti, da je zato arhitektura reguliran poklic, da je to eden redkih reguliranih poklicev, ki ga ne more opravljati nihče, ki nima ‘štampiljke’, in je v tem na neki način podoben medicini.

Vpliv hiše se nikoli ne konča na parcelni meji. Način, kako ljudje pridejo do hiše, z avtomobilom ali z vlakom, lahko z okoljskimi, družbenimi in prometnimi vplivi spremeni gozd 50 kilometrov stran ali pa spodbuja globalno segrevanje. Skratka to, da včasih nečesa ne naredimo, je enako ključno za zdravo okolje kot nekaj, kar naredimo prav z mislijo nanj. Arhitekti lahko spreminjamo prostor z gradnjo, a tudi z zadržanjem od gradnje, včasih tudi s pisanjem, včasih z ozaveščanjem o kvalitetah obstoječega, včasih z intervencijo v politični diskurz.

Mislim, da bi se morali posloviti od ideje arhitekta kot nekoga, ki čaka na naročilo, potem vzame svinčnik v roke in naredi čim lepšo zgradbo, in razumeti, da je naš cilj za zdravo, kvalitetno, a tudi lepo bivalno okolje, lahko dosežen na različne načine. In da je treba imeti zelo kritično zavedanje, kdaj lahko boljše bivalno okolje dosežemo s tem, da nekaj zgradimo, kdaj lahko boljše bivalno okolje dosežemo s tem, da preprečimo gradnjo, kdaj lahko to dosežemo tako, da obnovimo, prenovimo ali pa kvalitetno na novo naselimo in uporabimo obstoječo zgradbo, kdaj lahko interveniramo tako, da moramo preprosto spremeniti en zakon, da moramo poseči v politične procese, in kdaj tako, da se gremo aktiviste, da smo samokritični, da smo kritični do lastnega poklica in da vplivamo na izobraževanje nove generacije arhitektov.

Vse to so zelo široka in zelo močna orodja, ki jih ima arhitekt na razpolago. Katastrofa je, če od vseh orodij, ki jih ima na voljo, v roke vedno znova vzame samo svinčnik ali pa računalniško miško. Nujno je, da ve in razsodi, kdaj je katero orodje najbolj primerno. Cilj dela arhitekta pravzaprav ni gradbena dokumentacija, temveč zdravo, solidarno, demokratično, kvalitetno, lepo, bivalno okolje.

Pogovor z Milošem Koscem je bil 27. maja objavljen v prilogi V soboto, ki jo izdaja časnik Večer.

Podkastu z Matevžem Dularjem lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.

Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.