Saša Vipotnik - Neomi, nevrologinja in glasbenica: Nič ni narobe s tem, da priznamo, da ne vemo vsega
Saša Vipotnik. Foto: Matej Povše
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Sašo Vipotnik resda veliko ljudi pozna kot predvsem glasbenico z vzdevkom Neomi, a ta ista Saša je obenem tudi izjemna nevrologinja, ki so jo mnogi imeli priložnost spoznali tudi kot osebo, ki jim je kot zdravnica pomagala, ko je poskušala razvozlati vzroke njihovih bolezni. Kot nevrologinja je zaposlena na kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo, preučuje pa zlasti motnje spanja in epilepsije. Glasbo, ki je njen drugi pol izražanja, pa zaenkrat še drži stran od medicine.
"Vedno me je privlačila ideja raziskovanja povezave med glasbo in možgani. A se bojim, da bi s pretiranim analiziranjem glasba izgubila del svoje magije. V določenih trenutkih se zdi, da se stvari v glasbi zgodijo same od sebe, brez racionalnega razmišljanja in v tem smislu se mi zdi pomembno ohraniti njen čar in vpliv, ki ga ima na nas," je povedala v pogovoru.
V svojem drugem, glasbenem življenju, je Saša kot Neomi svoj prvi samostojni album, Poglej, izdala leta 2011, nato Beautiful Disasters in zadnjega, Lepo se svetiš v temi, z zasedbo AKA Neomi v letošnjem letu. Sodelovala je z raznolikimi slovenskimi glasbeniki, Mariem Babojelićem, Igorjem Matkovićem, Aleksandro Ilijevski, Senidah.
V zadnjih tednih smo ujeti v vročinske valove, podprte z nevihtami. Razpoloženje niha kot na gugalnici. Kako lažje bi premagovali upehanost že, če bi poskrbeli za ustrezno spalno higieno?
"Mislim, da je predvsem treba poskrbeti za zadosten spanec. V današnjem svetu je to še kar težko. Ne samo, da si časa za spanje ne vzamemo, imamo tudi veliko drugih motilcev, ki nam kratijo spanec še posebej zvečer. Pogosto gledamo v telefon, ki oddaja modro svetlobo, kar nas zbuja. Zato je pomembno, da telefone, računalnike in druge naprave zvečer damo stran. Če dobro spimo, potem čez dan ne bi smeli biti utrujeni oziroma zaspani, kajne?"
Spanec je dober temelj. Nam potem tudi dnevna sivina ne more priti do živega?
"Če smo naspani, nas takšni dnevi ne morejo prizadeti. Vsaj načeloma, ne. Če pa smo v prejšnjem tednu slabo spali in imeli razdrobljen spanec, bomo verjetno potrebovali nekaj dobro prespanih noči, da pridemo k sebi. Recimo, da je rešitev na dosegu roke, vendar morda nismo dovolj disciplinirani. Mislim, da je to glavni problem. In tudi jaz nisem tako disciplinirana, žal."
Katere pa so bile tiste silnice, ki so vas vodile k medicini, nato k nevrologiji in naposled k motnjam spanja ter epilepsijam?
"Vedno se mi je zdelo, da je bila ta pot splet naključij in okoliščin. A zdaj, ko gledam nazaj, mogoče niso bila vsa samo naključja. Gotovo je, da si nisem že kot otrok želela postati zdravnica, so me pa vedno zanimali naravoslovni predmeti in v šoli sem bila dobra v njih.
Najstarejša sestra je zdravnica in bilo mi je zanimivo, kar je študirala. V gimnaziji sem se potem odločila za ta poklic. Imam še eno starejšo sestro s težko obliko cerebralne paralize. Pri tej bolezni pride do poškodbe možganov ali spremembe v razvoju možganov že pred rojstvom ali med porodom. Ko sem bila na 'kroženju' iz pediatrične nevrologije in sem sestrino stanje omenila kolegici pediatrinji, je ta rekla: 'Aha, zato sta obe s sestro zdravnici, a ne?' Odvrnila sem ji, da ne, da je to le naključje. Ko pa sem začela malo resneje premišljevati o tem, pa se mi je začelo vse bolj jasniti, da izbira tega poklica mogoče le ni bila takšno naključje. Skratka, možno je, da me je kaj potiskalo v to smer.
Omenjena zdravnica mi je potem povedala, da sorojenci otrok s prizadetostjo velikokrat želijo ugajati ali biti bolj uspešni, da zapolnijo nekakšen manko pri starših. Torej je lahko tudi to vplivalo na mojo odločitev, da bom zdravnica."
Potem pa ste morali sprejeti še zavestno odločitev: katero področje medicine resneje zagrabiti.
"Med študijem še nisem dobro vedela, kaj me zanima. Vmes sem se tudi ves čas intenzivno ukvarjala z glasbo in v nekem obdobju sem se poigravala z mislijo, da bi medicino pustila, ker me do takat nič še ni zares pritegnilo. V četrtem letniku pa sem spoznala nevrologijo in profesorja ter izjemnega predavatelja dr. Zvezdana Pirtoška. Njegova predavanja so res navdihujoča. Nevrologija se mi je zazdela kot detektivska veda in me je popolnoma prevzela. Zato sem že kot študentka na nevrološki kliniki volontirala in v tem času spoznala epileptologa Gala Grando, ki me je navdušil nad epilepsijami. Področje se mi je sicer zdelo zahtevno in bala sem sem, da bo težko priti zraven, ampak sem se vseeno odločila, da poskusim in k sreči, se je dobro izteklo."
“Spanje je pasiven proces – če se trudimo zaspati, lahko to vodi v težave s spanjem. Pogosto se zgodi, da zaspite pred televizijo, vendar ne morete zaspati, ko greste v posteljo. Zato ne priporočam, da se preveč osredotočamo na potrebo po točno osem urah spanja, saj to lahko povzroči nepotreben stres in težave z nespečnostjo.”
Poti se vama še vedno križajo oziroma, raje, sovpadajo saj se oba ukvarjata z epilepsijami. Vsekakor je videti, da je bil, zdaj že kolega, dr. Granda odličen smerokaz, ki vam je pomagal utiriti se na profesionalno pot, ki ji še danes sledite.
"Začelo se je z epilepsijami, zadnji dve leti pa se ukvarjam tudi z motnjami spanja. Na našem Inštitutu za klinično nevrofiziologijo je profesorica in pionirka na tem področju profesorica dr. Leja Dolenc Grošelj. Ona je že sredi devetdesetih v Ljubljano iz Montpelliera pripeljala vedo o spanju oziroma somnologijo. Somnološkemu timu sem se pravzaprav priključila po naključju. Je že res, da so mi motnje spanja tudi zelo zanimive, a na inštitutu je bilo premalo ljudi, ki so se ukvarjali s tem področjem in zato so me v tem primeru k sodelovanju povabili."
Nas lahko spustite tudi v svoj delovni vsakdan?
"Moj delovnik se zelo razlikuje glede na delovišče, kjer sem tisti dan razporejena. Ob ponedeljkih delam v ambulanti, kjer spremljam bolnike z epilepsijo, pregledujem bolnike, pri katerih sumimo na epilepsijo ali imajo nepojasnjene motnje zavesti. Poleg teh prihajajo še bolniki z motnjami spanja pa tudi kakšen z drugim nevrološkim problemom. V osnovi pa je to subspecialistična nevrološka ambulanta za epilepsije in za motnje spanja.
Poleg ambulantnega dela berem EEG preiskave, to je elektrofiziološka metoda, s katero opazujemo električno aktivnost možganov in iščemo morebitne epileptiformne spremembe pri bolnikih z epilepsijo ali s sumom na epilepsijo. Prav tako analiziram polisomnografije in poligrafije. To so preiskave, ki jih opravimo pri bolnikih z motnjami spanja, a ne pri nespečnežih, predvsem pri tistih, ki preveč spijo. Opazujemo različne fiziološke parametre, od dihanja, pulza, ravni kisika v krvi … Prvo preiskavo opravijo bolniki s posebnim aparatom na domu, pri drugi preiskavi pa bolniki prespijo pri nas v bolnišnici in poleg omenjenih parametrov opazujemo še možgansko električno aktivnost, s katero lahko določimo faze spanja ter snemamo video in opazujemo, če imajo bolniki kakšne nenavadne gibe v spanju.
Delo v urgentni ambulanti ne uide nikomur. Tam pregledujemo katerega koli bolnika s sumom na nevrološko obolenje, ki je napoten z najvišjo stopnjo nujnosti. Lahko sem razpisana za enodnevni hospital, kjer skrbimo za kronične bolnike, ki hodijo na redno terapijo v infuziji, lahko odgovarjam na konziliarni telefon, kamor nas pokličejo kolegi zdravniki iz nenevroloških oddelkov in potrebujejo naše mnenje, posvet ali pregled bolnika na njihovem oddelku. Dvakrat na teden izvajamo triažiranje napotnic z oznako 'zelo hitro'. Teh je okoli sto do stopetdeset na teden. To pomeni, da se sestanemo trije nevrologi, vsakič kdo drug, iz vseh treh različnih oddelkov, s katerimi se skupaj odločimo, pod kakšno stopnjo nujnosti bo bolnik zares pregledan, saj zaradi obsežnosti poslanih napotnic enostavno ni mogoče pregledati vseh v zelo hitrem terminu."
Ko govorite o svojem delu, je razvidno, da obstaja struktura, ki omogoča učinkovito razdelitev dela. Vendar pa se ob branju vašega prispevka Dnevnik nekega dežurstva v Mladini videti, da ni vedno jasno in urejeno.
"Dežurstva so zelo specifična; lahko se dogaja ogromno ali pa ne toliko. Ravno to sredo sem bila samo štiri ure zjutraj na urgenci, kjer do pol desetih ni bilo nobenega pacienta. Zanimivo je, da se ti manj ljubi delati takrat, ko ni veliko dela, ko si v pogonu, pač delaš in nimaš izbire.
Posebnost dežurstev je, da si odgovoren hkrati za oddelek in za urgentno ambulanto čez dan ter ponoči. Za vikend to pomeni 24 ur, preko tedna manj, od 16. do 8. ure, pred in po tem opravljaš pa svoje redno delo. S tabo je še dežurajoči nevrolog, ki pa je odgovoren za drug oddelek. Eden od dežurajočih je sprejemni zdravnik, kar pomeni, da mora delati v urgentni ambulanți še vso noč, kot nesprejemni dežurajoči pa ponoči skrbiš le za svoj oddelek, če v ambulanti ni preveč dela, občasno pa tudi nekaj ur odspiš.
Narava dela je zelo odvisna od tega, kaj se dogaja. V intenzivni enoti je približno osem pacientov, potem pa sta še dva hodnika s po 20 do 30 posteljami. Torej imaš približno 60 pacientov na oddelku, za katere si odgovoren sam in konstantno delo v urgentni ambulanti. Če je kakšen bolnik na oddelku nestabilen, hkrati pa bolniki v ambulanti zahtevajo hitro ukrepanje, je lahko vse skupaj zelo zahtevno. Poleg tega, da si na svoji kliniki, te ob vsem tem lahko kličejo tudi iz drugih oddelkov, recimo internističnih, za nevrološko mnenje. To lahko sicer opravimo po telefonu, včasih pa je tja treba iti osebno pogledat pacienta."
Če k temu delu dodamo še delo z glasbo ali pa vsaj užitek ob ustvarjanju glasbe, kako se obe področji dopolnjujeta? Si gresta z roko v roki?
"Če sem iskrena, se mi je lani vse skupaj malo preveč zapletlo. Pred dvema letoma sem opravila specialistični izpit, po katerem pa pravzaprav ni bilo nobene resne pavze ali odmora. Ves čas smo imeli nekje v načrtu delo z bandom ali službene obveznosti. Začela sem tudi tečaj iz somnologije in morala sem opraviti izpit.
Lansko poletje smo se pripravljali na tretji album, kar je pomenilo, da sem imela vsak vikend dežurstva ali koncerte. Na koncu sem ugotovila, da se v življenju ne veselim več ničesar, vključno s koncerti in glasbo. Tako sem se odločila, da grem na psihoterapijo, kar je danes v modernem svetu precej običajno. Obiskala sem jo sicer le dvakrat, a sem dobila dovolj, da mi je dalo misliti.
Ugotovila sem, da sem preobremenjena in sem zato razmišljala o zmanjšanju deleža zaposlitve. Skrbelo me je, da bi v službi izgubljala strokovne usposobljenosti in ne bi dohajala nalog, če bi predlagala prehod na 80-odstotni delovni čas. Psihoterapevtka je na to odvrnila: 'A zdaj pa to lahko, ko nimate energije in niste spočiti?' Takrat sem pomislila, da ima verjetno prav. Spremembo sem predlagala v službi, šef je soglašal, da lahko tako storim, vendar je takšna odločitev najbrž le začasna, dokler se koncerti in glasbene obveznosti malo ne umirijo.
Sedaj, štiri mesece oziroma pol leta pozneje, lahko rečem, da imam veliko več energije, počutim se precej bolje in spet uživam v marsičem."
Tudi v poteševanju radovednosti? Zdravstvene težave z nevrološkim ozadjem se razraščajo, vednost pa tudi. Ob katerem odkritju, povezanim denimo s spanjem, ste tudi vi prišpičili ušesa?
"Zanimivo je na primer, da imajo različne živalske vrste različne cirkadiane ritme in potrebe po spanju. Medtem ko ljudje običajno spimo približno 8 ur, nekatere živali spijo samo po 10 minut večkrat na dan, nekatere pa tudi do 20 ur, kot recimo mačke."
Leonardo da Vinci je menda med ustvarjanjem Mona Lise spal po obrokih, 20 minut na vsak štiri ure.
"Vprašanje, kako je bilo zares s tem. En spalni cikel je dolg približno 90-120 min. Najbrž je odspal vsaj en cikel, sicer bi se budil sredi globokega spanja. Vsekakor pa to iz somnološkega vidika ni dobro in ni zdravo. Včasih smo ljudje sicer res v določenih družbah spali dvofazno, kar pomeni, da smo imeli en cikel spanja ponoči in nato še kratek spanec podnevi. To je bilo deloma odvisno od kulture in življenjskega sloga.
Danes raziskave kažejo, da potreba po spanju ni univerzalna in se razlikuje med posamezniki. Povprečno priporočilo je 8 ur, vendar ženske pogosto potrebujejo več spanja kot moški. Obstajajo tudi ljudje, ki potrebujejo manj spanja, vendar so takšni primeri redki.
Knjiga 'Zakaj spimo' avtorja Matthewja Walkerja je bila zelo vplivna in je poudarila pomen spanja ter posledice njegovega pomanjkanja. A je pri ljudeh s kroničnim pomanjkanjem spanja povzročila tudi veliko anksioznosti. Spanje je pasiven proces – če se trudimo zaspati, lahko to vodi v težave s spanjem. Pogosto se zgodi, da zaspite pred televizijo, vendar ne morete zaspati, ko greste v posteljo. Zato ne priporočam, da se preveč osredotočamo na potrebo po točno osem urah spanja, saj to lahko povzroči nepotreben stres in težave z nespečnostjo."
Kaj so potemtakem šteje pod motnje spanje? Nekaj neprespanih ali nemirnih noči to še ni.
"Motnje spanja zajemajo kakršne koli težave s spanjem. Danes si to pogosto predstavljamo predvsem kot nespečnost. Nespečnost pa redko izhaja iz enega samega vzroka; pogosto gre za kombinacijo treh dejavnikov. Prvi dejavnik je nagnjenost posameznika k težavam s spanjem. Drugi dejavnik je stres v življenju, ki lahko povzroči kratkoročne težave s spanjem, vendar če te težave trajajo več kot tri mesece, govorimo o kronični nespečnosti. Tretji dejavnik so naši vedenjski vzorci in način, kako razmišljamo o nespečnosti, kar lahko težave še dodatno vzdržuje. Glavna metoda zdravljenja nespečnosti je kognitivno-vedenjska terapija, ki pomaga možganom 'naučiti se' ponovno spati.
Študije, ki so bile delane na nespečnežih, so pokazale, da je subjektiven občutek, kako malo ti ljudje spijo, zelo podcenjen. Torej, ko so nespečneži spali v laboratorijih, so na primer ocenili, da so spali le tri do štiri ure, dejanski čas spanja pa je bil šest ur, le da je bil spanec razdrobljen. Kadar gre za pravo pomanjkanje spanja, je človek čez dan zaspan oziroma lahko v neprimernih trenutkih zaspi.
Je pa treba omeniti, da gre nespečnost pogosto z roko v roki s psihološkimi težavami ali razpoloženjskimi motnjami, zato je povpraševanje o tem tudi pomembno."
Poleg nespečnosti, ki vsaj v nekem življenjskem obdobju prizadane skorajda vsakega izmed nas, je motenj spanja še veliko drugih vrst.
"Eden od glavnih simptomov motenj spanja je prekomerna dnevna zaspanost, ki je lahko posledica različnih dejavnikov. Ena od možnosti je motnja dihanja med spanjem, najpogosteje obstruktivna spanja apneja, redko pa gre lahko tudi za idiopatsko hipersomnijo, kjer ljudje čutijo povečano potrebo po spanju.
Narkolepsija je ena izmed bolj znanih nevroloških bolezni, povezanih s spanjem. Mnogi napačno mislijo, da narkolepsija pomeni, da ljudje nenehno spijo, vendar to ni res. Narkolepsija je povezana z nepravilnim ritmom spanja, saj ljudje pogosto nimajo ustreznega razporeda spanja, kar povzroči zaspanost v neprimernih trenutkih. Ponoči pa pogosto trpijo zaradi razdrobljenosti spanja in pomanjkanja spanja.
Poznamo tudi parasomnije, to pomeni, da se poleg spanja dogaja še nekaj. Najbolj znani sta recimo somnilokvija – govorjenje v spanju in somnambulizem – hoja v spanju. Med manj znane parasomnije pa spadajo s spanjem povezana motnja hranjenja, ob čemer ljudje jedo v spanju, včasih tudi stvari, ki niso užitne, na primer cigarete, zmrznjene pice. Manj znana je tudi seksomnija, pri kateri bolniki želijo imeti spolne odnose ali masturbirajo, kar ima občasno lahko tudi zelo neprijetne posledice.
Sindrom, ki je pa zares fascinanten in pravzaprav zanj ne poznamo pravega vzroka, je Kleine-Levinov sindrom, to je motnja spanja, kjer pravzaprav pride do daljših obdobij, ki lahko trajajo tudi več tednov, ko človek večino dneva samo spi. Vstane samo za hranjenje. Bolniki imajo v teh obdobjih občutek derealizacije, lahko so dezinhibirani in osebnostno spremenjeni. Problem je tudi, da lahko v tem času premalo pijejo in pride do dehidracije. Ko to obdobje mine, so spet povsem normalni in nimajo nobenih težav."
Foto: Matej Povše
Morda še bolj kot z motnjami spanja pa se ukvarjate z epilepsijo. Tudi ta ni tako enoznačno prepoznana, kot si morda predstavljamo. Obstajajo namreč napadi, ki jih morda niti ne zaznamo, ali pa jih niti slučajno sami pri sebi ne bi povezali z epilepsijo.
"Epilepsija je bolezen, ki jo definirajo ponavljajoči neizzvani epileptični napadi. Pri epileptičnem napadu pride do nepravilnosti v proženju nevronov na možganski skorji, lahko po celotni možganski skorji, takrat govorimo o generaliziranem epileptičnem napadu, lahko pa le na omejenem delu, takrat pa govorimo o žariščnem napadu.
Generaliziran napad je lahko tudi napad z odsotnostjo, ki smo mu včasih rekli absenca. To je ta napad z zastrmitvijo in pogosto cmokanjem.
Žariščni napadi pa so lahko videti zelo različno. Odvisno od tega, v katerem delu možganske skorje je prišlo do nepravilnega delovanja v možganski aktivnosti. Če je to področje, ki je odgovorno za gibanje v levi roki, bo imel človek krče v levi roki.
Napadi, ki jih vidimo v filmih ponavadi spominjajo na generaliziran tonično-klonični napad. Pri takšnem napadu človek izgubi zavest, mišice se zakrčijo, sprva v močan toničen krč, nato pa pride do klonizmov, to je ritmičnega sinhronega trzanja v mišicah. Pogosto se ugriznejo v jezik, pogosto jim uide voda. Po dogodku, ki navadno traja okoli dve minuti, so zamračeni. Na tem mestu lahko omenim še, da je eno izmed lažnih prepričanj to, da se ljudje ob tem močno penijo. To ne drži. Iz ust jim lahko izteka slina, ker imajo odprta usta, lahko nekoliko krvava.
Vzroki za napade ali za epilepsijo so zelo različni. Lahko so genetski, lahko gre za okužbo, metabolne vzroke, lahko so pa strukturni – kakšna koli nepravilnost na možganski skorji je lahko substrat za napade, od tumorjev, kapi do razvojnih malformacij, ob čemer pa ni nujno, da bo vsaka sprememba na skorji sprožila napade.
Da bi natančno diagnosticirali epilepsijo in določili žarišče napadov, uporabljamo klinične študije. To vključuje snemanje elektroencefalografije (EEG) skupaj z video spremljanjem pacienta. Ta postopek nam omogoča, da natančno opazujemo napade in ocenimo, kateri del možganov je prizadet. Včasih lahko traja več dni, včasih celo do dva tedna, da dobimo popolno sliko. Ta pa pravzaprav nikoli ni popolna. Pri epilepsijah smo pogosto v sivi coni. Ko že misliš, da nekaj veš, se pogosto stvari obrnejo na glavo in obratno."
Napadi se praviloma zgodijo iznenada. A čeprav lahko trajajo zgolj kratek čas, ga ne moreš kar tako odmisliti. Na kakšen način takšna diagnoza ovira v življenju?
"Ko bolnik s prehodnimi izgubami zavesti vstopi v ambulanto, je ključno, da natančno vprašamo, kako se izgube zavesti zgodijo. Izguba zavesti je lahko posledica različnih vzrokov. Na primer, padec krvnega tlaka povzroči zmanjšano prekrvavitev možganov in temu sledi izguba zavesti. Ponavadi človek ob tem čuti prodromalne simptome, se pravi simptome, s katerimi lahko napove izgubo zavesti, čuti na primer omotico, ima občutek lahke glave, temnenja pred očmi. Pomembno je, da pridobimo prave informacije, da lahko nadaljujemo z ustrezno diagnostiko ali zdravljenjem.
Za postavitev diagnoze epilepsije ni dovolj en sam napad. Bolnik mora imeti vsaj dva napada z razmakom več kot 24 ur, ki nista izzvana. Epileptični napad lahko izzovemo pri vsakem človeku z določenimi pogoji, na primer, če zdravi osebi damo inzulin, lahko to povzroči hipoglikemijo in napad. Če znižamo raven natrija v krvi, na primer z zdravili lahko to prav tako sproži epileptični napad. A to ne pomeni, da gre za epilepsijo.
Po potrditvi diagnoze se začne zdravljenje. Približno 60 odstotkov bolnikov z epilepsijo lahko uspešno zdravimo z zdravili. Cilj zdravljenja je, da se napadi popolnoma prenehajo in da se minimalizira pojav stranskih učinkov. Okoli tretjina bolnikov pa lahko ostane farmakološko odpornih na zdravljenje, kar pomeni, da napadi še vedno vztrajajo kljub uporabi zdravil.
To je precej moteče, saj lahko do napadov pride v okoliščinah, ki jih ni mogoče nadzorovati. Na primer, če se epileptični napad zgodi med vožnjo v avtu, lahko povzroči prometno nesrečo. Če se pojavi na višini, v vodi ali v drugih nevarnih situacijah, lahko povzroči resno škodo bolniku ali drugim.
Možgani se včasih zdijo kot zaklenjena skrinja z zakladom. Nikakor se ne moreš dokopati do vseh njihovih skrivnosti, čeprav so se v zadnjih letih razkrile marsikatere, in to zelo presenetljive. Katere so tiste, ki vam ne daju miru in vam mogoče kratijo spanec?
"Čeprav sem specialistka za spanje, imam tudi sama težave z nespečnostjo. To je nekaj, kar bi rada izboljšala. Sicer pa me zelo fascinira, kako pomemben je odnos posameznika do bolezni. Moč misli lahko pomembno vpliva na potek bolezni. V našem delu se pogosto ukvarjamo z motnjami, ki niso nevrološkega izvora, temveč psihogenega. Te motnje se lahko kažejo kot nevrološki simptomi ali znaki, vključno z napadi, ki so v resnici psihogeni.
To področje me fascinira. Zanimivo je, zakaj do tega pride. Včasih se je tem napadom reklo disociativni napadi, ker se je smatralo, da pri bolniku zaradi hudega stresa ali travmatične izkušnje pride do 'disociacije' med telesom in umom.
Pomembno je tudi, kako se informacije o bolezni podajajo pacientu in kakšen je tvoj pristop. Pomirjujoč in jasen pristop je ključen, saj lahko napačno sporočilo povzroči dodatne skrbi in stres pri pacientu."
Kar pomeni, da se iz naše navedosti rodijo tudi zmotne predstave: na katere običajne ali pa tudi manj običajne napačne predstave o delu nevrologov ali delovanju možganov ste že naleteli?
"Obstaja veliko napačnih predstav o tem, kako in zakaj se določene stvari zgodijo. Pogosto recimo pacienti pridejo z idejami o vzrokih za njihove težave, ki niso vedno pravilne. Na primer, nekdo je prepričan, da je njegovo epilepsijo povzročil ugriza psa, kar pa ni povezano z dejansko težavo, saj to ne more imeti resne povezave.
Zelo pomembno je, da poskušaš pacientom razložiti stvari na jasen način. Če si vzameš čas in potrpežljivo razložiš, kaj se dogaja, boš lažje pridobil njihovo sodelovanje in zaupanje. Pomembno je, da se izogibaš podcenjevanju pacientov in ne predvidevaš, da ne bodo razumeli – bolj si odprt in pripravljen razložiti, boljše rezultate lahko dosežeš.
Zelo zanimiva so tudi vprašanja o zavesti. Čeprav se s tem vprašanjem ukvarjamo, še nismo prišli do popolnega razumevanja, kakšen fiziološki proces to je in tako je to področje še vedno predmet raziskav."
Zlasti v negotovih ali pa neprijetnih situacijah so veščine komuniciranja še kako pomembne. Drugače kot znanstveniki, ki izsledke svojega raziskovalnega dela predstavljajo strokovni javnosti, ste vi zavezani bolnikom in marskidaj v zelo težkih situacijah. Kako brusite svoje veščine?
"Mislim, da je to zelo pomembno področje našega dela in da se tega mogoče premalo zavedamo. Že na fakulteti komunikaciji ne namenimo dovolj pozornosti, in žal smo tudi pozneje pogosto prepuščeni sami sebi ter svojim izkušnjam. Ko začneš delati, se prav, ko končaš fakulteto in postaneš pripravnik, naprej predvsem opazuješ. Kasneje, a že zelo hitro pa si kot specializant dokaj samostojen pri delu in sam vodiš pogovore s pacienti ter njihovimi svojci.
Spomnim se, da sem si želela, da bi mi kdo razložil, kako pravilno ravnati in kako se s pacienti pogovarjati. Kaj sploh smem reči in kako? A tega ni bilo. Potem sem opazovala kolege pri delu; nekateri so lahko bili bolj grobi ali skopi, drugi zelo prijazni, vendar pa ni nujno, da so zato manj strokovni. Po mojem občutku, je rezultat pogosto boljši pri tistih, ki znajo lepo komunicirati.
Premalokrat se zavedamo, da so pacienti v velikih stiskah, tudi če se zdi njihova težava majhna. Pomembno jim je razložiti možnosti, pojasniti, zakaj so določeni simptomi manj pomembni, in jim nuditi pomirjujoč pristop. Vsaj meni se je tak način izkazal za zelo koristnega. Seveda, vsak ima svoj način dela, in to je v redu. Nekateri so strogi in strokovni, kar prav tako lahko vzbuja zaupanje."
“Pomanjkanje pripravljenosti, da poiščemo pomoč ali mnenje drugih, nas lahko spravi v stisko. Tovrstne reakcije lahko vodijo do nezdravih načinov komunikacije.”
Ali in kdaj se tudi sami počutite nemočno?
"Veliko je situacij, ko moraš malo "plavati" in improvizirati. Vse izkušnje, ki jih pridobivaš, te seveda bogatijo. Ko ni nujna urgenca in si soočen s problemom, za katerega morda ne poznaš rešitve, so vedno prisotni kolegi, s katerimi lahko razjasniš situacijo. Vendar se včasih zdravniki bojimo priznati, da ne vemo vsega.
To pomanjkanje pripravljenosti, da poiščemo pomoč ali mnenje drugih, nas lahko spravi v stisko. Tovrstne reakcije lahko vodijo do nezdravih načinov komunikacije. Meni osebno se ni zdi prav nič narobe priznati, da ne vemo vsega. To je del zdravniškega dela. Ne nazadnje se vsi včasih soočimo z nečim, za kar nimamo takojšnje rešitve. Pacienti pogosto zelo dobro sprejmejo, ko jim povemo, da bomo situacijo še dodatno raziskali in se posvetovali s kolegi, tudi če na koncu ne najdemo popolne rešitve. Se pa tudi zgodi, da rešitve nimamo, kar je v današnjem svetu težko sprejeti.
Ko pa gre za urgenco, je jasno, da moraš ukrepati in ne moreš ignorirati težave. V takih primerih je nujno biti hiter in učinkovit, saj ne moreš čakati na dodatne nasvete, ko je čas ključnega pomena."
In da si oddahnete ali pa nadihate, je ključno imeti na dosegu roke banjo? No, sklepava po pesmi Vroča kopel z vašega zadnjega albuma, kjer pojete: "Ko sem živčna razvalina, odreši me le banja …"
"Jaaaa (smeh). No, ni nujno, da se sprostite v banji ali vroči kopeli; vsak ima svoj način. Zame osebno v bistvu banja ni prava izbira. Raje imam šport, še posebej po dežurstvu. Takrat ne morem razmišljati, ne morem brati, saj se včasih po delu zelo izčrpana. Zato mi najbolj pomaga ukvarjanje s športom, ker se tako lahko sprostim in iz sebe spravim napetost. Včasih, še nekaj let nazaj, mi je večer po dežurstvu pasalo iti ven, popiti kakšen kozarec vina, plesati, zdaj pa se mogoče bolj prileže bolj zgoden spanec."
Za dodatno mero sprostitve pa dobro dene tudi glasba?
"Hja, če jo samo poslušaš, gotovo, ampak ustvarjanje glasbe po dežurstvu pa ni vedno najboljša izbira za sprostitev, vendar je definitivno ena izmed oblik, ki mi zelo pomaga, da se lahko izrazim. Delo v studiu je sicer lahko nekoliko naporno, vendar je hkrati tudi zelo izpolnjujoče. Ustvarjanje glasbe doma, se pravi petje in sestavljanje komadov, pa je ena mojih najljubših oblik sprostitve. Tudi koncerti in nastopi so del mojega življenja, ki ga imam rada, čeprav ti lahko predstavljajo dodaten stres oziroma izziv.
Se mi je pa na zadnjem koncertu zgodilo nekaj, kar je malo spremenilo mojo percepcijo glede nastopov. In sicer sem sodelovala na dobrodelnem koncertu za Gazo, kjer me je Leopold I. prijel za ramo in vprašal: 'A se veseliš nastopa?' Do tistega trenutka, sem bila precej v stresu, češ, na oder moram, ne vem, kako bo in tako naprej, toda njegov komentar me je začuda pomiril in mi na nek način odprl oči. Namesto da bi se osredotočala na stres, sem začela bolj ceniti te trenutke in priložnosti, ki jih imam in se zavedati, da je pomembno, da uživam v celem procesu, tudi v čakanju pred nastopom … in da to počnem iz veselja, ker v tem uživam in da tremo lahko obrnem v pozitivno pričakovanje."
Pogovor s Sašo Vipotnik je bil objavljen 27. julija v prilogi V soboto, ki jo izdaja časnik Večer.
Podkastu z njo lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.