Vemo ali mislimo, da vemo? Onkraj zmotnih predstav s Tadejem Droljcem
Interpretacija avdiovizualne glasbe generativne umetne inteligence Dall.e 3.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Strašno hudi, ki so v tej sezoni Strašno brihtni, ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja nasploh. Zato je včasih treba razbiti takšne in drugačne mite o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo.
Tokrat jih pojasnjuje Tadej Droljc, interdisciplinarni umetnik z doktoratom iz glasbe. Raziskuje in ustvarja pot zvokov, zlitih s podobami.
Intermedijska umetnost je preveč abstraktna za širše množice.
Moje delo se da brez težav brati na emocionalni ravni. Po odzivih ljudi po nastopih ali predstavah vem, da je spajanje tehnologije in umetnosti dobro sprejeto tako pri majhnih otrocih kot pri odraslih. Ustvarjam večinoma bombastične stvari, a ne tako, da bi dodajal več in še več, ampak tako, da je učinek udaren, posrka vso tvojo pozornost in da imam sam skupaj z občinstvom občutek nekakšne fast food religiozne izkušnje.
Lahko rečem, da sam nimam problemov z očitki o abstraktnosti. Sem pa res nekoč na nastopu na glavnem trgu v Kamniku slišal takšen komentar. Množice imajo torej svoje meje. Vsekakor menim, da se mora biti človek pripravljen odpreti in sprejeti, da ni vse, kar ni bodisi goveja juha bodisi harmonika, tako grozno, da je treba kritizirati.
Avdiovizualna umetnost je spoj slike in glasbe.
Srčika mojega dela je v avdiovizualnih odnosih. To pomeni, da se nekaj dogaja med zvokom in sliko, kar je mogoče analizirati na strukturni ravni, seveda v smislu časa, prostora in vseh drugih elementov, ter potem ugotoviti, kaj se z njimi dogaja skozi čas. Zdi se mi, da se avdiovizualna umetnost danes pogosto razume kot niz slik in glasbe.
Toda, kaj se dogaja med tema medijema? Vmesni prostor se mi zdi esenca avdiovizualne umetnosti. In tukaj je zelo, zelo malo razumevanja. Mnogi si jo predstavljajo podobno kot filmski soundtrack, kjer imaš vnaprej pripravljeno vizualno gradivo in potem nanj dodaš glasbeno podlago, kar seveda lahko super učinkuje, ampak vendarle … Avdiovizualna umetnost je v primerjavi s filmsko glasbo doživela velik razvoj. Danes imamo na voljo celoten kompozicijski prostor, v katerem lahko znotraj te nove estetike ustvarjamo, premikamo meje in iščemo nove načine izražanja, ki niso slika, niso zvok, ampak interakcije med njima.
Morda lahko potegnemo vzporednico s plesom. Zelo znan plesalec in koreograf William Forsythe je nekoč pojasnjeval, da plesalci ne morejo priti do finančnih sredstev tudi zato, ker ljudje slabo razumejo ples. Zato je v spletnem projektu Choreographic Objects predstavil orodja in z njimi prikazal, kaj se sploh dogaja pri plesu in kaj sploh je koreografija. Vizualiziral je vse, kar je v predstavi nevidnega: namige, razmike, sile, ki izhajajo iz teles, ukaze in tako naprej. Tako šele dobiš dober uvid v to, koliko razmišljanja, študiranja gre v pripravo predstave, ki je komu morda videti kot dva človeka na odru, ki plešeta ob glasbi.
S tem želim poudariti tudi, kako bi lahko razumeli avdiovizualno umetnost. Seveda pa ne morem od vseh pričakovati, da se bodo s tem ukvarjali, no, vsaj ne od širše množice, zato pa od tistih, ki so na odločevalskih mestih, kjer presojajo o sredstvih, o nagradah, o pisanju, o recenziranju.
Da se ukvarjaš z glasbo, moraš obvladati notni zapis.
Če obvladaš notni zapis, gotovo pomaga, saj se tako približaš razumevanju glasbe. A nevarnost je v tem, da padeš v paradigmo, se uloviš v sistem in morda ne najdeš nobene druge perspektive, nimaš širšega pogleda, da bi lahko razumel, kaj se v bistvu dogaja v glasbi in kako bi mogoče z drugimi elementi lahko dosegel iste stvari.
Na primer, jaz glasbo vidim kot zgodbo kontrastov. Se pravi, lahko imaš repetitivno, hipnotično glasbo, ki se ne gradi s kontrasti in prelomi. Vendar razumem, da je njen namen repeticija, da izgubiš orientacijo in ne veš več točno, kje si.
Ampak če se želimo premikati skozi čas, moramo imeti kontrast oziroma nekaj, kar nas bo premaknilo naprej. V pop glasbi so kontrastni deli preskoki v formi, kjer se recimo »zapiči zastavica« in se ve, da po določenem delu sledijo vokali, ali pa se spremeni akord, ritem in tako naprej. Čuti se, da smo šli iz enega dela v drugega. Vendar takšna obravnava hitro postane klišejska.
Podkastu s Tadejem Droljcem lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.