Vemo ali mislimo, da vemo? Onkraj zmotnih predstav z Anjo Ilenič
Simbolna upodobitev onesnaženega zraka, kot jo vidi program UI Microsoft Copilot.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Strašno hudi, ki so v tej sezoni Strašno brihtni, tudi ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja nasploh. Zato je včasih treba razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo.
Tokrat jih pojasnjuje doktorska raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo Slovenije, ki raziskuje sestavo organskih in anorganskih onesnažil v trdnih delcih, Anja Ilenič.
Električni avtomobili bodo povsem rešili težave z onesnaženim zrakom in nam zato ni treba skrbeti.
Ne drži. Če primerjamo električne avtomobile z dizelskimi ali bencinskimi, se na prvi pogled res zdijo boljši. Vendar pa, če pogledamo širši kontekst, moramo upoštevati tudi, kako le ti nastanejo in kaj jih sestavlja. Za proizvodnjo enega električnega avtomobila je treba pridobiti velike količine primarnih surovin, ki se uporabljajo za izdelavo ključnih sestavnih delov, kot so baterija, motor in električne komponente. Ti deli so sestavljeni iz elementov, ki sodijo med tako imenovane kritične surovine, kot so na primer litij, paladij, platina, kobalt in nikelj. Litij, ki je ključen za izdelavo baterij, predstavlja enega izmed najbolj kritičnih elementov, saj za proizvodnjo baterije za en električni avtomobil potrebujemo okoli 10 kilogramov litija, kar pa zahteva predelavo med 500 in 1000 kilogramov rude.
Ključno je, da čim pogosteje izbiramo okolju prijazne načine prevoza, kot so naše noge, kolo ali pa javni transport. »Prevoz«, ki nam ga lahko nudi telo, je najbolj zdrav in pa hkrati tudi najmanj onesnaževalen način transporta.
Zrak je v bistvu onesnažen samo v večjih industrijskih mestih.
Če izhajam iz podatkov za Ljubljano, to zagotovo ne bo držalo. Nenazadnje je niti ne moremo šteti med večja industrijska mesta. Ljubljana se glede na onesnaženost zraka uvršča na 310. mesto od 372. evropskih mest, kar pomeni, da smo pri repu lestvice glede kakovosti zraka. Vendar to ni nujno povezano z industrijskimi obrati, kot bi morda pričakovali. Kot sem že omenila, so v Sloveniji večji problem predvsem individualna kurišča, ne industrija. Tudi globalno gledano, kombinacija emisij iz prometa in kurišč predstavlja največji vir atmosferskih onesnažil.
Onesnažen zrak je zgolj smog.
Onesnažen zrak ni zgolj smog. Smog je tip intenzivne onesnaženosti zraka, ki nastane, ko se različna onesnažila pomešajo z zrakom. Najbolj znan nam je t.i. zimski smog, ki nastane, ko se žveplovi oksidi in trdni delci, ki nastanejo pri zgorevanju fosilnih goriv, pomešajo z vodno paro v zraku in formirajo aerosole, ki zaradi visoke gostote povzročijo značilno sivkasto barvo zraka.
Zrak je bolj čist doma kot zunaj.
Ne drži nujno. Kakovost zraka v notranjih prostorih je odvisna od številnih dejavnikov kot so okolje (kje in v kakšnih razmerah živimo), načina in pogostosti prezračevanja ter tudi samih aktivnosti v prostoru. Pomembno je, da prostore redno zračimo, še posebej pozimi, da omogočimo kroženje zraka in preprečimo nastanek plesni, ki je eden izmed glavnih virov onesnaženega notranjega zraka. Nekatere raziskave na primer tudi kažejo, da cvrtje hrane sprošča več trdnih delcev v primerjavi s kuhanjem. Tudi čistila lahko prispevajo k višjim koncentracijam onesnažil v zraku, predvsem hlapnih organskih snovi, zato je pomembno, da preverimo njihovo kemijsko sestavo in se izogibamo izdelkom, ki vsebujejo potencialno škodljive snovi. Priporočljivo je tudi uporabljati čistila v tekoči ali trdni obliki, saj so običajno manj obremenjujoča. Koncentracije onesnažil pa učinkovito znižamo tudi z uporabo čistilcev zraka s HEPA filtri.
Onesnaženje vpliva kvečjemu na okolje, ne pa tudi na ljudi, živali.
To prepričanje je zmotno. Nedvomno vpliva na zdravje ljudi, živali, rastlin. Pravzaprav se težko zavedamo kako problematičen je onesnažen zrak, ker ga ne vidimo. Pred kratkim sem slišala zelo zanimivo misel, in sicer da je onesnažen zrak bolj problematičen kot onesnažena voda. Zakaj? Ker se lahko pri vodi še vedno odločimo, ali jo bomo pili ali ne, medtem ko za zrak te odločitve nimamo – preprosto ga moramo dihati, ne glede na to, kako onesnažen je. Dolgotrajna izpostavljenost onesnaženemu zraku pogosto ostane neopažena, saj ne povzroča neposredne bolečine, dokler ne pride do razvoja resnejših poškodb dihal, kot sta na primer astma ali pljučni rak.
Podkastu z Anjo Ilenič lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.