Vemo ali mislimo, da vemo? Onkraj zmotnih predstav z Levom Vidmarjem
Simbolna upodobitev kvantne fizike, kot jo vidi program UI Dall.e.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Strašno hudi, ki so v tej sezoni Strašno brihtni, tudi ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja nasploh. Zato je včasih treba razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo.
Tokrat jih pojasnjuje kvantni fizik, prejmnik Zoisovega priznanja za odkritje novih vzorcev obnašanja večdelčnih kvantnih sistemov Lev Vidmar.
Kvantna fizika ni uporabna za razumevanje vsakdanjega življenja
Ni res. Drži sicer, da lahko človek preživi kvalitetno in doživetij polno življenje tudi brez kakršnega koli znanja kvantne fizike, a že njeno površno razumevanje odstrne marsikateri misterij o našem življenju in družbi. Primer pojava, kjer kvantna fizika igra pomembno vlogo, je zlivanje vodika v helij v našem soncu, ki poskrbi za to, da nastane sončna svetloba in se je torej naša civilizacija sploh lahko razvila. Drugi primer ključne vloge kvantne fizike v naši družbi je tehnologija, ki temelji na polprevodnikih, in trenutno dosega vrh svojega razvoja z uporabo računalnikov, pametnih telefonov, televizorjev in vseh ostalih tehnoloških pripomočkov iz vsakdanjega življenja.
Kvantna fizika je preveč zapletena za razumevanje
Ni povsem res. Vsekakor predstavlja kvantna fizika edinstveno smer razmišljanja človeškega uma, imajo pa marsikateri koncepti v kvantni fiziki svoje vzporedne pojave v precej bolj oprijemljivem makroskopskem svetu. Denimo, ko govorimo o kvantem delcu, ki je lahko v dveh stanjih hkrati, rečemo, da je v superpoziciji dveh stanj. Lahko pa bi tudi rekli, da je valovanje (in posledično zvok) strune na kitari v superpoziciji dveh valovanj: enega, ki se po kitaristovem zabrenkanju odbije od spodnjega roba kitare, in drugega, ki se odbije od zgornjega roba. Vibriranje strune na kitari sicer ne zahteva opisa z uporabo kvantne fizike, pomaga pa morda bolje razumeti načelo superpozicije, eno od temeljnih načel kvantne fizike.
Znanstveniki se včasih ne zavedajo povsem, kaj so odkrili
Čeprav imajo znanstveniki ponavadi odlično intuicijo o svojem področju raziskovanja, je to morda včasih celo res. Skoraj vsako leto se zgodi, da pri utemeljitvi Nobelovih nagrad slišimo primere uporabe nagrajenih odkritij, ki bistveno presegajo okvir raziskovalnega področja, v katerem je deloval nagrajeni znanstvenik.
Znanstveniki znajo na pamet recitirati veliko število decimalk števila pi
Ni nujno res. Recitiranje decimalk števila pi je zelo posebno in zanimivo tekmovanje, v katerem lahko tekmuje kdorkoli, ne glede na izobrazbo. V zadnjih letih so bili v Sloveniji v ospredju tega tekmovanja mladi tekmovalci, ki se sploh še niso podali na svojo poklicno pot.
Tudi v znanosti tako kot v športu obstajajo »MVP«, torej raziskovalci, ki imajo ogromno število člankov, citatov, vabljenih predavanj, itd
Najprej kratko pojasnilo: v ligi NBA je v zadnjih letih zelo natančno spremljamo tekmovanje za t.i. MVP, »most valuable player«, tudi zato, ker je slovenski košarkar Luka Dončić pogosto blizu temu dosežku. Ta naziv prejme košarkar, ki je v vrhu statistke glede na število doseženih točk, skokov, podaj, in tako dalje. Ali bi torej lahko rekli, da obstajajo tudi v znanosti »MVP-ji«, torej raziskovalci, ki imajo ogromno število člankov, citatov, vabljenih predavanj, itd?
Ne nujno. Vsekakor imajo nekateri raziskovalci impresivne številke v teh kategorijah, ni pa nujno, da to tudi zares vodi do najprestižnejših nagrad, kot je denimo Nobelova nagrada. Dober primer je Nobelov nagrajenec za fiziko iz leta 2016 Duncan Haldane (po materi slovenskih korenin), katerega prelomna dela iz 80. let prejšnjega stoletja na začetku niso naletela na zelo širok odmev. Razlog predvsem tiči v temu, da so raziskovalno skupnost v tistem času zanimala druga raziskovalna področja (denimo visokotemperaturna superprevodnost, odkrita 1986), in je pomen dosežkov Duncana Haldana postal bolj širše cenjen šele kasneje.
P. S. In dodajmo še eno povezavo med znanostjo in športom oziroma, konkretno, košarko. Trojni V ligi NBA je tudi zelo popularna statistična kategorija »trojni dvojček«, v katero spadajo dosežki košarkarjev, ki na eni tekmi vknjižijo vsaj 10 točk, 10 asistenc in 10 skokov za odbito žogo. Kaj bi predstavljalo analaog trojnemu dvojčku v znanosti.
Tudi znanostveno raziskovanje sestoji iz različnih komponent, ki so med seboj neodvisne se in hkrati prepletajo. Najbolj očitna povezava je tista z doseženimi točkami pri košarki, ki jih pri raziskavah lahko vzporejamo z novimi odkritji. Po drugi strani pa bi skok za odbito žogo, ki omogoča košarkarjem nov napad proti košu, za uveljavljene raziskovalce oziroma mentorje lahko predstavljal usprešno privabljanje novih talentiranih mladih sodelavcev za delo v njihovi skupini. Ko pa se mlajši sodelavec uveljavi z odličnimi dosežki in na podlagi tega dobi stalno, neodvisno, zaposlitev na neki prestižni ustanovi, pa bi temu (z vidika mentorja) lahko rekli asistenca.
Podkastu z Levom Vidmarjem lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.