Veronika Fikfak: Valovi kršenja človekovih pravic so močno odvisni od političnih voditeljev
Veronika Fikfak. Foto: Matej Povše
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Delala je na mednarodnem sodišču v Haagu, na pravni komisiji Anglije in Walesa v Londonu, na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, pa tudi pri UNESCO v Parizu.
Fikfak je mednarodna pravnica in raziskovalka, že vrsto let posveča svoje delo zagotavljanju in krepitvi človekovih pravic. V intervjuju razkriva pereče probleme neenakega dostopa do pravice do sodnega varstva, vlogo čustev v mednarodnih odnosih in izzive, s katerimi se soočajo sodobne družbe v boju za pravičnost.
Iz njenega pripovedovanja veje strast do dela in predanost iskanju rešitev. Kljub težkim izzivom, s katerimi se sooča, ostaja optimistična in poudarja pomen vztrajnosti in aktivnega delovanja v prizadevanju za boljši svet. "Mednarodni pravniki imamo zdaj možnost, da ne pišemo le besed na papir, ampak poskusimo prepričati države, spremenimo njihovo obnašanje in pripomoremo k boljši mednarodni skupnosti," je dejala v pogovoru.
Katere so bile tiste silnice, ki so vas vodile, da je vaš pogled vztrajno silil k raziskovanju prava in naposled človekovih pravic?
"Bila sem dolgo prepričana, da bom novinarka, vojna poročevalka. Takšen je bil moj prvotni načrt, a sem se po srednji šoli odločila za pravo. V četrtem letniku pravne fakultete sem delala v pravni kliniki pri Pravno informacijskem centru v Ljubljani in takrat sem brezplačno pomagala posameznikom, velikokrat migrantom pri njihovih problemih. Skozi to prakso sem odkrila, da uživam, če razmišljam, kako lahko pravo pomaga posamezniku, ki je v stiski. Tisto leto smo imeli na Pravni fakulteti še tekmovanje s področja človekovih pravic in takrat sem ugotovila, da mi to področje leži. Vse se mi je zdelo zelo logično.
Pred diplomo sem preživela še eno leto na evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) in res uživala v delu. Ko pa sem enkrat prišla na magisterij v Oxfordu, mi je že postalo jasno, da moram opraviti tudi doktorat s tega področja. In od takrat je v bistvu cela moja kariera osredotočena na človekove pravice, na Evropsko Sodišče in Svet Evrope."
Iz vašega pripovedovanja veje občutek predanosti delu in tudi sproščenosti. Če pa bi pogledali v vaš vsakdan od blizu …?
"Vsak dan je drugačen. Trenutno je moj urnik kar poln, ker se v svetu mednarodnega prava veliko dogaja. Na primer, veliko držav je prav v tem času zaradi Izraela in Palestine potrebovalo svetovanje o tem, kakšno pozicijo naj zavzamejo, kaj je skladno z mednarodnim pravom ipd. Če si akademik, nas trenutno državni uradniki nenehno kontaktirajo za nasvete. Poleg svetovanja tudi tesno sodelujem z odvetniki pred ESČP in nevladnimi organizacijami in pomagam pri različnih primerih, ki mi vzamejo veliko časa. Delam tudi v okviru Evropske zveze za mednarodno pravo, kjer sem med vodilnimi člani upravnega odbora, poleg tega koordiniramo dogodke, ali pa razmišljamo, kako se bomo odzvali na ukrajinsko in rusko krizo, ali na odločitev Meddržavnega sodišča v primeru genocida. Torej dnevi so zanimivi, polni, dolgi."
Še preden se v področje vašega delovanja spustimo globlje, bi želeli preveriti, kako pojasniti človekove pravice, tako, za vsakodnevno rabo.
"Ljudem se v življenju dogajajo različne krivice. Če so npr. postopki pred sodišči predolgi, organi pregona osumljencem ne dopustijo dostopa do odvetnika, ali pa se migrante vrača v države, v katerih je njihovo življenje ogroženo, v vseh teh primerih so ogrožene človekove pravice in mora država na to ustrezno odreagirati. Če na primer pokličete policijo, ker vas je nekdo pretepel, so policisti dolžni intervenirati in primer predati tožilstvu.
Država mora torej zagotoviti, da se posameznikove pravice, kot sta pravica do telesne nedotakljivosti in pravica do varnega doma, spoštujejo. Obstajajo tudi druge temeljne pravice, na primer pravica do izobrazbe, do ustreznih življenjskih pogojev, kot je dostop do hrane, vode in nastanitve. Državljani morajo imeti dostop do teh pravic vsaj na minimalni ravni.
Če država ne ukrepa, ko je posameznik žrtev kršitev, ali mu ne omogoča dostopa do temeljnih pravic, potem krši svojo odgovornost do posameznika in s tem tudi njihove pravice. Takrat nam pravo človekovih pravic dovoljuje možnost do pritožbe in sodnega varstva pred mednarodnimi sodišči, kot je Strasbourg."
Foto: Matej Povše
Kako dobro oziroma slabo nam gre na tem področju v Sloveniji? Če se ozremo po drugih državah za primerjavo, kako pri nas negujemo in spoštujemo človekove pravice?
"Ko smo raziskovali, kako se evropske države odzivajo na odločitve ESČP smo vzeli v precep 47 držav, tudi Slovenijo. Na papirju smo videli, da je bila Slovenija pri odzivu nanje ena izmed najboljših držav. V primerjavi, denimo, z Madžarsko in Poljsko reagira hitreje in bolj pridno, ko se problem odkrije in ko sodišče reče, da mora država ukrepati. Madžarski predsednik vlade Viktor Orbán, nasprotno, odločitve ignorira, na Poljskem pa je prejšnja vlada tudi naznanila, da odločitev ne bo upoštevala."
A hiter odziv ne pove veliko o samem stanju človekovih pravic.
"Ne, ne, kaže le, kako se država odzove na odločitve mednarodne institucije. Ne vemo pa za vse tiste probleme, ki do nas ne pridejo, kar pa ne pomeni, da ni kršitev. Vem za ljudi, ki so v sodnih postopkih po 15, tudi 20 let in se ne pritožijo zaradi dolgotrajnosti, ker jim je odvetnik svetoval: 'Tako ne bomo nikogar vznemirjali.' To je seveda kršitev človekovih pravic. A ker se ne pritožijo, o tem ne vemo ničesar."
Obstaja splošna ocena, v kakšni formi so človekove pravice v Evropi?
"V primerjavi z drugimi državami jih evropske države na splošno dobro spoštujejo, vendar se raven znatno razlikuje med regijami. Vzhodna Evropa, Turčija in Rusija so takšne izjeme, kjer je stanje dosti slabše. V zadnjih 40 do 50 letih opažamo hudo nazadovanje na področju spoštovanja človekovih pravic. Avtokratski voditelji jih zlahka kršijo, saj jim je bolj pomembno, da so notranje priljubljeni in v tem kontekstu je velikokrat kritika mednarodnih institucij bolj učinkovita. Obdobje med koncem 90. let in letom 2010 je bilo za človekove pravice zlato obdobje. Takrat so bili vsi naklonjeni napredku na tem področju in so človekove pravice povezovali z ekonomskim standardom. Danes je slika mnogo bolj zamegljena, naše delo pa težje, saj moramo prepričevati ljudi v nekaj, v kar ne verjamejo več, oziroma mogoče vsaj ne v takšni meri."
Smo lahko tudi svetlogledi? Obstajajo območja, kjer se stanje na področju človekovih pravic kljub težkim okoliščinam le izboljšuje?
"Valovi kršenja človekovih pravic so močno odvisni od političnih voditeljev. Kot primer lahko vzamemo Anglijo, kjer je v času vladavine konservativne stranke prišlo do izredne erozije in odprtih napadov na človekove pravice. A zdaj obstaja upanje, da se bodo z naslednjimi volitvami čez dva meseca stvari spremenile tako, da bo nov predsednik vlade, če bo to seveda Keir Starmer, bolj odgovoren. Upanje izhaja iz njegovih izjav, tega da je bil odvetnik s področja človekovih pravic in tega, kako govori o Evropski konvenciji. Podobno je bilo na Poljskem, ko se je s prihodom Donalda Tuska na oblast vse spremenilo. Nasprotno pa nas sedaj skrbi Slovaška, kjer so stvari šle v nasprotno smer. Velik problem je seveda tudi Rusija in vojna v Ukrajini."
Spodbujanje bolj temeljitega spoštovanja človekovih pravic je tudi povezano z vašim raziskovalnim projektom Human Rights Nudge. Preučevali ste, kako se države odzivajo na sodbe ESČP in kako spreminjajo svoje ravnanje. Projekt zlagoma zaključujete. Nas lahko že seznanite z bolj presenetljivimi izsledki?
"Odkrili smo kar nekaj presenetljivih dejstev. Države se pogosto izogibajo ESČP. To jim omogoča samo sodišče, saj v skoraj polovici primerov (kljub 50.000 uradnim sodbam) dovoli, da države spore rešijo s poravnavo. To pomeni, da je dejansko število kršitev človekovih pravic veliko višje, kot kažejo uradni podatki.
Drugo odkritje je, da ESČP in odbor, ki nadzoruje implementacijo sodb, ne delujeta nasproti vsem državam enako. Avtokratski voditelji lahko s svojim vplivom na nek način skoraj izsilijo milejše sodbe oziroma navodila o implementaciji, medtem ko za demokratične države veljajo strožja merila. Madžarska se tako sooča z manj posledicami kršitev kot Slovenija in se od nje pričakuje oziroma zahteva manj. Zato se postavlja vprašanje diskriminacije: ali sistem več zahteva od tistih držav, ki so že itak pridne, in manj od tistih, ki se mu upirajo?
V tem kontekstu trenutno raziskujem, kako države učinkoviteje prisiliti k spoštovanju sodb in izplačilu odškodnin. Takšen primer je Rusija, ki ji po izstopu iz Sveta Evrope grozi plačilo odškodnine v višini 400 do 500 milijonov evrov. Vprašanje je, kako se bo zagotovilo plačilo teh odškodnin."
Zdaj ste tudi že ugriznili v nov projekt, Break The Bias, v katerem pa boste preučevali neenak dostop do pravnega varstva na sodiščih za človekove pravice, torej, kako in kateri primeri kršitev sploh pridejo do mednarodnega sodišča. Kakšna hipoteza vas vodi?
"Zanima nas, kdo si lahko privošči odvetnike in stroške postopka pred sodišči za človekove pravice. So samo premožni tisti, ki jim je omogočen dostop do pravice, medtem ko revni in marginalizirani ostajajo brez glasu? Naša hipoteza je, da so pred ESČP pogosteje uspešni v glavnem premožni ali visoko izobraženi posamezniki, ki imajo dostop do najboljših odvetnikov. Ti odvetniki so specializirani za delo na področju človekovih pravic in govorijo jezik sodišča. Vprašanje, ki se nam poraja, je, ali lahko na podlagi tega vzorca resnično rečemo, da človekove pravice ščitijo nas vse, vključno tiste, ki so še posebej ranljivi, ali si ne morejo privoščiti odvetnikov. Za naše delo bo v nadaljevanju ključno raziskati mrežo ljudi, ki omogočajo dostop do sodišča, torej odvetnike, aktiviste in druge podporne skupine. Z analizo te mreže lahko prepoznamo 'črne luknje' v dostopu do pravic, se pravi, kje zaradi neenakosti, nezavedanja, ali neznanja dostop ni zagotovljen."
“Pravniki, ki delujemo na področju človekovih pravic, imamo v sebi veliko idealizma in želimo svet spremeniti na bolje. To je tisto, kar me žene.”
Se tako pod vprašaj postavlja univerzalnost človekovih pravic?
"Postavlja se temeljno vprašanje o univerzalnosti človekovih pravic in o tem, komu so sploh namenjene. Ali smo ustvarili elitni sistem, ki v resnici ne služi tistim, za katere smo mislili, da ga ustvarjamo? To vprašanje se seveda dotika tudi konteksta globalizacije. Ali so, kot je rekla nekdanja voditeljica Mjanmara Aung San Su Či, človekove pravice 'zahodne pravice', pravice globalnega severa oziroma pravice, ki izhajajo iz elitnih univerz, namesto da bi bile namenjene navadnim ljudem?"
Če se bo hipoteza izkazala za resnično, se boste soočili z izzivom, kako se spopasti z zacementirani sistemi?
"Naše največje vprašanje je, kako komunicirati rezultate našega raziskovanja. Koga nagovarjamo in kako do njih pridemo. Pri trenutnem projektu smo recimo pisali v Strasbourg na poseben oddelek, ki se ukvarja z implementacijo sodb. Ena od naših ugotovitev je, da je za boljše sprejemanje odločitev pomembno imeti v državni strukturi osebo, odgovorno za implementacijo odločb, torej nek centralni organ, ki je za to posebej – tudi po zakonu – definiran. Rezultate smo predstavili oddelku v Strasbourgu, ki sedaj državam priporoča notranje prestrukturiranje za boljšo implementacijo sodb, ustanovili pa bodo tudi novo mrežo domačih koordinatorjev implementacije. Podobno smo bili v stiku s sodiščem glede rezultatov o poravnavah, kjer smo odkrili, da samo pismo, ki ga posamezne žrtve prejmejo, sili v poravnavo. Sedaj skupaj z uslužbenci na sodišču iščemo načine, kako reformulirati ta pisma, da ne bi delovala prisilno v smeri poravnave. Pri komuniciranju se moramo vedno postaviti v vlogo uporabnikov, žrtev, odvetnikov ali držav, ter razmišljati o tem, kaj je zanje najbolj koristno. Bistvenega pomena je, da smo v stalnem stiku z njimi in razumemo njihove potrebe. Za novi projekt bomo kot ključne sogovornike izbrali odvetnike. Njihova želja je seveda pomagati ljudem, vendar pogosto ne vedo, kdo do njih sploh nima dostopa. Zato jim želimo ponuditi pregled skupin ljudi, ki jih potrebujejo in ki so upravičene do pomoči iz Strasbourga. Doslej se s tem še nihče ni ukvarjal, zato gre za obsežno delo. V petih letih bomo pregledali okoli 100 tisoč sodnih primerov."
Geopolitične dinamike ne moreš vselej vnaprej predvideti in je do potankosti načrtovati, se je treba pa nanjo odzvati. Se zaradi aktualnih razmer v svetu zdaj posvečate kateri temi, ki se ji sicer ne bi?
"Pred petimi leti smo si v moji raziskovalni skupini zastavili vprašanje: kaj se zgodi z državami, kot je Rusija, ki ne upoštevajo sodb in ne izplačujejo odškodnin. V tem trenutku je to vprašanje še posebej pereče, saj je Rusiia izstopila iz Sveta Evrope in nimamo nobenega načina, da bi državo prepričali v implemenacijo sodb ESČP oziroma da bi izplačala žrtvam človekovih pravic odškodnine. Govorimo o štiristo do petsto milijonov evrov odškodninskih zahtevkov. Zaradi ukrajinske vojne se je vprašanje še bolj zapletlo, saj sedaj ukrajinske žrtve prosijo tudi za reparacije za škodo, povzročeno v vojni v Ukrajini.
Ena od stvari, pri kateri sedaj sodelujem, je posebna delovna skupina Sveta Evrope, ki se ukvarja z iskanjem pravnih načinov za zaseg sredstev, ki bi se lahko namenila Ukrajini ali žrtvam kršitev človekovih pravic. Vloga naše skupine je analizirati in opredeliti pravne argumente in možnosti zasega sredstev v okviru mednarodnega prava. Tak zaseg je utemeljen lahko s tem, da Rusija povzroča ogromno škodo Ukrajini, ki jo bo morala nekako poplačati. Ni pa še jasno, ali lahko zaseg izvedemo preventivno, torej preden pride do mirovnih pogajanj, ali pa moramo počakati, da je vojne konec. Ključno vprašanje je torej, kako zaseči milijarde evrov ruskih sredstev."
Kaj takšnega se v mednarodnem pravu še ni zgodilo, kajne?
"To je precedenčni primer z določenimi niansami. Edina država, ki je do zdaj zasegla sredstva druge države preventivno, torej preden je prišlo do nekega sporazuma, so bile ZDA, ki so zasegle sredstva Irana in Bolgarije. Države v Evropi pa takega ukrepa še nikoli niso izvedle. S pravnega vidika je to izredno zapleteno vprašanje. Težava, s katero se soočamo, je, da je Rusija dva tedna pred invazijo, premaknila skoraj vsa svoja sredstva iz ZDA v Belgijo."
V tem primeru ne govorimo o premoženju oligarhov, o njihovih zaseženih jahteh, nepremičninah?
"Ne, govorimo izključno o državnem denarju Rusije. Zaseči premoženja oligarhov ni lahko, trenutno je v Evropi in Kanadi nekaj takega denarja zamrznjenega. Problem, ki se postavi, je, da lahko te države v primeru zasega oligarh toži. Sodni postopek bi trajal več let, v postopku pa se posamezniki največkrat branijo z argumentom, da kljub ruskemu državljanstvu z Rusijo oziroma rusko vlado niso neposredno povezani, oziroma nimajo dovolj velika vpliva na Kremlin. Države se takih dolgotrajnih sodnih postopkov in potencialne izgube denarja bojijo. Zato se raje izogibajo zasegu premoženja posameznikov. Nasprotno pa se zdi zaseg državnega denarja enostavnejša možnost, čeprav je v praksi precej težaven, saj se s takšnim ukrepom – vsaj v Evropi - še ni srečal nihče. Mednarodno pravo namreč varuje državna sredstva tujih držav in jih tretira kot nedotakljiva. Primer Ukrajine in Rusije torej odpira nove situacije, kjer se lahko meje tega, kaj je in kaj ni dovoljeno v mednarodnem pravu, redefinirajo."
Kako pa gledate na odločitev ESČP v zvezi z ribiči, kjer je tudi prišlo do razmejitve in kjer se sedaj zahteva implementacijo arbitražne odločbe o meji med Hrvaško in Slovenijo. Se Slovenci na sploh pogosto obračajo neposredno na ESČP?
"Mislim, da je bila odločitev o ribičih pričakovana. Vprašanje pred sodiščem je bilo, ali ima Hrvaška pravno podlago za te kazni. In odgovor na to je, da – ima domače pravo, ki definira mejo in dovoljuje kaznovanje naših ribičev. Res je, da bi morala na podlagi arbitražne odločbe Hrvaška domačo zakonodajo spremeniti, vendar tega ni in ne namerava storiti. Če Hrvaška ne želi implementirati mednarodne odločitve, je ESČP k temu ne more prisiliti, saj se ne vmešava v notranje zadeve držav. To je osnovno načelo mednarodnega prava. Mednarodne institucije državam ne morejo predpisovati, kaj točno morajo narediti. Zakonodajne spremembe mora sprejeti domače zakonodajno telo. Zato menim, da je bila odločitev v tem smislu pričakovana. Kaj pa bo pokazala odločitev proti Sloveniji? To bomo videli. Prihaja še več primerov, tudi s strani hrvaških ribičev.
Koliko Slovencev se je doslej obrnilo na ESČP? Težko je reči. V večini primerov ne vemo, ker pritožbe odpadejo, bodisi ker jih sodišče niti ne sprejme v obravnavo, bodisi zaradi procesnih napak. Torej za večino primerov ne vemo, kaj se z njimi dogaja in prav to je fokus moje nove raziskave, da izvemo popoln obseg vseh primerov, ki pridejo pred sodišče in ugotovimo, kdo uspe in kdo ne."
Takšen delež velja tudi za druge države?
"Povsod je zelo podobno. Ne bi želela, da se ustvari utis o kakršni koli pristranskosti ESČP do Slovenije. Posebej bi poudarila, da je Slovenija v Strasbourgu uveljavljena kot resna in marljiva članica, ki spoštuje odločitve sodišča. Zato se mi zdijo nekateri komentarji na odločitev o ribičih neprimerni, saj ne gre za nobeno konspiracijo ali sovražno usmerjenost sodišča proti nam. Odločitve so pač takšne, kot so – nekatere so dobro utemeljene, druge manj, vendar jih je, ne glede na to, ali se z njimi strinjamo ali ne, treba spoštovati."
“Mednarodno pravo varuje državna sredstva tujih držav in jih tretira kot nedotakljiva. Primer Ukrajine in Rusije torej odpira nove situacije”
Je možno sklepati, da človekovih pravic ne razumemo povsod po svetu enako? Da jih denimo, v evropskih državah druge kot v Latinski Ameriki ali Afriki?
"Na to vprašanje je težje odgovoriti, ker imajo ljudje iz različnih regij različne poglede na človekove pravice. Ponekod, recimo na Kitajskem, jih razumejo kot skupnostne pravice, v smislu, kaj moramo v skupnosti storiti drug za drugega. Naša, zahodna koncepcija pa poudarja individualne pravice posameznika. Latinska Amerika se na tem področju uvršča med napredne države. Njihova stališča so blizu zahodnim, saj želijo močno zaščititi posameznika. Vendar pa se pri implementaciji teh pravic soočajo s podobnimi izzivi kot Evropa. ZDA predstavljajo anomalijo. Ne podpisujejo mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah, zato jih ni mogoče tožiti ali prisiliti k implementaciji teh pravic. V tem smislu so ZDA na področju človekovih pravic z vidika mednarodnega prava posebnost."
Človeška radovednost in ustvarjalnost sta brezmejna. Kako vi ohranjate oziroma potešite svoji? Kaj je vaše napajališče odgovorov?
"Časa je vedno malo. Moje delo je moj vir napajanja in iskanja odgovorov. V projekte se vključujem predvsem zaradi želje po sodelovanju z drugimi ljudmi. Potrebujem financiranje, da lahko sestavim in vzdržujem svojo ekipo ter delam z drugimi. To je moja glavna motivacija. Nato se usedem in razmišljam, kaj zanimivega se dogaja. Prvi projekt se je rodil iz mojega odkritja, da ESČP na zelo nenavaden način izračuna odškodnine posameznikom. Ne glede na to, kdo je žrtev, ki se zateče na sodišče, je pomembno, proti komu – kateri državi – je tožba vložena (Slovenija, Turčija itd.). Tako v praksi na primer bogatejše države plačajo višje odškodnine kot revnejše. Še več, za države, ki pogosto kršijo pravice, sodišče zmanjšuje odškodnine, namesto da bi jih zviševalo kot nekakšno kazen. Sodniki so bili presenečeni, ko sem jim povedala, da smo to odkrili. Rekli so, da če prihaja do znižanja, je to zato, ker skrbijo, da države ne bodo mogle izplačati odškodnin. Sodniki torej skrbijo o finančni kapaciteti držav. Na podlagi tega sem se začela spraševati, ali denar vpliva na to, kako in koliko hitro države ubogajo sodišče. Ali na primer višje odškodnine vodijo do počasnejše implementacije in podobno.
Drugi projekt, ki smo ga zdaj zaključili, mi je jasno pokazal, da se ESČP osredotoča le na nekatere države. V skandinavskih državah primerov ni. Ne zato, ker ne bi bilo problemov, ampak ker jih nihče ne toži. Na Danskem je skoraj sramotno tožiti državo pred mednarodnim sodiščem. Gre torej za kulturne razlike. Ko sem po nekaj letih bivanja na Danskem to ugotovila, sem si rekla: 'Ugotovimo, česa v bistvu ne vidimo.' In to je zdaj moj naslednji projekt. Poleg teh velikih projektov se veliko ukvarjam z avtomatizacijo sodstva. Sodišča so preprosto preobremenjena in uporaba umetne inteligence se že uporablja za prevajanje, kar pomeni, da dobite papir in ga vnesete v program, ki nato prepozna problem. Velikokrat so pritožbe o kršitvah človekovih pravic izjemno čustvene, program pa ne upošteva čustev. V povzetkih pritožb se torej ne vidi, kako je posamezna žrtev svoj primer opisala, ne dobi se pravega vtisa. Ko se takšne dokumente potem preda osebi, ki bo o primeru odločila, to pomanjkanje čustev vpliva na rezultat. Veliko se torej ukvarjam z vlogo čustev v mednarodnem pravu."
V kakšno prihodnost bi si na sploh želeli zapeljati?
"Predvsem mislim, da imamo pravniki, ki delujemo na področju človekovih pravic v sebi veliko idealizma in da želimo svet spremeniti na bolje. To je tisto, kar me žene: nekaj spremeniti, nekaj izboljšati, predvsem za tiste, ki nimajo moči, da bi to sami storili."
Vas ob tem kdaj tudi kaj obrezhrabri?
"Mislim, da si ne smemo dopustiti resignacije. Pravzaprav bi morali reči, da si tega ne smemo dovoliti. Dogaja se mi, da sem utrujena. Invazija v Ukrajini ali pa konflikt med Izraelom in Hamasom sta me profesionalno – kot mednarodno pravnico – zelo prizadela. Vendar si nisem rekla: 'Mednarodno pravo je irelevantno.' Ali pa 'Zdaj pa nimamo kaj delati.' Pravzaprav bi morali takšni dogodki za mednarodnega pravnika pomeniti sprožilec, da se organizira, posreduje, daje nasvete in tako naprej. Zakaj si sicer študiral mednarodno pravo? Za mednarodne pravnike so to hkrati izredno zanimivi in obenem izredno težki časi. Super, ker imaš lahko vpliv, tvoje delo pa namen, težki pa, ker se dogajajo grozne stvari. Ampak zdaj imamo možnost, da ne pišemo le besed na papir, ampak poskusimo prepričati države, da spremenijo svoje obnašanje in svet na bolje."
Kaj pa, ko imate opravka z madžarskim in drugimi predsedniki vlad, ki se požvižgajo na odločitve sodišč?
"Ja, res je težko brez sogovornika. Ko smo na Madžarskem delali raziskavo o stanju sodstva, nismo mogli izvesti intervjujev, ker nam ni nihče razen kritikov sistema hotel odgovoriti oziroma so nam uradniki odgovarjali le po elektronski pošti, kar ni isto kot pogovor v živo. Torej, potrebuješ sogovornika ali pa veliko potrpežljivosti. Tako zdaj v Angliji čakamo na novo obdobje, na čas po volitvah, ko se bo debata spremenila na bolje."
Kam pa se sicer rad zapeljete takrat, ko si želite oddahniti?
"Na kolo z mamo, tukaj po Sloveniji. Sicer pa tečem po londonskih parkih."
Pogovor z Veroniko Fikfak je bil objavljen 8. junija v prilogi V soboto, ki jo izdaja časnik Večer.
Podkastu z njo lahko prisluhnete na tej povezavi ali v vseh aplikacijah, ki predvajajo podkaste.
Podkasti nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.