Matjaž Ličer
#014
Ni nemogoče, da bo v 50 letih v svetovnih morjih več plastike kot rib. Kako se že zdaj s tem soočiti?
Foto: Voranc Vogel
Počitnic je vsaj pregovorno konec. Podkasti Strašno hudi tako z današnjim dnem vstopajo v novo − drugo − sezono, a da prehod ne bo prehud, nas bo Matjaž Ličer še malce zadržal na morju.
Oceanograf, fizik in filozof je namreč tisti, ki z veliko znanstveno vnemo ter inovativnostjo brska po (slovenskem) morju. Pa ga pravzaprav sploh nima rad.
»Grozno se bo slišalo, ampak morja nimam rad,« nama je v smehu, a tudi nekoliko v zadregi priznal Matjaž Ličer. »Mi je pa zagotovo intrigantno okolje: zanimivo mi je, koliko malo vemo o morju, kako velike so luknje v našem razumevanju. Morje mi tako predstavlja predvsem znanstveni izziv. Če se znajdem na barki ali surfu, pa toliko bolje!« In če bi že moral kakšno čustvo vzpostaviti do morja, pravi Matjaž, bi to bila tesnoba: »Obnašamo se izrazito netrajnostno. Dolgoročno se ne bo dalo tega vzdrževati, ekosistem tega ne bo prenesel.«
Ne zveni obetavno. »Obstajajo projekcije, da bo v 50 letih v svetovnih morjih več plastike kot rib, kar je katastrofalno, ker ne vemo, kako se bomo s tem soočili. « V morje že zdaj vstopajo enormne količine plastike, pa to ni le embalaža. Kot pojasni Matjaž, je ogromno pride iz gospodinjstev in industrijskih obratov, recimo avtomobilskih gum, ki se trgajo vsakič, ko voziš, in odletijo v ozračje ter se nato deponirajo v oceanih, kozmetike, flisov ... »Plastika predstavlja konstanten civilizacijski pritisk na morje.«
Potem ne moremo spregledati tudi zviševanja temperature morja. Najvišja izmerjena je bila 30,4 stopinje Celzija pred sedmimi leti; kopalca zmrzljivega kova to že lahko razveseli, načeloma pa niti ne pomisli, da ga ne bi smelo. In tu je še dvigovanje morske gladine: morje se postopoma, a vendarle vztrajno dviguje. V Sredozemlju za milimeter na leto v povprečju. Mi pa še vedno vse to zgolj opazujemo. »V trenutnem kapitalizmu, mislim, ni rešitve. Ljudje imajo zelo malo vzvodov, da bi bolj vzdržno živeli. Gre za sistemski problem, splošne vrednote. Morali bi biti prisiljeni od zunaj. Ko bo nemogoče živeti tako, kot si zdaj privoščimo, bomo verjetno kaj spreminjali. To je moja napoved,« pojasni Matjaž.
Da bi Matjaž bolje razumel svet, v katerem živimo, počne še marsikaj drugega kot to, da »skače« v morje. Matjaž je tako tisti, ki je poskrbel, da imamo Einsteinovo Teorijo relativnosti dostopno tudi v slovenskem jeziku. »To je bila super izkušnja. Zelo veliko sem se naučil, Einstein pa me še bolj fascinira, kot me je prej.«
Se je moral z njim tudi kaj »pogovarjati«? »Ne, ne, ne ...« je odločen. »Kot je rekel dr. House: če se pogovarjaš z bogom, si veren, če ti bog odgovarja, si psihotičen. Nisem se pogovarjal z njim in tudi on mi ni nič povedal,« se zasmeji.
Pa še nekaj: Matjaž je poleg doktorata iz fizike napisal še enega − iz filozofije. »Temeljna naperjenost do tega, da izgubiš tla pod nogami, da izgubiš objekt vednosti, da prideš ven iz cone udobja, je skupna filozofiji in fiziki. Znanost mora dvomiti, neprestano. To imata skupnega s filozofijo.«
Vsebina je nastala na Delu.