Vemo ali mislimo, da vemo: ali so stare stavbe res manj varne?
Simbolna upodobitev kulturne dediščine, kot jo vidi program UI Microsoft Copilot.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Stereotipe o delu z dediščino pojasnjujeta Neža Čebron Lipovec z oddelka za arheologijo in dediščino na Fakulteti za humanistične študije ter Blaž Šeme z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.
Neža Čebron Lipovec, foto: osebni arhiv
Blaž Šeme, foto: osebni arhiv
Stare stavbe so manj varne
Trditev drži delno, v primeru, ko stavba ni vzdrževana in je dotrajana. Večinoma pa so starejši objekti varni, celo varnejši, saj so grajeni skladno s tradicionalnim znanjem o materialih, okoljih in gradbenih tehnikah, ki so jih graditelji razvili skozi čas, na podlagi skozi rodove predanih znanj in preizkušenih rešitev. Stare stavbe so grajene s posebnim občutkom za prilagajanje specifičnim geografskim okoliščinam. Na primer: stare stavbe niso bile grajene na poplavnih ali plazovitih področjih; arhitektura stavb se je prilagajala podnebnim značilnostim stavb ipd.
Res pa je, da so v očeh nekaterih stare stavbe videti manj varne (ali dojete kot manj varne), saj so bile grajene skladno s takratnimi možnostmi in navadami, ne odgovarjajo pa nujno sodobnim standardom varnega okolja (npr. višine stopnice, širine in višine odprtin, ipd.). A prav te specifike so tiste, ki tvorijo dediščinsko vrednost starih stavb.
Ohranjanje/varovanje kulturne dediščine je dražje kot novogradnja
Izjava ne drži, saj je prva naloga varovanja in ohranjanja nepremične kulturne dediščine njeno vzdrževanje. To pa pomeni redno, dnevno nego, z drobnimi popravili, torej z minimalnimi posegi in posledično minimalnimi investicijami. Pomeni tudi spremljanje stanja, ki omogoči, da preprečimo propadanje dragocene dediščine. Varovanje je trajnostna dejavnost za velik učinek. Ko pa zaradi pomanjkanja nege in vzdrževanja pride do večjih posegov (rekonstrukcij, velikih obnov), te lahko predstavljajo večji finančni zalogaj.
Na obnavljanju kulturne dediščine ni nič ustvarjalnega
Nasprotno. Obnova nepremične kulturne dediščine je izjemno ustvarjalna, saj morajo strokovnjaki, posebej arhitekti najti spoštljiv dialog z obstoječimi, starimi elementi in volumni. Med temeljnimi vodili konservatorskega dela velja načelo, da se zgodovine ne sme potvarjati, torej mora biti tudi novi poseg (prizidava ipd.) iskren izraz svojega časa, vendar ta ne sme preglasiti kvalitet historičnega okolja, temveč mora z njimi ustvarjati spoštljiv dialog. Omejitev postane izziv, hkrati pa navdih.
Pri konserviranju-restavriranju likovne dediščine se ustvarjalnost še posebej izraža pri estetskem delu posega, kjer je potrebno sprejeti odločitve glede zapolnjevanja vrzeli v delu z izbiro oblik, barvnih tonov, tekstur in drugih elementov na način, ki pretanjeno razločuje dodano od izvirnega, kar vpliva na končni videz dela. Določena mera ustvarjalnosti je potrebna tudi pri analiziranju, načrtovanju in dokumentiranju (pisno, grafično, fotografsko, 3D, ...) stanja in posegov na kulturni dediščini.
Restavrator je nerealiziran umetnik
Ni nujno res. Morda je to bolj veljalo v preteklosti, danes pa ta poklic opravljajo že visokošolsko izobraženi konservatorji-restavratorji, ki so sicer bolj poustvarjalni umetniki (podobno kot glasbeniki in literarni prevajalci). Restavrator mora imeti čim več umetniškega čuta in znanja še posebej pri restavriranju umetnin. Zato so pred uvedbo študija konservatorstva-restavratorstva umetnine ponavadi restavrirali bolj ali manj šolani slikarji in kiparji, kar pa nujno ne pomeni, da se poleg te dejavnosti niso mogli uresničiti tudi kot umetniški ustvarjalci. Lep primer vsestranske osebnosti je Matej Sternen (1870–1949), ki je bil zelo dejaven restavrator in hkrati odličen in priznan slikar.
Z obnovo se izbriše zgodovina
Izjava ne drži. Z ustrezno obnovo postane zgodovina (objekta, kraja, prebivalcev, lastnikov) bolj berljiva in jasna. Osvežene in predstavljene so prej zakrite ali zanemarjene odlike. Res pa se dogajajo posegi (sicer redko), ki za voljo predstavljanja enega obdobja ali zgodovinske plasti objekta drugega (ki je domnevno manj vreden ali zanimiv) odstranijo ali zakrijejo.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Na ta način ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja ter pomena znanja v družbi nasploh.
Preverite tudi: